Jedro

Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da med sodediči glede zapustnikovega premoženja nastane skupnost, pri čemer je dediščina njihova skupna lastnina, pri kateri deleži niso določeni in predstavlja nedeljivo celoto. Takšna skupnost praviloma traja vse do takrat, ko zapuščino razdelijo med seboj. Do takrat dediči skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino. Zaradi narave skupnostnega razmerja je spor glede obsega zapuščine mogoče rešiti samo na enak način za vse dediče, zato so dediči enotni in tudi nujni sosporniki. To velja tako v primerih, ko je spor med sodediči (na eni strani) in tretjim kot v sporih med samimi sodediči. Nujno sosporništvo je procesna nujnost in ni odvisno od morebitnih priznanj posameznih dedičev pred pravdo, zato ni pravno pomembno, da je ena od sodedinj tožnikov izločitveni zahtevek v zapuščinskem postopku priznala. Ker morajo biti po povedanem v reševanje spora o obsegu zapuščine vključeni vsi dediči, bodisi na aktivni ali pasivni strani, je zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije primarni tožbeni zahtevek neutemeljen, pravilen. Ne gre namreč za vprašanje sklepčnosti zahtevka, kot to zmotno meni pritožnik.

Drugačna pa je situacija glede podrednega tožbenega zahtevka. Odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove je solidarna in omejena do višine vrednosti njihovega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Solidarni dolžniki niso ne nujni ne enotni sosporniki. Odločitev sodišča, ki je tudi podredni tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, je zato zmotna.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v drugi alineji I. točke izreka (glede podrednega tožbenega zahtevka) razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana zamudna sodba v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (prva alineja I. točke izreka glede primarnega tožbenega zahtevka) potrdi.

III.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v prvi alineji I. točke izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek , ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da je tožeča stranka A. A., EMŠO: ..., lastnik nepremičnine parc. št. 0000 *115 in na njej zgrajene stavbe na naslovu B. 72, do 1/2 od celote.

"2. Toženi stranki sta dolžni dovoliti, da se v zemljiški knjigi pri nepremičnini k. o. 0000 B. parc. št. *115 (ID ....) vpiše lastninska pravica v korist in na ime tožnika: A. A., EMŠO: ..., stanujoč B. 72."

in v drugi alineji I. točke izreka podredni tožbeni zahtevek , ki se glasi:

"Toženi stranki C. C. in D. C. sta dolžna tožniku plačati vsak 4.112,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila."

Odločilo je še, da tožnik sam nosi svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Proti navedeni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, zamudno sodbo razveljavi in zadevo pošlje v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Sodišče ne bi smelo zahtevkov zavrniti zaradi napačne pasivne legitimacije, ampak bi moralo tožnika na to opozoriti in mu dati možnost in čas, da nesklepčnost na pasivni strani odpravi. Nesklepčnost, kot je nanjo opozorilo sodišče v 10. točki obrazložitve, je moč odpraviti. Tožeča stranka namreč lahko vse do konca glavne obravnave tožbo spremeni ali dopolni tako, da poleg prvotne tožene stranke toži še koga drugega (191. člen ZPP), potrebna pa je privolitev novega toženca. Ker sodišče tožniku ni določilo roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, je nastala bistvena kršitev pravil postopka. Toženca na tožbo nista odgovorila, torej sta pripoznala navedbe in trditve tožnika, s tem pa tudi tožbeni zahtevek. Sodišče je poseglo v razmerje med strankami z odločitvijo, ki je nasprotna volji strank. Tožnik ne spada v krog skupnosti dedičev. Predmet tožbe je tudi "originalna" pridobitev lastninske pravice, ki jo lahko tožnik uperi zoper tistega, ki je lastniško povezan z nepremičnino in tega ne priznava. Pri takem zahtevku ni vezan na skupnost dedičev. Podrejeni zahtevek je obligacijske narave, toženca sta odgovorna le do višine dednega deleža in ne gre za solidarno odgovornost dedičev.

3.Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnik je v tožbi navedel, da je tako na podlagi priposestvovanja kot gradnje na tujem zemljišču najmanj do ¾ solastnik nepremičnine parc. št. 0000 *115 in na njej zgrajene stavbe, ki je predmet zapuščinskega postopka1 po pok. E. C., v katerem je uveljavljal izločitveni zahtevek, ki ga je dedinja F. F. priznala, toženca (sodediča) pa ne. S primarnim tožbenim zahtevkom je od slednjih uveljavljal ugotovitev lastninske pravice do 1/2, s podrednim pa od vsakega od tožencev zahteval povrnitev vlaganj v višini 4.112,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

6.Toženca na pritožbo nista odgovorila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sicer izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP, oba tožbena zahtevka pa zavrnilo zaradi zgrešene pasivne legitimacije. Zaključilo je, da bi tožnik s tožbo moral zajeti vse tri dediče po pokojnem E. C., ne le tožencev.

