Jedro

Tožeča stranka kot država je bila tista, ki je spodbujala subjekte, ki so lahko bili sicer gospodarski, da za namene javnega interesa opravljajo zanjo nekatere dejavnosti, ne pa z namenom pridobivanja dobička na njeni strani, zato ne gre za gospodarsko pogodbo

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 17.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni od dneva prejema sodbe pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 2.026,08 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da ji sodišče druge stopnje ugodi in pritožbo razveljavi ter tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne ali v celoti sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek, ki ga je prejela v skladu s sklenjeno Pogodbo o sofinanciranju izvedbe projekta "Zlata jesen - oddaja za ..." (v nadaljevanju Pogodba), za katerega je tožeča stranka objavila javni razpis, s katerim je pozvala potencialne izvajalce, da pripravijo določene vsebine, sama pa je za to sopogodbenikom plačala določena sredstva.

6. Pritožbeno sodišče se je najprej ukvarjalo s trditvami pritožnice glede tega, da gre za gospodarsko pogodbo, ki v skladu z Obligacijskim zakonikom (OZ) določa 3 letni zastaralni rok, ne pa za pogodbo, ki nima gospodarske narave in zanjo velja splošni 5 letni zastaralni rok. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede tega, da gre v tem primeru za gospodarsko pogodbo. Sodišče prve stopnje je obširno in sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso razložilo, da gre v tem primeru za klasično pogodbo in ne za gospodarsko, katere namen je, da dva prirejena subjekta sklepata pogodbo zaradi pridobivanja dobička. V tej zadevi je nedvomno, da je tožeča stranka kot država bila tista, ki je spodbujala subjekte, ki so lahko bili sicer gospodarski, da za namene javnega interesa opravljajo zanjo nekatere dejavnosti, ne pa z namenom pridobivanja dobička na njeni strani. Pritožbeno sodišče se torej pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ne gre za gospodarsko pogodbo in da zanjo velja 5 letni zastaralni rok in je bila torej tožba pravočasno vložena.

7. Glede nadaljnjih izvajanj pritožnice, da je bila Pogodba realizirana v celoti in da je bila nerealizirana le v manjšem delu in da je prešla obveznost predložitve poročila iz nefiksnega v fiksni rok, je sodišče prve stopnje poglobljeno ugotavljalo obveznosti, ki jih je po sklenjeni Pogodbi imela tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila dolžnost izpolnitve obveznosti tožene stranke fiksna na podlagi drugega odstavka 3. člena Pogodbe, kjer je navedeno, da je pravočasna izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 3. člena bistvena sestavina Pogodbe, to je, da tožena stranka izvede projekt "Zlata jesen - oddaja za ..." do 31. 12. 2009. V nadaljevanju Pogodbe (tretji odstavek 4. člena) je navedeno, da se je izvajalec zavezal, da bo izvedel projekt v celoti pravočasno, v primeru zamude je predvidena celo pogodbena kazen. Toženec bi moral storiti vse tisto, za kar se je zavezal v svoji vlogi, s katero je želel pridobiti sredstva v višini 17.200,00 EUR. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje se pokaže, da se je zavezal, da bo v roku, kot je določen v Pogodbi, pripravil štirideset oddaj za starostnike v trajanju 45 minut. 8. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka te svoje obveznosti ni izpolnila niti do danes, kaj šele do roka, ki je bil določen v Pogodbi. Zato so po mnenju pritožbenega sodišča odveč izvajanja o tem, da je sodelovalna dolžnost torej oddaja poročila, obveznost, ki ni bila fiksno določena in je tožeča stranka pravilno ravnala, ko jo je z dopisom pozvala, da ima dodaten rok, da predloži poročila, za oddajo katerih se je zavezala v skladu s Pogodbo, torej poročanje, predložitev 40 oddaj in podobno. Ker niti obveznosti, ki so bile fiksne, niti obveznosti, ki so bile nefiksne, po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni izpolnila, je tožeča stranka pravilno odstopila od Pogodbe in v skladu s pogodbenimi določili zahtevala povrnitev tega, kar je bilo dano. Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje glede pravilnosti tožničinega odstopa od pogodbe.

9. Sodišče druge stopnje, tako ne more slediti pritožbenim navedbam glede tega, da je bila Pogodba v pretežnem delu izpolnjena, da rok nemudoma ni primeren in da bi moral biti natančen, saj se vse navedeno izkaže za nebistveno. Nebistvene so tudi pritožbene navedbe, da poziv za oddajo poročila ni bil poslan poslan k skrbniku Pogodbe A. A. (ki je bil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je podpisal Pogodbo), pač pa napačno toženi stranki. Nebistveno je tudi, kdo in kdaj je podpisal povratnico glede poziva, da naj tožena stranka izpolni svojo sodelovalno dolžnost. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v teh primerih ni dolžnost tistega, ki poziva, da izkaže, da je pozvani dejansko prejel poziv, pač pa da izkaže, da je pravilno pozval. Glede pretirano strogih pogojev Pogodbe pritožbeno sodišče ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je toženec sam zavezal, katere obveznosti bo izpolnjeval. Sam je predložil vlogo o izpolnjevanju obveznosti, poleg tega pa je imel možnost, da rok podaljša, pa tega nikoli ni storil, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala tožeča stranka (l. št 73), sam pa tega ni izpodbijal. Tako se izkažejo kot nepotrebne pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca ustrezne filmske stroke, ali je mogoče v tako kratkem času, kot je bil naveden v Pogodbi, pripraviti štirideset 45 minutnih oddaj. Glede tega, da je bila Pogodba vsaj deloma izpolnjena in bi moralo sodišče deloma zavrniti zahtevek, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nove trditve toženca, saj v odgovoru na tožbo (l.št. 36) zahteval ugotovitev obstoja pogodbe. V postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni uveljavljal, sedaj pa ne navede razlogov za takšno ravnanje, zato takšnih trditev sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Glede na vse navedeno se izkaže pritožba za neutemeljeno. Ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

11. Pravdni stranki sta priglasili tudi stroške pritožbenega postopka. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Tožena stranka nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo, saj le-ta ni bistveno vplival na odločitev sodišča druge stopnje (155. člen ZPP).