Jedro

Glede na to, da je imel tožnik možnost podati svoje pripombe na mnenje izvedenke oziroma predlagati tudi njeno ustno zaslišanje, na katerem bi lahko izvedenki postavil svoja vprašanja, a tega ni zahteval, pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval predodelitev mld. hčere A. (roj. ...), ki je bila na podlagi poravnave, dopuščene s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 246/2012 z dne 31. 8. 2013, zaupana v varstvo in vzgojo toženki, v njegovo varstvo in vzgojo ter zahtevek za določitev preživnine ter stikov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke klinične psihologije, ki ji je v sklepu, s katerim ji je naložilo izdelavo izvedenskega mnenja, postavilo splošno vprašanje, ali so koristi otroka pri materi ustrezno varovane in ali bi bilo za njene koristi bolje poskrbljeno s predodelitvijo očetu. Tožnikovih vprašanj, predlaganih še pred sklepom o postavitvi izvedenke, ki so se navezovala na trditveno podlago tožbe (nepripravljenost toženke za starševsko sodelovanje s tožnikom, slaba skrb toženke za fizične potrebe mld. A.), pa ji ni postavilo. Ker je sodišče izvedlo dokaz s predlaganim izvedencem mimo tožnikove trditvene podlage, je tožnika prikrajšalo za možnost obravnavanja njegovih trditev, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa onemogoča preizkus sodbe sodišča prve stopnje. Poleg tega je postavitev zastavljenega vprašanja materialnopravno zmotna, saj bi morala izvedenka ugotoviti dolgoročno korist otroka, ne pa kratkoročne koristi. Sodišče je v sodbi sicer navedlo, da mld. A. zaznava merjenje moči med staršema, zaradi česar je apeliralo na pravdni stranki, naj poskušata preseči osebnostne zamere in začeti normalno komunicirati, kar pa po mnenju pritožnika pomeni impliciten zaključek, da trenutna situacija mld. A. ni v dolgoročno korist. Kljub temu pa sodišče izvedenki ni postavilo vprašanja, kateri od staršev dejansko goji zamere in kje je vzrok nezmožnosti starševskega komuniciranja, čeprav to lahko vpliva na dolgoročni razvoj mld. A. Sodišče bi moralo preveriti dejanske odnose med strankama in motive pravdnih strank, zaradi katerih prihaja do napetosti in kakšne so možnosti za spremembo, a se je brez podlage nekritično zadovoljilo s tezo, da so vzroki za slabo komunikacijo na strani tožnika. Prezrlo pa je trditve tožnika, da je vzrok za tako stanje na strani toženke, ki tožnika s tem, ko se ne odziva, kaznuje in ustvarja situacije, v katerih prihaja do nesporazumov. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je toženka preveč opozicionalna do tožnika, toženka pa je slabo komunikacijo priznala tudi v svoji izpovedbi, kar vse kaže na ogroženost otroka v dani situaciji. To je tožnik potrdil s sms sporočili, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v pritožbi pa prilaga še korespondenco, ki je nastala v zvezi z uskladitvijo termina pri izvedenki.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Utemeljenost tožnikovega zahtevka za predodelitev otroka je odvisna od izpolnitve predpostavk, določenih v četrtem odstavku 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Zaradi ugotovitve, ali obstoje v tožbi zatrjevane okoliščine, je sodišče izvedlo dokaz z sodno izvedenko klinične psihologije B. B., ki je v pisnem mnenju ugotovila, da so koristi mld. A. pri materi toženki ustrezno varovane, zaradi česar je predlagala, da ostane v nadaljnji oskrbi pri materi. Tožnik zoper pisno izvedensko mnenje ni podal pripomb, niti ni predlagal ustnega zaslišanja izvedenke, na glavni obravnavi dne 12. 5. 2015 pa je ugovarjal procesno kršitev, ker sodišče izvedenki ni postavilo njegovih vprašanj podanih pred sklepom o postavitvi izvedenke.

