Jedro

Za pretrganje zastaranja pregona zadostuje, da je sodba izdana ter posredovana prekrškovnemu organu. Datum odprave sodbe na storilčev naslov je relevanten zgolj za presojo absolutnega zastaranja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ PP Trbovlje je zoper M. B. izdal plačilni nalog z dne 21. 1. 2009 zaradi prekrška po četrtem odstavku 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in mu izrekel globo 500,00 EUR ter 11 kazenskih točk. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 328/2010 z dne 20. 1. 2011 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve iz 3. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da je prekrškovni organ plačilni nalog izdal dne 30. 12. 2008, kar je bilo tudi zadnje procesno dejanje, usmerjeno na pregon storilca prekrška, pred izdajo izpodbijane sodbe dne 20. 1. 2011. Iz navedenega izhaja, da je bila že sodba izdana po poteku dvoletnega relativnega zastaralnega roka, čeprav bi moralo sodišče pred potekom zastaralnega roka odločbo vsaj odpraviti na naslov storilca. Med tema dvema datumoma je Okrajno sodišče v Trbovljah sicer izdalo sklep o odstopu zadeve v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani, vendar to procesno dejanje zastaranja ne more pretrgati. Ker je po mnenju vrhovnega državnega tožilca pregon za očitani prekršek zastaral, Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi razveljavi in postopek o prekršku ustavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki je izjavil, da se z navedbami zahteve za varstvo zakonitosti strinja.

B.

4. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška (t. i. relativno zastaranje postopka o prekršku). Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje pregona (t. i. absolutno zastaranje postopka o prekršku).

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je Policijska postaja Trbovlje plačilni nalog za prekršek, storjen 30. 12. 2008, izdala dne 21. 1. 2009, storilcu pa je bil vročen dne 9. 2. 2009. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ preizkusil ter dne 25. 2. 2009 posredoval Okrajnemu sodišču v Trbovljah. Slednje je dne 2. 2. 2010 zadevo odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani, ki je zahtevo za sodno varstvo s sodbo z dne 20. 1. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je sodbo dne 24. 1. 2011 posredovalo Policijski postaji Trbovlje, na storilčev naslov pa je bila odpravljena 6. 6. 2011. 6. Glede na navedeni potek postopka ni mogoče pritrditi navedbam zahteve, da je nastopilo relativno zastaranje pregona za prekršek. Vrhovni državni tožilec sicer pravilno navaja, da izdaja sklepa o nepristojnosti ter odstop zadeve krajevno pristojnemu sodišču ni dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 44/2009 z dne 24. 9. 2009). Pri tem pa prezre preostala dejanja pristojnih organov, ki so bila opravljena pred odločitvijo sodišča o zahtevi za sodno varstvo in so merila na pregon storilca prekrška. Zastaranje je začelo teči znova že 9. 2. 2009, torej z dnem vročitve plačilnega naloga storilcu, ki je bil izdan 21. 1. 2009 (in ne na kraju prekrška dne 30. 12. 2008). Tudi preizkus in posredovanje zahteve za sodno varstvo sodišču je po ustaljeni sodni praksi dejanje, brez katerega se postopek o prekršku ne more nadaljevati v smeri pravnomočne odločitve, torej dejanje, ki meri na pregon storilca (sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 13/2002 z dne 22. 3. 2002, IV Ips 91/2009 z dne 16. 2. 2010, IV Ips 72/2010 z dne 17. 6. 2010). Zastaranje je bilo tako ponovno pretrgano dne 25. 2. 2009, ko je sodišče prejelo dopis prekrškovnega organa, s katerim mu je bila odstopljena zadeva.

7. Naslednje procesno dejanje, ki je merilo na pregon storilca o prekršku, je bilo opravljeno z izdajo sodbe, s katero je sodišče storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Pri tem ni odločilno, kdaj je bila navedena sodba odpravljena na storilčev naslov, kot to navaja vlagatelj. Datum odprave sodbe na storilčev naslov je relevanten zgolj za presojo absolutnega zastaranja, saj sodba, zoper katero ni rednega pravnega sredstva, šele tedaj postane pravnomočna (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-762/03 z dne 7. 4. 2005). Za pretrganje zastaranja pregona pa zadostuje že, da je sodba izdana ter posredovana prekrškovnemu organu (prvi odstavek 65. a člena ZP-1), s čimer postane odločitev o zahtevi za sodno varstvo navzven razpoznavna ter časovno preverljiva. Ker je v obravnavanem primeru sodišče sodbo z dne 20. 1. 2011 odpravilo PP Trbovlje dne 24. 1. 2011, torej znotraj dvoletnega relativnega zastaralnega roka, pregon prekrška ni zastaral. C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je, v skladu z določilom

425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, zavrnilo.