Jedro

Vsaka pogodbena določba, o katere vsebini se stranki ne strinjata, še ni nejasna. Nejasna določba v smislu 83. člena ZOR je le tista sporna določba, katere pomena ni mogoče enoznačno opredeliti niti s pomočjo drugega odstavka 82. člena OZ niti z uporabo drugih ustaljenih metod razlage.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se razveljavi odločba sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka v zvezi z 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 34.977,72 EUR, sodba sodišča prve stopnje pa v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 34.977,72 EUR, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija zoper odločitev iz prvega odstavka odločbe sodišča druge stopnje v zvezi z 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 7.792,72 EUR.

Revizija zoper odločitev iz prvega odstavka odločbe sodišča druge stopnje v zvezi s 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne.

Revizija zoper odločitev iz prvega odstavka odločbe sodišča druge stopnje v zvezi s 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka vtožuje plačilo dela provizije za posredovanje pri sklenitvi pogodbe o dolgoročnem posojilu št. 5/03 z BKS - leasing d.o.o. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi v 1. točki izreka ohranilo v veljavi glede zneska 53.380,68 EUR (del provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 5/99) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), v preostalem delu pa je sklep o izvršbi v 1. točki izreka glede zneska 10.249.507,40 SIT (sedaj 42.770,44 EUR, od tega 34.977,72 EUR kot preostanek dela provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 5/99 in 7.792,72 EUR kot del provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 6/01) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v 3. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo prvi podrejeni zahtevek na plačilo 10.771,20 EUR (del provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 6/02) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka) ter drugi podrejeni zahtevek na plačilo 6.000 EUR (del provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi s stornacijo reprogramiranja pogodbe št. 6/01) z zamudnimi obrestmi (4. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (5. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2., 3. in 4. točki potrdilo (prvi odstavek izreka), medtem ko je pritožbi tožene stranke ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 5. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek izreka).

3. Zoper odločitev iz prvega odstavka izreka odločbe sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku).

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizijske navedbe

6. Tožeča stranka v reviziji očita, da je sodišče prve oziroma druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko naj bi zavzelo stališče, da je bila pogodba o dolgoročnem posojilu št. 5/03 z BKS - leasing d.o.o. sklenjena šele z reprogramiranjem (op. prej obstoječega) kredita. Prav tako naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede načina izračuna provizije in glede zastaranja podrejenih zahtevkov.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožeča stranka kot posrednik in tožena stranka kot naročnik sta dne 24. 3. 2003 sklenili pogodbo o posredovanju pri pridobitvi kredita in leasinga (v nadaljevanju Pogodba o posredovanju); prvi dve povedi določbe 4. člena Pogodbe o posredovanju, ki je bila pripravljena in predlagana s strani tožeče stranke, se glasita: "Naročnik se zavezuje, da bo na podlagi doseženega dogovora pogodbenih strank po podpisu pogodbe z banko kreditodajalko in leasing družbo posredniku plačal posredniško provizijo ... Provizija znaša 20 % od prihranka oziroma od razlike med novim kreditnim obrokom in obstoječim obrokom pri NLB; razliko pomnožimo s številom obrokov (120); pri čemer se morata ostala obstoječa leasing obroka, če bosta reprogramirana, preračunati na 10 let." v skladu z določbo 3. člena Pogodbe o posredovanju vse stroške v zvezi z reprogramiranjem kredita nosi tožena stranka; tožena stranka je s posredovanjem tožeče stranke dne 31. 3. 2003 sklenila pogodbo o dolgoročnem posojilu št. 5/03 (v nadaljevanju pogodba št. 5/03) z BKS - leasing d.o.o., s katerim je bil reprogramiran kredit tožene stranke po pogodbi z LB Leasing št. 5/99 oziroma opravljen predčasen odkup obveznosti po tej pogodbi; nasprotno kredita tožene stranke po pogodbi z LB Leasing št. 6/01 ter po pogodbi št. 6/02 nista bila reprogramirana oziroma predčasen odkup obveznosti po teh pogodbah ni bil opravljen; tožena stranka je z LB Leasing podpisala zgolj pogodbo o moratoriju z dne 17. 2. 2004, na podlagi katere ji je bil odobren moratorij za odplačevanje obveznosti po pogodbi št. 6/01. Razlogi za delno zavrženje revizije

8. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5,000.000,00 SIT (sedaj 20.864,63 EUR). Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se kot vrednost spornega predmeta vzame seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki v tožbi različno dejansko podlago ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

9. Prvotni tožbeni zahtevek in prvi podrejeni tožbeni zahtevek (pri katerem ne gre za pravo kumulacijo tožbenih zahtevkov, temveč zgolj za povečanje obstoječega zahtevka) se opirata na isto dejansko in pravno podlago, in sicer na drugo poved 4. člena Pogodbe o posredovanju v zvezi s provizijo od prihranka pri reprogramiranju prej obstoječih kreditov tožene stranke. Navedeno ne velja za drugi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka vtožuje provizijo, ki naj bi ji pripadala v primeru stornacije pridobljenega kredita na podlagi 8. člena Pogodbe o posredovanju. Drugi podrejeni tožbeni zahtevek ima drugačno dejansko in pravno podlago, zato je za dovoljenost revizije odločilna njegova lastna vrednost (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker drugi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo 6.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi ne presega revizijskega praga, revizija zoper prvi odstavek odločbe sodišča druge stopnje v zvezi s 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (IV. točka izreka, 377. člen ZPP).

Presoja revizije v dovoljenem delu Primarni tožbeni zahtevek na plačilo dela provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 5/99 in št. 6/01. 10. Revizija je glede primarnega tožbenega zahtevka utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo dela provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 5/99 (34.977,72 EUR), medtem ko v delu, ki se nanaša na plačilo dela provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 6/01 (7.792,72 EUR), ni utemeljena.

11. Očitek tožeče stranke, da naj bi se sodišči prve in druge stopnje postavili na stališče, da je bila pogodba št. 5/03 z BKS - leasing d.o.o., za katero je tožeča stranka posredovala, sklenjena šele z reprogramiranjem (op. prej obstoječega) kredita, ni utemeljen, saj sodišči takšnega stališča sploh nista zavzeli.

12. V obravnavani zadevi je tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom od tožene stranke zahtevala plačilo dela provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, na podlagi zatrjevanja, da sta bila s kreditom BKS - leasing d.o.o. reprogramirana kredita tožene stranke po pogodbi z LB Leasing št. 5/99 in št. 6/01. Iz samega besedila druge povedi 4. člena Pogodbe o posredovanju („... razlike med novim kreditnim obrokom in obstoječim obrokom ...", "... pri čemer se morata ostala obstoječa leasing obroka, če bosta reprogramirana, preračunati ...“) je razvidno, da ureja plačilo provizije za primer, ko tožena stranka kredit iz pogodbe, sklenjene s posredovanjem tožeče stranke, porabi za reprogramiranje svojega že prej obstoječega kredita. Reprogramiranje prej obstoječega kredita tožene stranke je torej pogoj za uspešno uveljavljanje provizije, kot je bila dogovorjena v drugi povedi določbe 4. člena Pogodbe o posredovanju. Navedeno sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali in sta ob ugotovitvi, da kredit tožene stranke po pogodbi z LB Leasing št. 6/01 ni bil reprogramiran, pravilno zavrnili primarni tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo dela provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 6/01 (7.792,72 EUR).

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zoper prvi odstavek odločbe sodišča druge stopnje v zvezi z 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 7.792,72 EUR. (II. točka izreka, 378. člen ZPP).

14. Očitek tožeče stranke glede zmotne uporabe materialnega prava glede načina izračuna dela provizije (za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 5/99) na podlagi druge povedi 4. člena Pogodbe o posredovanju je utemeljen. Med pravdnima strankama je bila sporna druga poved 4. člena Pogodbe o posredovanju, ki se glasi: "Provizija znaša 20 % od prihranka oziroma od razlike med novim kreditnim obrokom in obstoječim obrokom pri NLB; razliko pomnožimo s številom obrokov (120); pri čemer se morata ostala obstoječa leasing obroka, če bosta reprogramirana, preračunati na 10 let." Tožeča stranka je zatrjevala, da je prihranek v razliki med ustrezno preračunanimi novimi in obstoječimi kreditnimi obroki, medtem ko je tožena stranka menila, da je za izračun prihranka treba dodatno odšteti še stroške, ki jih je imela s predčasnim odplačilom starega in najemom novega kredita.

15. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje napačno zavzeli stališče, da je druga poved 4. člena Pogodbe o posredovanju nejasna in sta jo zato razlagali na podlagi 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vsaka pogodbena določba, o katere vsebini se stranki ne strinjata, še ni nejasna. Nejasna določba v smislu 83. člena ZOR je le tista sporna določba, katere pomena ni mogoče enoznačno opredeliti niti s pomočjo drugega odstavka 82. člena OZ niti z uporabo drugih ustaljenih metod razlage.(1)

16. Ob uporabi jezikovne razlage je sporno določbo mogoče razumeti na dva načina. Možno jo je razumeti tako, da je prihranek zgolj drug izraz za razliko med novimi in obstoječimi kreditnimi obroki. Ob takšnem razumevanju bi bilo vprašanje načina izračuna provizije v drugi povedi 4. člena Pogodbe o posredovanju celovito urejeno. Ta določba namreč v nadaljevanju vsebuje natančna pravila, kako upoštevati kreditne obroke, ki so edini izrecno navedeni elementi za izračun osnove, od katere se plača 20 % provizije.

17. Možna bi bila tudi alternativna jezikovna razlaga, po kateri druga poved 4. člena Pogodbe o posredovanju določa dve različni osnovi, od katere se plača 20 % provizije, in sicer i) prihranek ter ii) razliko med ustrezno preračunanimi novimi in obstoječimi kreditnimi obroki. Ob takšnem alternativnem izhodišču je razvidno, da v sporni določbi ni navedeno, kateri naj bi bili elementi prve osnove, medtem ko so elementi druge osnove natančno opredeljeni. Čeprav je alternativno razlago mogoče izpeljati iz besedila sporne določbe, ta ni prepričljiva, saj ni logično, da bi pogodbeni stranki za izračun provizije določili dve različni obračunski osnovi, ne da bi pri tem obe uredili vsaj s približno enako stopnjo natančnosti in ne da bi hkrati določili, katera od obeh naj se v posameznem primeru uporabi. Te alternativne razlage zato ni mogoče sprejeti, drugo poved 4. člena Pogodbe o posredovanju pa je treba razlagati tako, da je prihranek, od katerega se plača 20 % provizije, v razliki med ustrezno preračunanimi novimi in obstoječimi kreditnimi obroki.

18. Ker je s pomočjo ustaljenih metod razlage sporno določbo mogoče enopomensko opredeliti, sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o primarnem tožbenem zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo dela provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 5/99 (34.977,72 EUR), nista imeli razloga za uporabo 83. člena OZ. Zaradi uporabe 83. člena OZ je bila druga poved 4. člena Pogodbe o posredovanju zmotno uporabljena. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (med drugim sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, kakšna je zgolj razlika med ustrezno preračunanimi kreditnimi obroki), je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo ter razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka v zvezi z 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 34.977,72 EUR, sodbo sodišča prve stopnje pa v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 34.977,72 EUR, in je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka, drugi odstavek 380. člena ZPP).

Prvi podrejeni tožbeni zahtevek

19. Revizija glede prvega podrejenega tožbenega zahtevka ni utemeljena.

20. Tožeča stranka je za primer, da sodišče ne bi ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku na plačilo dela provizije v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 6/01 (7.792,72 EUR), naknadno postavila prvi podrejeni zahtevek, s katerim je zahtevala plačilo dela provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 6/02 (10.771,20 EUR). Ob ugotovitvi, da kredit tožene stranke po pogodbi z LB Leasing št. 6/02 ni bil reprogramiran, je bil prvi podrejeni tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen iz enakih razlogov, kot jih je Vrhovno sodišče navedlo zgoraj ob presoji primarnega tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo dela provizije za pogodbo, sklenjeno s posredovanjem tožeče stranke, v zvezi z reprogramiranjem pogodbe št. 6/01. 21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zoper prvi odstavek odločbe sodišča druge stopnje v zvezi s 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka, 378. člen ZPP).

Odločitev o reviziji v dovoljenem delu

22. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile bistvene za odločitev o reviziji. Ker je sodišče druge stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji v dovoljenem delu delno ugodilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (drugi odstavek 380. člena ZPP), v preostalem delu pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (II. in III. točka izreka, 378. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (V. točka izreka).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 426/2005 z dne 16. 5. 2007, sodbo II Ips 522/2006 z dne 21. 11. 2008 in sklep II Ips 221/2008 z dne 16. 12. 2010.