Jedro

Tožnik ima prav, da organ pri primerjavi prijavljenega znaka s prejšnjima figuativnima znamkama ni v zadostni meri upošteval podobe križa v prijavljenem znaku. Res je, da je dominantni del prijavljenega znaka besedilo DigitalSHIELD, vendar pa je ob vsebovani podobi križa v tem delu znaka ter dejstvu, da sta obe primerjani prejšnji figurativni znamki sestavljeni ''zgolj'' iz podobe križa, organ napačno oziroma vsaj preuranjeno zaključil, da je križ v prijavljenem znaku zaradi svojega nahajanja in velikosti nepomemben, zlasti glede na nakazovanje izvora blaga, kot ga daje podoba križa – iz Švice. Odločba je zato pomanjkljiva in jo je iz tega razloga treba odpraviti.

Upravni organ je v postopku preizkusa prijave v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije vezan na ugovor. Pri preizkusu ugovora je vezan na dejansko stanje, ki ga je dolžan ugotavljati zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, št. 31207-632/2014-14 z dne 23. 12. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožnika zoper registracijo znamke ''DigitalSHIELD'' št. ... in odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je prejel prijavo znamke ''DigitalSHIELD'' za blago in storitve po Nicejski klasifikaciji (v nadaljevanju NK), razvrščeno v razred 9 (sprejemniki, električne merilne naprave, slušalke, ipd), 14 (ure, deli za ure, urne zaponke, jermenčki, paščki, zapestne ure, itd) in 18 (prtljaga, nahrbtnik, denarnica, ročne torbice, itd). Tožnik je zoper prijavo vložil pravočasni ugovor s svojimi prejšnjimi znamkami in se skliceval na točki b) in d) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). V zvezi z ugovorom tožnika po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je organ najprej opravil primerjavo znakov. Pri vizualni primerjavi je ugotovil, da je prijavljeni znak besedno slikovni znak, ki ga sestavlja besedilo DigitalSHIELD, izpisano v kombinaciji navadnega in krepkega tiska, zadnje črke besedila (SHIELD) so v krepkem tisku, besedilo BY SWISSGEAR SARL je izpisano z običajnimi črkami, figurativni elementi so črka ''i'', ki spominja za zvočnost, znotraj se nahaja podoba križa. Znamka št.... je besedna znamka SWISSGEAR, registrirana z običajnimi črkami, drugi dve znamki (EUTM ... in ...) sta figurativni, sestavljeni iz podobe zaobljenega kvadrata, črno bele barve oziroma v odtenkih kovinsko sive barve, znotraj kvadrata se nahaja podoba križa. V zvezi z določitvijo dominantnega dela znakov je organ navedel, da pri znamkah tožnika dominantnega dela ni mogoče določiti, pri prijavljenem znaku pa je bolj v oči vpadajoč del znaka beseda DigitalSHIELD zaradi položaja v znaku in velikosti v primerjavi z drugimi elementi. Del besedila SWISSGEAR BY SARL deluje zaradi izpisa z bistveno manjšimi črkami kot informacija o proizvajalcu. Primerjana znaka SWISSGEAR in DigitalSHIELD nimata niti enakega ali skupnega elementa. Besedilo SWISSGEAR se sicer v celoti nahaja v prijavljenem znaku, vendar zaradi drugih vizualnih opaznih elementov vključitev informacije o imenu prijavitelja znamke ne pomeni vizualne podobnosti znakov. Pri fonetični primerjavi prejšnje besedne znamke s prijavljenim znakom je organ ugotovil, da je prijavljeni znak glede na število zlogov fonetično daljši. Res vsebuje prijavljeni znak celotno besedilo prejšnjega znaka, vendar ima v dominantnem delu besedo DigitalSHIELD, ki se fonetično razlikuje od besede SWISSGEAR. V zvezi s pomensko primerjavo je organ ugotovil, da prijavljeni znak osnovno pomeni digitalni ščit, besedilo starejše znamke starejše znamke pa pomeni švicarska oprema ali švicarsko orodje, torej brez skupnega pomena. Znaki se torej razlikujejo. Pri primerjavi prijavljenega blaga je organ uvodoma navedel kriterije, ki jih pri tem uporablja, ter ugotovil, da ugovarjane znamke pokrivajo blago iz razreda 9, 12, 14, 16, 18, 20, 22 in 25. Po primerjavi blaga je organ ugotovil, da vsi znaki pokrivajo enako blago iz razreda 9 (npr. usnjeni etuiji za mobilne telefone in tablične računalnike, računalniške torbe, polnilni za električne baterije), nekatero blago iz tega razreda (npr. oprema za telefone in tablične računalnike) pa je podobno blagu tožnika, npr. elektronski dodatki za potovanja, vendar je stopnja podobnosti nizka. Tudi v razredu 14 je nekatero prijavljeno blago enako npr: ure, nekatero blago npr. paščki za ure, jermenčki, pa podobno. Preostalo blago, četudi je razvrščeno v razred 14, pa se zelo razlikuje od blaga tožnika, npr: manšetni gumbi, kravatne igle, zapestnice. V razredu 18 pa imata primerjana znaka enako in podobno blago: prtljaga, nahrbtnik, denarnica, ročne torbice, športne torbe, idr, preostalo blago ni podobno.

