Jedro

Toženka je ves čas postopka zanikala kakršnokoli škodo, ki bi nastala tožniku, tudi v pripravljalni vlogi, ki jo je vložila 8. 3. 2006, torej po vlogi stranskega intervenienta. Zato je sodišče druge stopnje zmotno menilo, da toženka ni ugovarja kakšrnikoli izgubi vrednosti vozila, pa tudi če tega ne bi izrecno storila, zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja na četrti odstavek 201. člena ZPP, po katerem imajo pravdna dejanja stranskega intervenienta pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil samo, če niso v nasprotju z njenimi dejanji.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) razveljavi ter se vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem in v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala odškodnino zaradi ravnanja C. S., ki mu je zasegla osebni avtomobil znamke Opel Vectra 2,0 CD, letnik 1996, reg. št. ... za čas od 20. 1. 1998 do 10. 9. 1998. 2. Tožnik se je proti tej sodbi pritožil in sodišče druge stopnje je v drugem sojenju njegovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo plačilo 1.656,15 € (396,880 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 12. 1998 do plačila. Kar je zahteval več ali drugače, je zavrnilo.

3. Proti tej sodbi je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija jo v delu, v katerem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določil pravdnega postopka. Navaja, da je javni interes za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zagotovitvi enotne in pravilne uporabe zakona, ker izpodbijana sodba odstopa od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, npr. v sodbah II Ips 120/2002 in II Ips 622/200. Predlaga ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in spremembo izpodbijanega dela sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču druge stopnje v novo odločanje. Zmotno uporabo materialnega prava očita pritožbenemu sodišču zato, ker ima oškodovanec na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije pravico do povračila škode, ki mu jo povzroči organ s protipravnim ravnanjem, toda to določilo se navezuje na 172. člen ZOR (v zvezi s 1060. členom OZ), ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ. Za odškodninsko odgovornost morajo biti podani vsi elementi civilnega delikta: škoda, nedopustno (protipravno) ravnanje, vzročna zveza in odgovornost po 154. členu ZOR. Ker je uvedba, vodenje in končanje postopka o prekršku z ustavitvijo postopka predvideno z zakonom, ni protipravno ravnanje in ga je pristojni organ ob utemeljenem sumu storitve carinskega prekrška celo zavezan izpeljati. Tudi začasen zaseg avtomobila ni bil protipraven, ker je temeljil na takrat veljavnem 37. in 152. členu Zakona o prekrških. Zato Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije meni, da je sodišče zmotno uporabilo prvi odstavek 172. člena ZOR. Bistveno kršitev določil zakona o pravdnem postopku iz prvega odstavek 339. člena v zvezi s četrtim odstavkom 201. člena ZPP pa vidi v tem, da je sodišče upoštevalo dejanja stranskega intervenienta, ki so v nasprotju z dejanji toženke. Po četrtem odstavku 201. člena ZPP sodišče ne sme upoštevati trditev stranskega intervenienta, ki so v škodo stranke, ki se ji je pridružil v pravdi in so v nasprotju s trditvenim gradivom glavne stranke. Ker je sklicevanje sodišča druge stopnje na navedbe stranskega intervenienta o višini škode (izgubi neto vrednosti) tožnikovega vozila, ne da bi takšno dejstvo zatrjevala tudi toženka, v njeno škodo, ni dovoljeno. Sodba se ne more sklicevati na trditve stranskega intervenienta, ki niso podprte s trditvami (priznanjem) toženke, na strani katere je vstopil v pravdo.

4. Po drugem odstavku 391. člena v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Po njegovem je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj ni mogoče prezreti tega, da je začasen odvzem vozila tožniku povzročil škodo, postopek v zvezi s prekrškom pa je bil pozneje ustavljen, ker se je izkazal za neutemeljenega. Pri izvajanju dokazov sodišče prosto presoja dokaze, zato se je sodišče druge stopnje lahko sklicevalo na izvedenčevo mnenje, ki ga je predložil tožnik.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Toženka se je od vložitve odgovora na tožbo dalje upirala tožbenemu zahtevku. Trdila je, da odškodninski zahtevek ni utemeljen, ker postopek o carinskem prekršku z odvzemom vozila (obligatorni varstveni ukrep) temelji na zakonu in ker je bilo vozilo v času odvzema pravilno hranjeno. Zato je trdila, da ni krivde državnega organa in da tožniku tudi ni nastala nobena škoda. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje 19. 11. 2004 zavrnilo tožbeni zahtevek, toda po tožnikovi pritožbi je višje sodišče odločitev 16. 11. 2005 razveljavilo: ne zato, ker bi bilo vodenje postopka z zasegom predmetov samo po sebi protipravno, temveč zgolj zato, ker je tožnik navajal krivdo zaradi nepravilne hrambe vozila in v zvezi s tem dejansko stanje ni bilo dovolj razjasnjeno.

7. V drugem sojenju je toženka predlagala obvestitev A. d.d. o pravdi, ki je priglasila intervencijo in jo je sodišče prve stopnje dovolilo. Toda sodišče druge stopnje v četrtem odstavku na 3. strani obrazložitve zmotno razlaga, da je stranski intervenient „v vlogi z dne 2. 3. 2006 navedel, da je vozilo tožnika v času trajanja postopka izgubilo na vrednosti 1.656,15 € (396,880,00 SIT), čemur tožena stranka ni ugovarjala”. Toženka je ves čas postopka zanikala kakršnokoli škodo, ki bi nastala tožniku, tudi v pripravljalni vlogi, ki jo je vložila 8. 3. 2006, torej po vlogi stranskega intervenienta. Zato je sodišče druge stopnje zmotno menilo, da toženka ni ugovarja kakšrnikoli izgubi vrednosti vozila, pa tudi če tega ne bi izrecno storila, zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja na četrti odstavek 201. člena ZPP, po katerem imajo pravdna dejanja stranskega intervenienta pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil samo, če niso v nasprotju z njenimi dejanji.

8. Ker je torej sodišče druge stopnje v nasprotju s četrtim odstavkom 201. člena ZPP upoštevalo navedbe intervenienta, je zmotno menilo, da je toženka pristala na trditve izvedenca R. V., kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9. Ker Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 387. člena ZPP utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določil pravdnega postopka, je Vrhovno sodišče po 379. členu ZPP razveljavilo odločitev sodišča druge stopnje in mu je zadevo vrnilo v novo odločanje.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008.