Jedro

Če v izreku sodbe ni vseh zakonitih znakov očitanega prekrška, se ob upoštevanju načela prepovedi reformatio in peius postopek zaradi prekrška lahko le še ustavi, ker dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni prekršek.

Izrek

Ob pritožbi obdolženca se izpodbijana sodba o prekršku spremeni po uradni dolžnosti tako, da izrek poslej glasi: "Proti obd. D. F., se postopek zaradi prekrška po I. odstavku 131. čl. ZVCP - 1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 18. 7. 2005 ob 18.05 uri kot voznik začetnik vozil osebni avtomobil znamke V., tip P 60 po A1, odsek ..., km 5.700 metrov iz smeri T. proti Š. in vozil to vozilo, čeprav je v metadonskem programu in je torej vozil pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil oziroma drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo,na podlagi 1. tč. I. odst. 136. čl. ZP - 1 ustavi,

stroški postopka na podlagi IV. odst. 144. čl. ZP - 1 bremenijo proračun."

Obrazložitev

Obd. D. F. je bil z izpodbijano sodbo o prekršku spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 120.000,00 SIT, 10 kazenskih točk in prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas dveh mesecev, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer povprečnina v znesku 20.000,00 SIT in stroški prevoza na strokovni pregled v znesku 2.530,50 SIT.

Proti tej sodbi o prekršku je obdolženec vložil pravočasno pritožbo, v kateri je navajal, da navedbe, da je vozil pod vplivom metadona, niso resnične in za to tudi ni nobenega dokazila, razen lažnih izjav zapriseženih policistov. Tudi ni odklonil strokovnega pregleda v Z. d. C., saj mu je bila odvzeta majhna doza krvi, ker je ni bilo mogoče odvzeti dovolj za test iz zdravstvenih razlogov. Navajal je tudi, da vabila k zaslišanju ni prevzel osebno, zato tudi ni mogel pravočasno opravičiti svojega izostanka.

Ob pritožbi obdolženca je moralo pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo o prekršku poseči po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da so bile v postopku na prvi stopnji v škodo obdolženca kršene materialne določbe iz 1. tč. 156. čl. ZP - 1. Izrek izpodbijane sodbe o prekršku namreč vsebuje zgolj abstraktni opis kršitve 1. odst. 131. čl. ZVCP - 1, saj očita obdolžencu, da je v metadonskem programu, kar nedvomno ni zakoniti znak očitanega prekrška. Gotovo ni dvoma o tem, da je pravna opredelitev dejanja v pristojnosti prvostopnega sodišča, vendar pa je pravno opredelitev dejanja tudi potrebno utemeljiti v obrazložitvi sodbe o prekršku, česar pa prvostopno sodišče ni storilo in med drugim tudi ni pojasnilo, v čem je protipravnost obdolženčevega ravnanja ob ugotovitvi, da je v metadonskem programu. Prvostopno sodišče ni niti poskusilo ugotavljati ali je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom mamil ali psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, prav tako ni opredelilo, pod vplivom katerih od navedenih snovi naj bi bil vozil. Tako si ni mogoče niti predstavljati dolžnostnega ravnanja voznika, dejanski stan prekrška pa pomeni dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška, torej konkreten opis dejanja, pa naj bo to storitev ali opustitev. Tak konkreten opis mora vsebovati vse elemente, kot jih določa predpis o prekršku za posamezni prekršek. Poleg tako konkretno opisanega dejanja pa mora izrek sodbe o prekršku vsebovati seveda tudi abstraktni opis dejanja iz predpisa o prekršku z navedbo zakonite označbe prekrška, kar predstavlja pravno oceno dejanja oz. pravno kvalifikacijo. V obravnavanem primeru obsega izrek izpodbijane sodbe o prekršku le slednje, pa tudi to ne popolno, saj ne pojasni, pod vplivom katere od navedenih prepovedanih snovi je obdolženec vozil v konkretnem primeru, zaradi česar takšnega izreka ni mogoče preizkusiti in bi bilo potrebno takšno sodbo o prekršku razveljaviti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, vendar pa je ob tem potrebno vzeti v obzir tudi določbo XI. odst. 163. čl. ZP - 1, ki vsebuje prepoved spremembe sodbe o prekršku v škodo obdolženca, če se je proti sodbi o prekršku pritožil le obdolženec. Navedeno načelo namreč zavezuje sodišče, da v zvezi z reševanjem pritožbe v obdolženčevo korist ni mogoče spremeniti opisa prekrška tako, da bi se mu dodal kak nov znak, pa čeprav bi tak znak vseboval tudi že sam obdolžilni predlog, zaradi česar razveljavitev izpodbijane sodbe o prekršku ne bi bila smotrna, saj načelo prepovedi reformatio in peius zavezuje tudi prvostopno sodišče. Ob izreku, kakršnega vsebuje izpodbijana sodba o prekršku pa je mogoče zaključiti, da je podana okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku (1. tč. I. odst. 136. čl. ZP - 1), saj dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni prekršek iz zgoraj navedenih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi VIII. odst. 163. čl. ZP - 1 izpodbijano sodbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek zaradi prekrška proti obdolžencu ustavilo in za stroške postopka obremenilo proračun.