2. Organ je nato opravil še primerjavo med prijavljenim znakom in prejšnjima figurativnima znamkama tožnika. Vizualno imajo primerjani znaki skupno le podobo križa, ki je v prijavljenem znaku komaj opazna, saj se nahaja na stilizirani črki ''i'', kjer se v celoti elementov porazgubi. Fonetično in pomensko pa podobnosti tudi ni, ker sta starejši znamki sestavljeni iz figurativnega elementa križa, ki ga ni mogoče prebrati. Pomensko pa imajo primerjani znaki le v enem delu enak pomen in sicer v podobi križa. To pa je tudi edini pomen, ki ga imata lahko prejšnji znamki. Pomen prijavljenega znaka je povsem drugačen, saj gre za ''digitalni ščit'', ki pomensko gledano nima povezave s križem. Primerjani znaki se torej razlikujejo. Organ je opravil še primerjavo blaga in storitev med temi tremi znaki. Uvodoma je ugotovil, da starejši figurativni znamki poleg že prej navedenega blaga besedne starejše znamke pokrivata še blago iz razreda 8, 11 in 34, da pa primerjava blaga pokaže enake rezultate kot pri prvi primerjavi. V zvezi z verjetnostjo zmede v javnosti pa je organ ugotovil, da glede na stopnjo podobnosti med znaki in, upoštevajoč povprečnega potrošnika glede na registrirano blago, do zmede ne bo prišlo, ne glede na to, da prijavljeni znak v celoti vsebuje znak prejšnje znamke, saj dodatni elementi, kot že povedano, prevladajo pri vtisu znamke kot celote. Glede podobe križa pa je treba poudariti, da v bazi znamk WIPO najdemo 1240 znamk s podobo križa, ki veljajo tudi v Sloveniji, kar pomeni, da uporaba tega elementa sama po sebi ni tako zelo posebna in edinstvena, da bi zaradi tega potrošniki prijavljeni znak povezovali s prejšnjimi znamkami. V zvezi s točko d) pa se je organ skliceval na svojo obrazložitev glede razlikovalnosti znaka pri presoji verjetnosti zmede in še ugotovil, da tožnik ni dokazal znanosti svoje znamke v Republiki Sloveniji, kot tudi ne, da bi uporaba prijavljenega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled tožnikovih prejšnjih znamk, zlasti, ker si znaki niso podobni.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je organ napačno uporabil materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Vztrajal je pri navedbah v ugovoru, na katere se sklicuje. V zvezi s enakostjo oziroma podobnostjo med znakoma DigitalSHIELD BY SWISSGEAR SARL in SWISSGEAR je poudaril, da prijavljeni znak v celoti vsebuje prejšnjo znamko. Argument, da izraža v prijavljenem znaku le firmo prijavitelja, je zato napačen. Beseda Swissgear je bistveni element, ki prijavljeni znak povezuje s prejšnjo znamko. Organ tudi najprej navede, da gre za majhno vizualno podobnost, potem pa zaključi, da se znaka vizualno povsem razlikujeta. Ta beseda tudi ni neključna v znaku, saj je prav zaradi te besede prijavljeni znak z vizualnega vidika do določene mere podoben predhodni besedni znamki. Morda glede na velikost besedila SWISSGEAR besedilo res ne izstopa, a to besedo vsebuje in je ni mogoče ignorirati. Zato je napačna tudi pomenska primerjava, saj je prijavljeni znak konceptualno povezan s prejšnjo znamko zaradi besede SWISSGEAR. V zvezi s primerjavo med prijavljenim znakom in figurativnima znamkama pa je tožnik najprej navedel, da tudi prijavljeni znak vsebuje element križa. Križec, kot je predstavljen v prijavljenem znaku, pa daje pomembno sporočilo o izvoru blaga in sicer, da gre za blago iz Švice in da je pravzaprav blago tožnika. Potrošniki bodo mislili, da imajo produkti enak izvor, posamezne besede pa bodo povezali skupaj. To pa bistveno spremeni pomensko primerjavo, saj zato obstaja pomenska vez, do določene mere pa tudi vizualna podobnost zaradi podobe križa. Ker organ ni dal nobenega pomena dejstvu, da vsi trije znaki vsebujejo simbolno podobo Švice (križ), je ocena podobnosti znakov pomanjkljiva in napačna. Meni tudi, da je vse prijavljeno blago enako ali podobno blagu, ki ga ščitijo starejše znamke. Razlaga organa je tako pomanjkljiva, saj niso navedeni kriteriji primerjave. V tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Določene