25. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 16. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 72/2005 z dne 24. 3. 2005 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 72/2005 z dne 24. 3. 2005 v zvezi z drugo točko izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1112/2003 z dne 2. 7. 2003 in v zvezi z drugo točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 911/2002-II z dne 2. 4. 2003 se ne sprejme.

3.Ustavna pritožba zoper prvo alinejo prve točke izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1112/2003 z dne 2. 7. 2003 v zvezi s prvo točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 911/2002-II z dne 2. 4. 2003 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Ustavni pritožnik je zoper toženo stranko uveljavljal tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 30. 9. 1996 na podlagi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ter vračilo plačanih zamudnih obresti v znesku 5.662.341,12 SIT na podlagi aneksa h kupoprodajni pogodbi z dne 25. 3. 1997 (v nadaljevanju aneks). Prvostopenjsko sodišče je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku, ker je menilo, da je bila pogodba sklenjena v nasprotju z 88. členom ZDen, zavrnilo pa je denarni zahtevek, ker naj bi zamudne obresti kot pogodbena stranka plačala tudi pritožnikova žena in ne le pritožnik, poleg tega pa naj bi pritožnik postavil zgolj dajitveni zahtevek brez sočasne obveznosti vrnitve kupljenih nepremičnin v užitek in posest toženi stranki. Po mnenju prvostopenjskega sodišča navedeni aneks ni ničen niti zaradi oderuštva. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožnika ugotovitveni zahtevek zavrnilo, odločitev glede dajatvenega zahtevka pa potrdilo. Pritožnik je nato vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek, sklicujoč se na določbo 44. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 39. členom ZPP, zavrglo, ker pritožnik v tožbi ni navedel vrednosti spornega predmeta, v delu, ki se nanaša na dajatveni zahtevek, pa zavrnilo.

Pritožnik je zoper navedene sodne odločbe vložil ustavno pritožbo zaradi kršitve 2., 14., 22. in 25. člena Ustave. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je odločilo zgolj o ničnosti kupoprodajne pogodbe, ne pa tudi o vrnitvi vsega, kar sta pogodbeni stranki na podlagi navedene pogodbe prejeli, ter da ni obrazložilo, zakaj o tem ni odločilo, s čimer naj bi kršilo 22. in 25. člen Ustave. Meni tudi, da je stališče Višjega sodišča, da pritožnik ni izkazal pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem zahtevku, napačno, saj bi po njegovem mnenju ničnost pravnega posla sodišče moralo ugotavljati po uradni dolžnosti. Pritožnik tudi meni, da je z vidika pravne države nesprejemljivo stališče, ki sta ga zavzeli Višje in Vrhovno sodišče, da aneks velja neodvisno od prej navedene kupoprodajne pogodbe. To stališče naj bi bilo tudi očitno napačno ter v nasprotju s sodno prakso. Vrhovnemu sodišču pritožnik očita, da je z zavrženjem revizije zoper odločitev o ugotovitvenem zahtevku kršilo njegovo pravico do pravnega sredstva. Meni, da bi sodišče moralo kot vrednost spornega predmeta upoštevati vrednost dajatvenega zahtevka.

B. - I.

Očitek pritožnika, da mu je bila z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ni utemeljen. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, pravica do revizije ni ustavna pravica. Narava ustavne pravice gre namreč samo pravici do pritožbe, to pravico pa je pritožnik izkoristil. Ker pritožniku z odločitvijo o zavrženju revizije ni bila kršena pravica iz 25. člena Ustave, ustavna pritožba v tem delu ni bila sprejeta v obravnavo (1. točka izreka).

Pritožnik izpodbija tudi odločitvi Višjega in Vrhovnega sodišča o dajatvenem zahtevku. Pritožnik meni, da je stališče sodišč, da je aneks samostojna pogodba, očitno napačno in v nasprotju z veljavno sodno prakso (22. člen Ustave) ter nesprejemljivo s stališča pravne države (2. člen Ustave). Smiselno očita, da je navedeno stališče arbitrarno. Očitek ni utemeljen. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Višje in Vrhovno sodišče sta z razumnimi pravnimi argumenti pojasnili, zakaj ima navedeni aneks naravo samostojne pogodbe. Prav tako sta razumno pojasnili, zakaj menita, da aneks ne more biti ničen na podlagi 88. člena ZDen (sklenjen je bil po zaključku denacionalizacijskega postopka) kakor tudi ne na podlagi 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR). Zgolj nestrinjanje pritožnika z navedenimi stališči pa za kršitev navedene ustavne pravice ne zadošča. Pritožnikov očitek, da je stališče sodišč v nasprotju s sodno prakso, je pavšalen in neizkazan, zato ga ni mogoče preizkusiti. Na 2. člen Ustave pa se pritožnik za utemeljevanje ustavne pritožbe ne more sklicevati, ker navedena določba neposredno ne ureja človekovih pravic in svoboščin, temveč temeljna ustavna načela. Ker očitno ne gre za kršitev človekove pravice, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe tudi v tem delu ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

B. – II.

Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija tudi odločitev iz prve točke izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1112/2003 z dne 2. 7. 2003 v zvezi s prvo in tretjo točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 911/2002-II z dne 2. 4. 2003, torej v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek. V skladu z 52. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je treba ustavno pritožbo vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega se vlaga. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne zavaruje roka za vložitev ustavne pritožbe. V obravnavani zadevi je bila revizija pritožnika zoper izpodbijani del sodbe Višjega sodišča zavržena kot nedovoljena. To pa pomeni, da je pričel rok za vložitev ustavne pritožbe teči z vročitvijo sodbe Višjega sodišča pritožniku. Iz odločitve Vrhovnega sodišča z dne 24. 3. 2005 nedvoumno izhaja, da je bila sodba Višjega sodišča pritožniku vročena več kot šestdeset dni pred vložitvijo ustavne pritožbe dne 1. 7. 2005. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo v tem delu zavrglo kot prepozno (3. točka izreka).

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić