Jedro

Glede na to, da sta se stranki lahko na podlagi 73. člena ZDR-1 drugače dogovorili o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, prav takšen dogovor pa je vsebovan v prvem odstavku 9.1. točke individualne pogodbe o zaposlitvi tožnika, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil s sprejemom spornega sklepa izpolnjen pogoj za zakonito odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi.

Rešitev gospodarskega spora ni odločilnega pomena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem individualnem delovnem sporu (tako v zvezi s presojo ničnosti oziroma nezakonitosti sklepa nadzornega sveta kot tudi v zvezi s presojo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi), zato tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da predstavlja rešitev spora, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. Pg 117/2017 (v zvezi z ugotavljanjem ničnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke o odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke po 3. alineji drugega odstavka 268. člena ZGD-1), predhodno vprašanje za odločitev v tem individualnem delovnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti sklepa z dne 24. 4. 2017, sprejetega na 7. seji nadzornega sveta tožene stranke številka AD4 pod točko 4 dnevnega reda, iz katerega izhaja, da se tožniku z dnem sprejema tega sklepa odpove individualna pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2014, z vsemi dodatki k tej pogodbi, da znaša odpovedni rok za prenehanje veljavnosti individualne pogodbe 30 dni, da se tožniku izplača odpravnina v višini šestih osnovnih mesečnih plač iz točke 5.1. individualne pogodbe, da akt o odpovedi pogodbe o zaposlitvi vroči tožniku novi predsednik uprave in da se primopredaja poslov izvede v roku dveh delovnih dni, to je do 26. 4. 2017. Kot podrednega je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev istega sklepa. Nadalje je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in neutemeljenosti odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da ta individualna pogodba še vedno velja, da je tožnik po tej pogodbi še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki s polnim delovnim časom z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in pod istimi pogoji kot pred odpovedjo, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo pod pogoji iz te pogodbe, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja po tej pogodbi, obračunati vse plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, odvesti predpisane davke in prispevke, neto zneske pa tožniku izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega denarnega zneska dalje do plačila, tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo, tudi za čas od 1. 6. 2017 in jo od navedenega datuma dalje ponovno prijaviti v vsa zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zavrnilo je tudi podredni del njegovega tožbenega zahtevka, s katerim je na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih namesto reintegracijo vtoževal denarno povračilo v višini 66.138,00 EUR bruto (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožnikovo tožbo v delu podrednega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na dolžnost tožene stranke, da je dolžna tožniku ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno zaposlitev (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je lahko tožena stranka tožniku na podlagi prvega odstavka 9.1. člena pogodbe o zaposlitvi to pogodbo odpovedala ne glede na korporativni položaj tožnika kot direktorja ali morebiten odpoklic in ne glede na razloge za nezaupnico. Iz te določbe pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da je podlaga za njeno odpoved sklep nadzornega sveta družbe, v katerem se opredeli tudi datum odpovedi in odpovedni rok. Sklep nadzornega sveta, na katerega se sklicuje pogodba o zaposlitvi, pa je sklep, sprejet na podlagi drugega odstavka 268. člena ZGD-1. Nadzorni svet lahko odpokliče člana uprave le iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 268. člena ZGD-1. Ti razlogi morajo biti utemeljeni in takšne narave, da nadaljevanje dela člana uprave do konca mandata ne bi bilo več razumno, razlog pa mora biti v sklepu določno opredeljen (na primer sodne odločbe Cpg 195/2016, VIII Ips 204/2014, VIII Ips 159/2016). Smisel določbe prvega odstavka 9.1. člena pogodbe o zaposlitvi, da je družba upravičena pogodbo o zaposlitvi odpovedati brez navedbe razloga (da družbi v odpovedi ni treba navajati razloga), je v tem, da je ta razlog že predhodno ugotovil in navedel nadzorni svet v sklepu o odpoklicu. Sklep o odpoklicu pa je bil v zapisniku seje nadzornega sveta označen pod zap. št. AD3, zato je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpoved dana na podlagi sklepa nadzornega sveta pod zap. št. AD4. Ni pomembno, v kakšni obliki je zapisan sklep o odpoklicu, bistveno je, da je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi odvisna od zakonitosti oziroma utemeljenosti sklepa o odpoklicu. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da sklep AD4 ne izhaja neposredno iz sklepa AD3, saj je sklep AD4 neposredna posledica sklepa AD3. Prav tako je napačno stališče, da ni pravne povezave med veljavnostjo odpoklica (sklep AD3) in sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (AD4). Prvi odstavek 9.1. člena pogodbe o zaposlitvi res omogoča toženi stranki, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi brez navedbe razloga na podlagi sklepa nadzornega sveta, ta določba pa ne omogoča nadzornemu svetu, da sprejme sklep brez navedbe utemeljenega razloga po drugem odstavku 268. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je obstajal zakonski pogoj (dejstvo odpoklica iz mandata) za podajo odpovedi tožniku, saj sodišče obstoja zakonskih pogojev za odpoklic iz mandata (po drugem odstavku 268. člena ZGD-1) sploh ni ugotavljalo. Veljavnost sklepa o odpoklicu (AD3) je predhodno vprašanje pri odločanju o zahtevku za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta o odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi in pri odločanju o nezakonitosti same odpovedi (na primer sodna odločba Pdp 418/2011). Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem neutemeljenosti zaupnice oziroma veljavnosti odpoklica, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik v pritožbi bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi poslovodnega delavca (A21) z dne 1. 9. 2014. Ta pogodba je bila sklenjena za mandatno dobo 5 let (od 1. 9. 2014 do 1. 9. 2019) za opravljanje funkcije direktorja oziroma predsednika uprave tožene stranke. V členu IX te individualne pogodbe, ki je temeljila na 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), sta stranki te individualne pogodbe uredili pravice, obveznosti in odgovornosti v zvezi s prenehanjem te pogodbe o zaposlitvi. V prvem odstavku točke 9.1. pogodbe sta se stranki dogovorili, da je tožena stranka upravičena to pogodbo odpovedati v vsakem trenutku brez navedbe razloga na podlagi sklepa nadzornega sveta družbe, v katerem se opredeli tudi datum odpovedi in odpovedni rok. Po drugem odstavku citirane točke je imel tožnik v primeru, ko se mu odpove pogodba o zaposlitvi iz razloga, ki se ne more pripisati njegovi krivdi, oziroma ko predsednik uprave ni odgovoren za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pravico do odpravnine v višini šestih osnovnih plač iz točke 5.1. te pogodbe.

7. Nadzorni svet tožene stranke je na 7. seji dne 24. 4. 2017 sprejel sklep, označen z AD4 (A5), iz katerega izhaja, da se tožniku z dnem sprejema tega sklepa odpove individualna pogodba o zaposlitvi poslovodnega delavca, sklenjena 1. 9. 2014, z vsemi dodatki k tej pogodbi. Poleg tega je v tem sklepu navedeno, da znaša odpovedni rok za prenehanje veljavnosti individualne pogodbe o zaposlitvi 30 dni, da se tožniku izplača odpravnina v višini šestih osnovnih mesečnih plač iz točke 5.1. individualne pogodbe o zaposlitvi, da akt odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vroči novi predsednik uprave tožene stranke, primopredaja poslov pa naj se izvede v roku dveh delovnih dni, to je do 26. 4. 2017. 8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 25. 4. 2017 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (A1), pri čemer se je tožena stranka v tej odpovedi sklicevala tako na pogodbeni razlog (na 9.1. točko individualne pogodbe, ki določa prenehanje te pogodbe na podlagi odpovedi po sklepu nadzornega sveta tožene stranke), kot tudi na zakonski razlog (razlog nesposobnosti zaradi odpoklica tožnika s funkcije predsednika uprave). Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odpovedi tožnikove individualne pogodbe o zaposlitvi glede na oba razloga za odpoved.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil pogoj za odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi po 9.1. točki te pogodbe sklep nadzornega sveta tožene stranke, v katerem je bil opredeljen tudi datum odpovedi in odpovedni rok. Tak sklep je nadzorni svet tožene stranke sprejel na že omenjeni 7. seji dne 24. 4. 2017 pod številko AD4. Glede na to, da sta se stranki lahko na podlagi 73. člena ZDR-1 drugače dogovorili o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, prav takšen dogovor pa je vsebovan v prvem odstavku 9.1. točke individualne pogodbe o zaposlitvi, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil s sprejemom navedenega sklepa izpolnjen pogoj za zakonito odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje v postopku nadalje ugotovilo, da sklep nadzornega sveta tožene stranke št. AD4 z dne 24. 4. 2017 ni niti ničen niti nezakonit (ničnost tega sklepa oziroma njegovo nezakonitost ter posledično njegovo razveljavitev je tožnik neuspešno uveljavljal v okviru tega individualnega delovnega spora), je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da so bili izpolnjeni vsi dogovorjeni pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 9.1. točke individualne pogodbe o zaposlitvi. Posledično je že iz tega razloga utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek.

10. V zvezi s tem se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da bi moral biti sklep nadzornega sveta št. AD4 še posebej obrazložen, saj to iz določbe 9.1. točke individualne pogodbe o zaposlitvi ne izhaja. V pritožbi se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje tudi na sodbe opr. št. Cpg 195/2016, VIII Ips 159/2016 in VIII Ips 204/2014 (slednja je bila sicer z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-647/2015 z dne 19. 5. 2016 razveljavljena in zadeva vrnjena Vrhovnemu sodišču RS v novo odločanje), v katerih se je sodišče opredeljevalo do vprašanja ničnosti oziroma zakonitosti sklepa o odpoklicu predsednika uprave oziroma člana uprave. Sklep nadzornega sveta št. AD4 z dne 24. 4. 2017 se namreč ne nanaša na odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke. Na odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke se nanaša sklep nadzornega sveta št. AD3 z dne 24. 4. 2017 (A5), spor v zvezi z ničnostjo zgoraj citiranega sklepa pa se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. Pg 117/2017. 11. Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da rešitev zgoraj navedenega gospodarskega spora ni odločilnega pomena za presojo utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka v tem individualnem delovnem sporu (tako v zvezi s presojo ničnosti oziroma nezakonitosti sklepa nadzornega sveta št. AD4 kot tudi v zvezi s presojo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi), zato tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da predstavlja rešitev spora, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. Pg 117/2017 (v zvezi z ugotavljanjem ničnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke št. AD3 z dne 24. 4. 2017 o odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke po 3. alineji drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.), predhodno vprašanje za odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Tudi v primeru, če bi bila v citiranem sporu ugotovljena ničnost sklepa nadzornega sveta o tožnikovem odpoklicu s funkcije predsednika uprave tožene stranke, to ne bi moglo vplivati na njegov delovnopravni položaj v smislu ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, niti na presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kot je bilo že ugotovljeno, odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku tudi po prvem odstavku 9.1. točke individualne pogodbe o zaposlitvi, ni temeljila na omenjenem sklepu).

12. Tožena stranka pa je podala tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz razloga nesposobnosti (kar izhaja iz te odpovedi - A1). Razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tej podlagi je nastal s tem, ko je nadzorni svet tožene stranke tožnika odpoklical s funkcije predsednika uprave. S tem je dejansko prišlo do situacije, ko tožnik zaradi odpoklica s funkcije predsednika uprave tožene stranke te funkcije ne more več opravljati. To pa pomeni, da tudi svojih pogodbenih ali drugih obveznostih, dogovorjenih z individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2014, ne more več opravljati, saj za to ne izpolnjuje več pogojev po tej pogodbi. Navedeno pa predstavlja razlog nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, kar pomeni, da je zakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi glede na 2. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da na obstoj tega razloga ne more vplivati niti odločitev v sodnem sporu, ki se pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici vodi pod opr. št. Pg 117/2017. Tudi v primeru, če bi tožnik z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu s funkcije predsednika uprave tožene stranke uspel, ne bi mogel doseči ponovne vzpostavitve funkcije, s katere je bil odpoklican, saj za to ni pravne podlage. Zato je tudi iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, drugačne tožnikove pritožbene navedbe pa so neutemeljene. To pomeni, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika, da je v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana tudi iz razloga nesposobnosti, odločitev v sporu opr. št. Pg 117/2017 predhodno vprašanje za presojo utemeljenosti obstoja odpovednega razloga oziroma zakonitosti odpovedi. V zvezi s tem se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep VDSS opr. št. Pdp 418/2011 z dne 23. 6. 2011, saj je odločitev pritožbenega sodišča v citirani zadevi temeljila na bistveno drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi je bilo namreč v individualni pogodbi o zaposlitvi (ki je bila sklenjena na podlagi 72. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) izrecno dogovorjeno, da mora biti za predčasno razrešitev kot razlog za prenehanje delovnega razmerja podan utemeljen razlog.

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.