Jedro

Uporaba 2. odstavka 10. člena ZDen v zvezi z 2. odstavkom 27. člena ADP je treba razlagati v skladu s pravili razlage mednarodnih pogodb, ter se opredeliti do vprašanja ali je šteti premoženje bivšega lastnika za avstrijsko premoženje v smislu ADP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo, št. … z dne 29. 5. 2002 se odpravi, ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A, št. … z dne 25. 10. 2000, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo lesno predelovalnega obrata – žage v B. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bilo kmetijsko gospodarstvo podržavljeno pokojnemu AA z odločbo Okrajne zaplembene komisije v C, št. … z dne 3. 9. 1945 na podlagi Odloka AVNOJ-a. Iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu je razvidno, da se BB ni štel za jugoslovanskega državljana, iz listine o podelitvi državljanstva Republike Avstrije z dne 7. 7. 1950 pa je razvidno, da je BB takrat pridobil avstrijsko državljanstvo. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pokojni AA upravičen do denacionalizacije, glede na določbo 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji, (v nadaljevanju: ZDen), ki določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ugotovljeno je bilo, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a, torej gre za premoženje, podržavljeno na podlagi predpisa, ki je bilo predmet Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije iz leta 1955. Ker je nesporno, da je postal avstrijski državljan pred 28. 11. 1955, torej pred ratifikacijo državne pogodbe s strani FLRJ, je njegovo premoženje, ki je prešlo v last FLRJ pred 28. 11. 1955, šteti za likvidirano avstrijsko premoženje (1. točka Odloka). Zaradi tega ni upravičen do denacionalizacije, saj je imel po določbi 2. točke 27. člena mirovne pogodbe (v nadaljevanju: ADP) pravico zahtevati od avstrijske države odškodnino.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je napačna razlaga prvostopnega in drugostopnega organa, da CC ni upravičen do denacionalizacije, ker bi lahko po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen dobil odškodnino od Avstrije. Oseba, kateri je bilo premoženje likvidirano, je namreč po avstrijski državni pogodbi morala biti avstrijski državljan, kar pa pokojni CC v času podržavljenja ni bil, razen tega pa je morala biti avstrijski državljan že na dan 14. 3. 1938 in spet na dan 28. 4. 1995, kar pa BB spet ni bil. Le ob navedenih pogojih se lahko šteje, da je Avstrija bila dolžna plačati odškodnino avstrijskemu državljanu za avstrijsko premoženje, odvzeto na podlagi 2. odstavka 27. člena avstrijske državne pogodbe. Glede na določbo 9. člena ZDen je treba šteti, da je bil pokojni BB jugoslovanski državljan najmanj do svoje izselitve dne 5. 1. 1946 in najdalj do podelitve avstrijskega državljanstva dne 7. 7. 1950. Sicer pa tožnica zahteva vrnitev odvzetega premoženja na podlagi 12. člena ZDen in sicer kot zakonec in dedič, saj ji je bilo priznano jugoslovansko državljanstvo. Negativna odločba o državljanstvu ni pravnomočna, saj je bila na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS U 1694/95 zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Stališče tožene stranke, da bivši lastnik ne more biti denacionalizacijski upravičenec, ker je bil ob uveljavitvi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2/96, v nadaljevanju: ADP) državljan Republike Avstrije in je zato imel pravico za podržavljeno premoženje zahtevati odškodnino od Republike Avstrije, je zmotno.

Po 2. odstavku 10. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98, 67/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US in 54-I/02 – odl. US) niso denacionalizacijski upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Ugotavljanje upravičenosti za pridobitev odškodnine od tuje države je torej predhodno vprašanje, ki ga po izrecnem zakonskem pooblastilu rešuje organ, ki odloča o denacionalizaciji in to neposredno z razlago mednarodnih pogodb, v konkretnem primeru ADP.

Po 2. odstavku 27. člena ADP je imela Jugoslavija pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, ki se je nahajalo na jugoslovanskem ozemlju na dan uveljavitve te pogodbe, avstrijska vlada pa se je obvezala za to premoženje plačati odškodnino avstrijskim državljanom. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003, ko se je opredelilo o uporabi 2. odstavka 10. člena ZDen v zvezi z ADP, je 2. odstavek 27. člena te pogodbe treba razlagati v skladu s pravili razlage mednarodnih pogodb. Opredeliti se je treba do vprašanja, kaj naj bi bilo avstrijsko premoženje, ki se je na dan uveljavitve pogodbe nahajalo na ozemlju Jugoslavije. Jugoslavija je opredelitev avstrijskega premoženja v smislu ADP podala v Odloku o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 6/97) in v Navodilu o izvrševanju Odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 4/58). To premoženje je bilo praviloma podržavljeno že z Odlokom o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju: Odlok), v smislu katerega se je to premoženje štelo kot sovražnikovo premoženje. V last države je prešlo z dnem uveljavitve Odloka, to je s 6. 2. 1945. Če njegov lastnik, ki sicer na ta dan ni mogel izkazati avstrijskega državljanstva, imel avstrijsko državljanstvo na dan 13. 3. 1938 (anschluss) in na dan 28. 4. 1945 (dan vzpostavitve Avstrije), ni denacionalizacijski upravičenec že zaradi v 9. členu ZDen zahtevanega pogoja jugoslovanskega državljanstva ob podržavljenju. Če je bil tedaj jugoslovanski in avstrijski državljan (kar je po ugotovitvi Ustavnega sodišča tudi bilo možno, ne glede na to, da sta Zakona o državljanstvu FLRJ določala, da državljanstvo FLRJ izključuje državljanstvo vsake druge države), je po načelu efektivnosti državljanstva takšna oseba na podlagi 2. odstavka 27. člena ADP imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Če je imel jugoslovansko državljanstvo oziroma se je zanj ugotovilo, da se je štel za jugoslovanskega državljana, ker ni bil nemške narodnosti, njegovo premoženje ni moglo biti podržavljeno kot avstrijsko premoženje. Tudi v primerih, če je bil nemške narodnosti pa se je zanj ugotovilo, da je bil oziroma da se je štel za jugoslovanskega državljana, je glede na to, da so bili pogoji za pridobitev jugoslovanskega državljanstva oseb nemške narodnosti enaki razlogom, zaradi katerih tem osebam ni bilo mogoče premoženja podržaviti na podlagi Odloka, je dejansko šlo za podržavljenje, do katerega ne bi smelo priti in podržavljenega premoženja ni mogoče opredeliti kot avstrijskega. Torej, če se je prejšnji lastnik štel za jugoslovanskega državljana, mu zgolj zato, ker je bil ob uveljavitvi ADP avstrijski državljan, ni mogoče odreči upravičenja do denacionalizacije.

