Jedro

Argumentirana je obrazložitev sodišča, da je sodni izvedenec pediater najustreznejši za oceno telesnih in duševnih značilnosti otrok in mladostnikov, zaradi česar je sodišče svojo odločitev o zdravstvenem stanju mld. B. B. oprlo na izvedensko mnenje. Le-tega je skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ustrezno dokazno ovrednotilo.

Sodišče je argumentirano kot strokovno prepričljivo sprejelo pojasnilo sodnega izvedenca, da motnja pozornosti in aktivnosti ni težka bolezen, temveč gre za vedenjsko motnjo, ki je med otroci zelo razširjena in ob dobrem sodelovanju s starši in šolo s pomočjo terapije za izboljšanje koncentracij otroka ne ovira in ne prinaša dodatnih finančnih obremenitev za starše.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 16. 3. 2021 in odločbo CSD A. št. ... z dne 15. 1. 2021 in da je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka B. B., roj. ... 2006, za čas od 1. 1. 2021 do največ 2. 11. 2032, ko bo B. B. dopolnil 26 let starosti oziroma dokler bo imel status učenca, dijaka, vajenca ali študenta. Hkrati je odločilo, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu naloži v plačilo vse stroške postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglaša stroške za pritožbo.

Izpodbijana sodba je nezakonita, ker sodišče ni izvedlo celotnega dokaznega postopka in ni postavilo izvedenca klinične psihologije, kot je predlagala tožnica. Izdelano je bilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke pediatra in dve pisni dopolnitvi. Tožnica je imela na izdelane pisne izdelke pripombe, vendar je po prejemu dopolnitev uvidela, da pristranski izvedenec v ničemer ne upošteva njenih argumentov. Kakšne težave ima mladoletni otrok tožnice je bilo podrobno pojasnjeno tekom postopka na prvi stopnji. Tožnica nima druge možnosti, kot da za dokazovanje zdravstvenega stanja otroka in posledično utemeljenosti tožbenega zahtevka predlaga izvedbo dokaza z izvedencem klinične psihologije. Sodišče je ta dokaz neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je izvedenec pri svoji oceni kot enega izmed virov upošteval tudi mnenje zdravniške komisije II. stopnje. Takšno postopanje izvedenca, ki kot vir za svoje izvedeniško mnenje upošteva izvedeniško mnenje zdravniške komisije je napačno in kaže na pristranskost, saj se tožnica s takšnim mnenjem ni strinjala. Imenovani izvedenec je pediater, ki ni specialist na vseh področjih. Upoštevajoč težave tožničinega sina, ki se kažejo v njegovi duševni sferi, je potrebno mnenje izvedenca klinične psihologije, saj tudi sam izvedenec ugotavlja, da tožničin otrok na področju čustvovanja in vedenjskih vzorcev potrebuje podporo terapevta, pedopsihiatra in celo občasno medikamentozno zdravljenje. Napačna je ugotovitev izvedenca, da tožničin sin ni kronični bolnik. Po preučitvi medicinske dokumentacije je sodni izvedenec navedel, da otrok tožnice v navedenem obdobju ni bil upravičen do posebne nege in varstva in pomoči ter da motnja pozornosti in aktivnosti ni težka bolezen, temveč vedenjska motnja. Napačno ugotavlja, da pri otroku ni znamenj za težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju oziroma za težko ali funkcionalno težko oviranega otroka. Po prepričanju tožnice pediater ne more odgovoriti na vprašanja, ki spadajo v področje klinične psihologije. V spisu se nahaja medicinska dokumentacija in zdravniško potrdilo pedopsihiatrinje, ki ovržejo izvedeniško mnenje sodnega izvedenca. Sodišče v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje izvedenca klinične psihologije, ker je izvedenec specialist pediater najustreznejši za oceno telesnih in duševnih značilnosti otrok in mladostnikov, kar je napačno. Izdelano izvedeniško mnenje je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo v spisu. Tožnica ni predlagala novega izvedenca zgolj zaradi nestrinjanja z ugotovitvami sodnega izvedenca, ampak ker je prepričana, da je za razjasnitev dejanskega stanja potrebno imenovati novega izvedenca kliničnega psihologa. Predhodna odločba CSD z dne 23. 1. 2020 dokazuje, da je bil njen otrok že upravičen do dodatka za nego otroka za čas od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020. Zdravniška komisija I. stopnje je takrat izdala mnenje, da mladoletni B. B. potrebuje posebno nego in varstvo. Povsem jasno je, da pri njem od takrat pa do obdobja, ki se obravnava v predmetni zadevi, zagotovo ni moglo priti do čudežnega ozdravljenja, ampak je njegovo zdravstveno stanje še slabše, kot je bilo in je mld. B. B. otrok s posebnimi potrebami že od 6. leta starosti, kar vse je bilo tekom predmetnega postopka izpostavljeno. Predložena je bila vsa dokumentacija, vendar se je imenovani izvedenec oprl predvsem na mnenje komisije II. stopnje, kot tudi sam navaja, kar je zgrešeno in v nasprotju z načeli dokazovanja z izvedenci v tovrstnih postopkih, kot je predmetni. V spisu se nahaja zdravniško potrdilo dr. C. C. z dne 9. 12. 2020 ter zdravniško potrdilo pedopsihiatrične ambulante z dne 11. 12. 2020, kjer je navedeno, da gre pri otroku tožnice za otroka s posebnimi potrebami. Odločitev sodišča je napačna in jo je potrebno razveljaviti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 3. 2021, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper prvostopno odločbo CSD št. ... z dne 15. 1. 2021. S slednjo je Center za socialno delo odločil, da tožnica ni upravičena do dodatka za nego mladoletnega B. B. za čas od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020. 6. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali zdravstvene težave mld. B. B. na področju čustvovanja in vedenjskih vzorcev utemeljujejo priznanje pravice do dodatka za nego otroka po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami, v nadaljevanju ZSDP-1).