7.Najprej je treba zavrniti pritožbene navedbe, da sta toženca, ker nista odgovorila na tožbo, "pripoznala" trditve tožnika, s tem pa tudi tožbeni zahtevek. Priznanje dejstev je procesno dejanje, s katerim pravdna stranka izjavi, da so resnične dejanske navedbe, na katerih njen nasprotnik v pravdi temelji svoj zahtevek. Tako dejanje ima po prvem odstavku 214. člena ZPP za posledico le, da priznanih dejstev ni treba dokazovati.2 Pripoznava tožbenega zahtevka pa je enostransko procesno dejanje toženca, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ki ima za posledico izdajo sodbe na podlagi pripoznave (316. člen ZPP).

8.Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da med sodediči glede zapustnikovega premoženja nastane skupnost, pri čemer je dediščina njihova skupna lastnina, pri kateri deleži niso določeni in predstavlja nedeljivo celoto. Takšna skupnost praviloma traja vse do takrat, ko zapuščino razdelijo med seboj. Do takrat dediči skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino (prvi odstavek 145. člen Zakona o dedovanju). Zaradi narave skupnostnega3 razmerja je spor glede obsega zapuščine4 mogoče rešiti samo na enak način za vse dediče, zato so dediči enotni (196. člen ZPP) in tudi nujni sosporniki. To velja tako v primerih, ko je spor med sodediči (na eni strani) in tretjim kot v sporih med samimi sodediči.5, 6 Nujno sosporništvo je procesna nujnost in ni odvisno od morebitnih priznanj7 posameznih dedičev pred pravdo, zato ni pravno pomembno, da je ena od sodedinj tožnikov izločitveni zahtevek v zapuščinskem postopku priznala. Ker morajo biti po povedanem v reševanje spora o obsegu zapuščine vključeni vsi dediči, bodisi na aktivni ali pasivni strani, je zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije primarni tožbeni zahtevek neutemeljen, pravilen. Ne gre namreč za vprašanje sklepčnosti zahtevka, kot to zmotno meni pritožnik.

9.Drugačna pa je situacija glede podrednega tožbenega zahtevka. Odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove je solidarna in omejena do višine vrednosti njihovega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Solidarni dolžniki niso ne nujni ne enotni sosporniki. Odločitev sodišča, ki je tudi podredni tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, je zato zmotna.

10.Tožnik od tožencev zahteva povrnitev koristi, ki se kaže v povečanju vrednosti sporne nepremičnine zaradi njegovih vlaganj. Trdil je, da se je njena vrednost povečala za 16.450 EUR, zato mu morata toženca, ki sta dediča zapustnika vsak do 1/4, plačati vsak četrtino, to je 4.112,50 EUR. Po načelu afirmativne litiskontestacije sta toženca, ker nista odgovorila na pravilno vročeno tožbo, te trditve8 priznala. Za sklepčnost9 (in zapadlost) tožbenega zahtevka za povrnitev vrednosti vlaganj pa se po utrjenem stališču sodne prakse zahteva tudi, da je do prehoda koristi že prišlo10 . Glede te temeljne predpostavke za obogatitveni zahtevek pa so tožnikove trditve pomanjkljive in nejasne11 . Ker gre za nesklepčnost, ki jo lahko tožnik odpravi z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, bi ga moralo sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP k temu pozvati in mu določiti rok. Ker tega ni storilo je podana podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti.

11.Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo v delu, kjer je odločeno o podrednem tožbenem zahtevku in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede primarnega tožbenega zahtevka potrdilo (353. člen ZPP).

12.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1D 000/2020, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Kočevju.

2Pri izdaji zamudne sodbe se vzpostavlja absolutna domneva, da toženec, ki ne odgovori na tožbo, priznava tožnikove trditve.

3Tožnik ni trdil, da bi že prišlo do delitve zapuščine.

4Uveljavljeni primarni tožbeni zahtevek kaže na spor o obsegu zapustnikovega premoženja. Ugoditev tožbenemu zahtevku bi pomenila, da 1/2 sporne nepremičnine ne sodi v zapuščino po pok. E. C.

5Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 267/2006 z dne 20. 3. 2008.

6To je tudi odgovor na pritožbeno navedbo, da tožnik ne spada v krog skupnosti dedičev.

7Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2006 z dne 8. 5. 2008.

8Ki tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

9Za izdajo (ugodilne) zamudne sodbe mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

10Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 10/2022 z dne 16. 3. 2022, sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 189/2018 z dne 17. 10. 2019 in druge.

11Iz tožbe izhaja, da je tožnikov naslov prebivališča B. 72, G., kjer se po tožbenih trditvah nahaja tudi sporna nepremičnina, navedel pa je tudi, da je bil to "njegov edini dom do leta 2001, ko se je poročil".

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 196, 214, 214/1, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 318/3, 339, 339/2, 339/2-7 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 145, 145/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.