Jedro

Četudi je res, da tožnica ni solastnica vseh nepremičnin, naštetih v predlogu in v določenih primerih predkupne pravice kot solastnica ne more uveljavljati, je odločilno, da že njene trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe ne zadostujejo za verjetno izkazane okoliščine po t.i. subjektivnem merilu, torej, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v odločitvi o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe na prepoved razpolaganj s sredstvi na transakcijskem računu (prvi odstavek I. izreka) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.V ostalem se pritožba zavrne in sklep v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se tožencu prepoveduje razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu št. YXZ pri Banki X d.d., ter da se tožencu prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin, opredeljenih v drugem odstavku izreka sklepa, z zaznambo v zemljiški knjigi.

2.Tožnica se zoper navedeni sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga spremembo sklepa. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do ravnanja toženca, ki je s skupnim premoženjem – prihranki, že razpolagal tako, da je denar pobral s transakcijskega računa brez soglasja tožnice in ji celo pojasnil namen ravnanja, da tožnica iz skupnega premoženja ne bo dobila ničesar. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedbe tožnice, da toženec upravlja z veliko večino skupnega premoženja. Argument sodišča, da je razpolaganje toženca z nepremičninami omejeno že zaradi obstoja predkupne pravice, pa ne govori v prid odločitvi sodišča, ker velja predkupna pravica solastnika samo pri sklepanju prodajnih pogodb, ne pa pri ostalih oblikah razpolaganja in ker pri določenih nepremičninah tožnica sploh ni solastnica in zato nima predkupne pravice. Za nepremičnine na Hrvaškem je izključno pristojno sodišče na Hrvaškem, kar bi možnost izvršbe močno otežilo, poleg tega sodišče ni imelo podatkov o vrednosti teh nepremičnin. Sodišče napačno razlaga tretji odstavek 270. člena ZIZ tako, kot da pomeni vsak sklep o začasni odredbi nedovoljen poseg v lastninsko pravico. Sodna praksa od sodišča zahteva tehtanje interesov in pravic strank. Razpolaganje s skupnim premoženjem, ki ga z izpodbijanim sklepom dopušča sodišče, je v nasprotju s členom 52. ZZZDR, zato ne drži, da bi izdaja začasne odredbe prizadela pravice toženca glede razpolaganja z nepremičninami.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Tožnica s tožbo, katere zavarovanje zahteva z začasno odredbo, zahteva ugotovitev, da so prihranki v znesku 400.000,00 EUR skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež za vsakega do ½ ter plačilo zneska 200.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavlja torej nedenarno in denarno terjatev. V nadaljevanju pa iz utemeljitve predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da se ta nanaša na zavarovanje denarne terjatve tožnice. Za takšno začasno odredbo pa morajo biti podani pogoji, ki jih Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa v 270. členu. Sodišče izda začasno odredbo po tej določbi, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

5.Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sklepu ugotovilo, da je tožnica izkazala verjeten obstoj terjatve, ne pa nadaljnjega pogoja, t.i. subjektivne nevarnosti. Glede te predpostavke je potrebno upoštevati, da je tožnica v predlogu uveljavljala dve sredstvi zavarovanja denarne terjatve in sicer prepoved razpolaganja s sredstvi na toženčevem transakcijskem računu pri banki ter prepoved odtujitve in obremenitve toženčevih solastninskih deležev na v predlogu navedenih nepremičninah. Glede prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka, da tožnica te predpostavke ni izkazala kot verjetne. Četudi je res, da tožnica ni solastnica vseh nepremičnin, naštetih v predlogu in v določenih primerih predkupne pravice kot solastnica ne more uveljavljati, je odločilno, da že njene trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe ne zadostujejo za verjetno izkazane okoliščine po t.i. subjektivnem merilu, torej, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V predlogu zgolj navaja, da ji je toženec povedal, da bo razpolagal z vsem drugim premoženjem z namenom, da tožnica ne bo dobila svojega deleža. Navedeno ne izkazuje konkretnega ravnanja dolžnika glede nameravanih razpolaganj z nepremičninami. Pravilna je tudi presoja sodišča, da tudi ni podana predpostavka iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Začasna odredba, s katero sodišče onemogoči razpolagalno upravičenje lastnika nepremičnine, je močan poseg v njegova pravno zavarovana upravičenja, zato bi morala tožnica verjetno izkazati, da bi s predlagano odredbo toženec pretrpel le neznatno škodo in ne zadostuje trditev, da prepoved v njegove pravice ne bo posegla, če nima namena prikrajšati tožnice pri delitvi skupnega premoženja. Namen te določbe pa je poenostaviti izdajo začasne odrede. Le v izjemnih primerih upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, vendar pri presoji neznatne škode ne zadostujejo posplošene trditve, kakršne izhajajo iz predloga.

6.Glede predloga za zavarovanje denarne terjatve s prepovedjo razpolaganja s sredstvi na transakcijskem računu pa je treba pritrditi tožnici, da je že v predlogu zatrjevala konkretno nevarnost za uveljavitev terjatve, ko je navedla, da je toženec že pobral večino denarja s transakcijskega računa in da bo s takšnim ravnanjem nadaljeval, zaradi česar predlaga izdajo začasne odredbe zgolj za primer, da toženec še ni popolnoma izpraznil računa. Glede na takšne navedbe tožnice ni mogoče njenega predloga za izdajo začasne odredbe zavrniti z argumentom, da je zgrešila namen začasne odredbe, ker je toženec že razpolagal z denarjem na računu oziroma je za takšno ravnanje imel dovolj časa. Res pa je, da tožnica ni predlagala ustreznega sredstva zavarovanja zgolj s prepovedjo tožniku, ne pa prepoved banki, da dolžniku odreče izplačilo denarnih zneskov na transakcijskem računu (4. točka prvega odstavka 271. člena ZIZ). Če bo tožnica vztrajala pri predlogu za izdajo začasne odredbe tudi v ponovljenem postopku, jo je zato potrebno pozvati, da predlog ustrezno popravi, nato pa naj sodišče prve stopnje ponovno oceni obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe na podlagi celotne trditvene in dokazne podlage tožeče stranke.

7.Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in v tem delu sklep razveljavilo, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. in 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.