V zadevi ni sporno, da je BB, kateremu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, pridobil avstrijsko državljanstvo 7. 7. 1950, saj tako izhaja iz listine o podelitvi državljanstva. Tožena stranka je oprla svojo odločitev o uporabi 2. odstavka 10. člena ZDen na navedeno okoliščino, ter je zato napačno uporabila materialno pravo. V obravnavanem primeru po stališču Ustavnega sodišča, ker je BB pridobil avstrijsko državljanstvo šele 7. 7. 1950, ne more priti do uporabe izključitvenega razloga za denacionalizacijo iz 2. odstavka 10. člena ZDen, saj se premoženje AA ob podržavljenju ni štelo za avstrijsko premoženje v smislu mednarodne pogodbe. Odprto pa ostaja, glede na dejansko stanje ob odločanju sodišča, ali BB izpolnjuje pogoje iz 9. člena ZDen. Zahtevo za denacionalizacijo je organ prve stopnje zavrnil pred pravnomočno ugotovitvijo, ali je bil BB tudi morebiti jugoslovanski državljan ob podržavljenju.

Tožeča stranka tudi v tožbi vztraja, da je pokojni BB ob podržavljenju imel jugoslovansko državljanstvo in ga v upravnem postopku, ki se vodi po določbi 63. člena ZDen, dokazuje. V kolikor bo v postopku ugotovitve državljanstva ugotovljeno, da se je prejšnji lastnik štel za jugoslovanskega državljana, mu ne glede na to, da je bil ob uveljavitvi ADP avstrijski državljan, ker ob podržavljenju avstrijski državljan ni bil, po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen ne bo mogoče odreči upravičenja do denacionalizacije ter bo potrebno njegovo upravičenost presojati zgolj po 9. členu ZDen. V denacionalizacijskih postopkih, ko se za upravičenost fizičnih oseb do vrnitve premoženja zahteva po 9. členu ZDen kot pogoj jugoslovansko državljanstvo teh oseb v času podržavljenja, pa je treba po presoji sodišča počakati z odločitvijo o teh zahtevkih do pravnomočnosti odločbe o ugotovitvi državljanstva. Razlog za tako stališče je v procesni ekonomiji. Če bi namreč upravni organ za notranje zadeve na podlagi sodbe v upravnem sporu ali v obnovljenem postopku drugače rešil predhodno vprašanje državljanstva in bi bil zato podan obnovitveni razlog po 1. oziroma 5. točki 249. člena ZUP/86, bi moral vlagatelj sprožiti postopek obnove denacionalizacijske zadeve, kar pa ni v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. Sodna praksa se je iz tega razloga postavila na stališče, da je v spornih postopkih ugotovitve državljanstva potrebno počakati do pravnomočne odločitve o državljanstvu, ter nato šele odločiti o upravičenju bivšega lastnika do denacionalizacije.

Tožeča stranka v tožbi opozarja, da je postavila zahtevek po 12. členu ZDen, saj ima jugoslovansko državljanstvo in spada v prvi dedni red, s čimer smiselno ugovarja, da bi tožena stranka morala odločiti o tožnici kot upravičenki, če je menila, da je zahtevek neutemeljen za bivšega lastnika. Ravnanje tožene stranke ob stališču, da je podan izključitveni razlog po 2. odstavku 10. člena ZDen, je bilo pravilno. Ker pa je tožena stranka, kot je bilo zgoraj razloženo, napačno presodila obstoj izključitvenega razloga, bo potrebno glede na zatrjevanje tožeče stranke o državljanstvu BB in s tem uveljavljanje denacionalizacije po 9. členu ZDen, z odločanjem o postavljenem zahtevku po 12. členu ZDen počakati do nesporne ugotovitve, da AA ni jugoslovanski državljan, torej bo možno odločiti po raziskanem dejanskem stanju iz 9. člena ZDen.

Glede na vse navedeno je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem pa bo morala upoštevati stališča sodišča, izražena v tej sodbi.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe nepravilno uporabljen materialni predpis.