6. Sodišče prve stopnje v sklepu o postavitvi izvedenke tej ni naložilo, da odgovori na vprašanja, ki ji jih je tožnik izrecno postavil, ampak da ugotovi dejstva za odgovor na bistveno vprašanje, ki je relevantno v tem sporu, torej, ali so koristi mld. A. pri materi ustrezno varovane in, ali bi bilo v skladu z otrokovimi koristmi, da se zaupa očetu. Vendar pa iz vsebine izvedenskega mnenja izhajajo odgovori tudi na tožnikova konkretna vprašanja: tako glede zmožnosti obeh staršev za zadovoljevanje potreb mld. A. (ki imata po mnenju izvedenke oba ustrezne starševske kapacitete), glede osebnostnih lastnosti staršev (ki so različne, vendar po mnenju izvedenke ta pestrost oz. različnost ne vpliva neugodno na skrb za deklico), dejanskim odnosom mld. A. do obeh staršev (ki je po mnenju izvedenke čustveno navezana na oba starša in z obema goji dobre odnose, vendar pa nekoliko več čustvene bližine kaže v odnosu z materjo, ki je primarni objekt njene čustvene povezave), glede zatrjevanega odtujitvenega sindroma (ki ga izvedenka ni ugotovila, temveč prav nasprotno, da ni nikakršnih znakov, ki bi kazali, da mati deklico odtujuje od očeta in da je ta nanj zelo čustveno navezana) ter razlogov za dejanski odnos med staršema (ki je po mnenju izvedenke posledica odnosa do pretekle partnerske zveze, česar tožnik še ni predelal, toženka pa je separacijo že izvedla, da tožnik materinsko vlogo toženke preveč diskvalificira, jo preverja, toženka pa je preveč opozicionalna, da starša ne zmoreta preseči osebnostnih razmer in začeti normalno komunicirati), kar je v sodbi povzelo tudi sodišče prve stopnje. Ob hkratni ugotovitvi, da je imel tožnik možnost podati svoje pripombe na mnenje izvedenke oziroma predlagati tudi njeno ustno zaslišanje, na katerem bi ji lahko postavil zadevna vprašanja, pa tega ni zahteval, pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Pritožnik v pritožbi izpostavlja, da je izvedenka ugotovila, da starša ne zmoreta normalno komunicirati, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, in s čimer med drugim utemeljuje svojo zahtevo za predodelitev. Izvedenka je ugotovila, da je to posledica okoliščine, da starša še vedno ne zmoreta preseči osebnostnih zamer, ki izvirajo iz njune pretekle partnerske zveze. Slaba komunikacija med njima, ki je bila ugotovljena že ob odločanju o zaupanju mld. A. v vzgojo in varstvo materi (str. 6 izvedenskega mnenja sodnega izvedenca C. C. v pravdni zadevi IV P 246/2012), pa sama po sebi ne more biti razlog za spremembo odločitve o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo. Kot je navedla izvedenka gre za najbolj ogrožajočo okoliščino za otrokov čustveni razvoj, ki jo lahko izniči zgolj zavedanje staršev, da s tem delata škodo otroku in posledično, da v njegovo korist spremenita svoje postopanje, ne pa sprememba odločitve o otrokovi dodelitvi.

8. Tožnikov pritožbeni očitek, da je bila v postopku ugotovljena dekličina kratkoročna, trenutna korist, ne pa dolgoročna, je brez vsakršne podlage. Kaj takega ne izhaja iz nobenega zaključka sodišča. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali so se okoliščine za zaupanje otroka v vzgojo in varstvo tako spremenile, da pogojujejo drugačno odločitev od že sprejete, ker bo sicer ogrožen otrokov telesni in duševni razvoj. Ugotovilo je, da se niso, oziroma, da je mati, kljub temu, da ima tudi oče ustrezne starševske kapacitete, ustreznejši subjekt za zagotavljanje največje koristi otroka za njegov telesni in duševni razvoj. Takšen zaključek je podprt z dejanskimi ugotovitvami izvedenke klinične psihologinje. Podlage za utemeljenost tožbenega zahtevka ni, zato ga je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel, stroški odgovora na pritožbo pa ne predstavljajo potrebnega izdatka (155. člena ZPP), zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 413. člena ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.