7. Nosilni pritožbeni očitek, da pri mld. B. B. zdravstvene težave s področja čustvovanja in vedenjskih vzorcev niso bile dovolj poglobljeno raziskane, ker ni bil pritegnjen sodni izvedenec klinične psihologije ostane neuspešen, saj je sodni izvedenec svoje ugotovitve in mnenje1 sprejel na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije, ki mu jo je posredovalo sodišče. Dodatno je pridobil zdravstveno dokumentacijo iz zdravstvenih ustanov,2 v katerih se mld. B. B. zdravi. Argumentirana je obrazložitev sodišča v 14. točki, da je sodni izvedenec pediater najustreznejši za oceno telesnih in duševnih značilnosti otrok in mladostnikov, zaradi česar je sodišče svojo odločitev o zdravstvenem stanju mld. B. B. oprlo na izvedensko mnenje.3 Le-tega je v 12. in 13. točki skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ustrezno dokazno ovrednotilo. Prepričljivo je pojasnilo izvedenca, da so izvidi mld. B. B. ugodni in ne potrjujejo kroničnih bolezni s težjim potekom in zdravljenjem ter bistveno ne odstopajo od referenčnih vrednosti. Mld. B. B. ni bila predpisana dolgotrajna terapija, kar nenazadnje potrjuje tudi sama tožnica, ki povzema, da mld. B. B. medikamentozno terapijo potrebuje občasno. Zdravila so mu bila predpisana za lajšanje težav oziroma akutnih simptomov.4 S strani pedopsihiatrinje je imel predpisano podporno zdravljenje za lajšanje simptomov, čustvovanja in vedenja, pomagal pa mu je šport (redni treningi iz nogometa).

8. Dejstvo, da se pri mld. B. B. zdravstvene težave kvečjemu izboljšujejo in ne poslabšujejo, potrjuje uspešno zaključena osnovna šola, športno udejstvovanje, zmanjšanje telesne teže, uspešen vpis v srednjo šolo, ukinitev antipsihotičnega zdravila. Ključno je, da so bili skozi diagnostične postopke ovrženi sumi na kronične bolezni, ki so navedene na seznamu bolezni, s katerimi je pediatrinja mld. B. B. utemeljevala uveljavitev pravice do dodatka za nego.5 Pri odločitvi o zdravstvenem stanju mld. B. B. in s tem v zvezi povezani potrebi po negi so odločilnega pomena klinične slike in rezultati funkcionalnih preiskav,6 ne pa anamnestični zapisi in priporočila lečečih specialistov in osebnega zdravnika. S strani pedopsihiatrinje in kliničnih psihologov je bila sicer zaznana motnja pozornosti in aktivnosti, vendar je bila mld. B. B. nudena adekvatna pomoč pri učenju in pri obvladovanju šolskih obveznosti, obravnave pri pedopsihiatrinji, ki jih je redno obiskoval. Mld. B. B. je po zaključku preiskav deloval urejeno in stabilno, v pogovoru je bil odkrit in ni izdajal nobenih duševnih stisk ali motenj, na področju čustvovanja in vedenjskih vzorcev pa potrebuje podporo terapevta, pedopsihiatra in občasno medikamentozno zdravljenje, s čimer pa lahko svoje težave uspešno kompenzira. Določene diagnoze bodo mld. B. B. lahko ostale celotno življenje, pa vendar slednje avtomatično ne pogojuje potrebe po dodatku za nego.

9. Sodišče je argumentirano kot strokovno prepričljivo sprejelo pojasnilo sodnega izvedenca, da motnja pozornosti in aktivnosti ni težka bolezen, temveč gre za vedenjsko motnjo, ki je med otroci zelo razširjena in ob dobrem sodelovanju s starši in šolo s pomočjo terapije za izboljšanje koncentracij otroka ne ovira in ne prinaša dodatnih finančnih obremenitev za starše. Nenazadnje pomoč v obliki napotitve na Komisijo za usmerjanje potreb otrok s posebnimi potrebami (KUOPP) glede potrebnosti prilagoditve in pomoči pri doseganju učnih in vzgojnih ciljev, ki jo je predlagala otrokova mama, sam otrok odklanja. Kriteriji za opredelitev otroka kot dolgotrajno bolanega otroka, ki se pogosto uporablja v mnenjih KUOPP, so drugačni kot kriteriji za uvrščanje otrok med težko kronično bolne otroke. Torej ne gre za primerljive opredelitve. Pri mld. B. B. gre za najstnika, kjer so pričakovana nihanja razpoloženja in s tem čustvene težave zaradi zahtev učnega programa v srednji šoli, ki pa jih zmore otrok premagati s pozitivnim okoljem in s pomočjo zdravil. Slednje ovrže pritožbeni očitek, da gre pri mld. B. B. za težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju.

10. Dvom, ki ga je v pripombah na izvedensko mnenje izražala tožnica, je sodišče odpravilo s pridobitvijo poglobljenih pisnih dopolnitev,7 ki so tudi po pritožbeni oceni zadovoljivo odgovorila na sporna vprašanja. Tako ni podana procesna situacija za dodatno pritegnitev sodnega izvedenca klinične psihologije, saj izvedovanje sodnega izvedenca s področja klinične psihologije ne bi moglo vplivati na dokazne zaključke glede težav v duševni sfere mld. B. B., kot to zmotno skuša prikazati tožnica. Imenovani sodni izvedenec pediater je upošteval ugotovitve lečečih specialistov s področja duševne sfere mld. B. B. in jih tudi prepričljivo ovrednotil. 11. Tudi po pritožbeni oceni zdravniško potrdilo Pedopsihiatrične ambulante (priloga A/8) ne izpodbije mnenja sodnega izvedenca. Iz zdravniškega potrdila ni razvidna nobena ugotovitev, ki bi nasprotovala ugotovitvam sodnega izvedenca.8

12. Neutemeljen pa mora ostati tudi pritožbeni očitek, da je sodni izvedenec pristranski, saj je kot enega izmed virov upošteval tudi mnenje zdravniške komisije II. stopnje. Slednjo opredelitev sodnega izvedenca je potrebno umestiti v ustrezen kontekst. To ne dokazuje, kot to zmotno zatrjuje tožnica, da je sodni izvedenec zgolj povzel mnenje zdravniške komisije, ki mu je tožnica že v osnovi nasprotovala. Ugotovitev je bila podana v smislu, da je mnenje zdravniške komisije sodnemu izvedencu predstavljalo primarni vir kot bazo podatkov, iz katerih je oblikoval svoje izvedensko mnenje oziroma jih kritično ovrednotil. 13. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno tožničino pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ob takšnem pritožbenem izidu je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP ugotovilo, da stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

1 Da v obravnavanem obdobju mld. B. B. ni mogoče uvrstiti med otroke z motnjami v duševnem razvoju po 2. členu in ne med gibalno ovirane otroke po 3. členu Pravilnika in niti ne med dolgotrajno hude bolne otroke po 6. členu Pravilnika, ki bi potreboval posebno nego in varstvo. Posledično ga tudi ni mogoče uvrstiti med otroke z več motnjami po drugem odstavku 7. člena Pravilnika. 2 UKC D., splošna bolnišnica E. in F. 3 Sodišče je v 14. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice za pritegnitev sodnega izvedenca klinične psihologije. 4 Opredeljena zdravila mld. B. B. so večino prehranska dopolnila, za katera se starši odločajo po lastni presoji. 5 Ključna mnenja specialistov (kardiologa 23. 2. 2020, nefrologa 18. 5. 2021, pulmoalergologa 17. 2. 2016, endokrinologa o debelosti 17. 2. 2022) ne potrjujejo napotnih diagnoz oziroma sumov na kronične bolezni tarčnih organov. 6 Izvidi laboratorijskih, funkcionalnih in slikovnih preiskav ne izstopajo iz referenčnih okvirjev oziroma iz povprečne obolevnosti otrok in mladostnikov. 7 Tožnica je vztrajala pri dokaznem predlogu za zaslišanja sodnega izvedenca, ki ga pa je na glavni obravnavi umaknila. 8 Iz citiranega potrdila je zgolj razvidno, da je bil mld. B. B. kot otrok s posebnimi potrebami, obravnavan od leta 2012, ima dolgotrajno motnjo pozornosti, koncentracije in učnih težav ter bo še naprej zdravljen v tej ambulanti.