ugotovitve pa so tudi povsem napačne. Ne drži, da zapestnice iz razreda 14 NK niso podobno ali komplementarno blago ročnim uram. Primerjano blago služi enakemu namenu (okraševanju, nošenju za okras), gre za istovrstno blago – nakit v širšem pomenu, blago pa je možno kupiti na istih mestih in je namenjeno istim potrošnikom. Torej gre za podobne proizvode. Prav tako je napačen zaključek glede blaga iz razreda 18. Tako npr. ni pojasnjeno, zakaj naj ne bi bile na primer usnjene torbe za orodje nepodobno blago aktovkam ali potovalnim torbam. Vse so iz usnja, namenjene prenašanju oziroma shranjevanju stvari ter se prodajajo na istih mestih. Organ pa tudi sicer ni primerjal vsega blaga, zato je odločba pomanjkljiva. V zvezi z oceno organa o verjetnosti nastanka zmede pa je tožnik opozoril, da je organ apriori zavrnil dokaze tožnika o poznanosti njegovih znamk v Sloveniji. Dokazov o uveljavljenosti znamk ni upošteval oziroma jih je napačno ovrednotil, kar pomeni, da so njegovi zaključki napačni. Znamka SWISSGEAR in znamki s križem so namreč evropske znamke in ena mednarodna, torej na voljo kupcem EU, tudi Sloveniji. Vsak evropski in slovenski potrošnik lahko blago tožnika kupi on-line in že to ter ostali predloženi dokazi (od prodajnih podatkov do zgodovine znamke in podjetja tožnika) zadoščajo za ugotovitev, da gre za znamke s povečano razlikovalnostjo. Glede na podatke o prodaji pa tudi ne gre za nezanemarljivo prodajo v Sloveniji in gre za znamke, ki so na simbolni ravni z visoko kakovostjo in jim organ nima pravice prisoditi brez vsake razlage običajno razlikovalnost in nerazpoznavnost. Omalovažujoče pa so navedbe organa, da beseda SWISSGEAR izgubi razlikovalno moč v prijavljenem znaku zaradi drugih elementov. Taka razlaga bi pomenila, da bi vsakdo lahko registriral ..., le če bi ''dodal'' nevtralizirane'' elemente k znamki. Odločba pa v zvezi z ugovorom po točki d) nima nobene argumentacije. V tej točki je celo napačno povzeta določba točke c), ki je tožnik niti ni uveljavljal in zato ni bil dolžan dokazovati razlogov po tej točki. Zato, ker prijavljeni znak vsebuje besedo SWISSGEAR in podobo križa, oba elementa pa sta zaščitena kot znamki tožnika, gre za posnemanje in takšno reprodukcijo znaka, ki utegne povzročiti za konkretno blago v razredih 9, 14 in 18 zmedo na trgu v Sloveniji. Organ bi moral presoditi, ali je prijavljeni znak treba zavrniti, ker so znamke tožnika nedvomno znane kot znamke tožnika v Sloveniji in ker sporna prijavljena znamka vsebuje elemente prejšnjih znamk. Take presoje pa organ ni napravil. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, podrejeno, da odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi tako, da ugovoru tožnika ugodi, registracijo prijavljenega znaka pa zavrne, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in se sklicevala na več sodb Splošnega sodišča (T-6/01, točka 33, T-153/03, točka 27). Izvor znamke je lahko geografski ali trgovski izvor. Uporaba križca v konkretnem primeru ali besede Swiss vsekakor ne napeljuje na enak trgovski izvor, ampak na enak geografski izvor, kar pa je z vidika obstoja verjetnosti zmede nepomembno. Na ravni EU namreč obstaja 1188 veljavnih znamk s podobo švicarskega križa, kar pomeni, da jih potrošniki očitno ne povezujejo oziroma ne pomislijo, da imajo enak trgovski izvor. Organ je v zadostni meri obrazložil tudi enakost oziroma podobnost blaga. Tudi sodna praksa pa potrjuje stališče, da razlike med znaki zadostujejo za to, da preprečijo, da bi podobnosti med nasprotujočimi znaki privedle do verjetnosti zmede, čeprav so zadevni proizvodi enaki (sodba T-35/03, točka 29, T-423/04, točka 76). Glede presoje dokazov v zvezi z zatrjevanim povečanim razlikovalnim učinkom, ugleda in nedvomne poznanosti svojih znamk pa toženka meni, da jih je organ ustrezno ocenil tako posamično kot skupaj. Poleg tega bi ugotovitev o eventualno povečanem razlikovalnem učinku, ugledu ali nedvomni poznanosti ne spremenila ugotovitve glede podobnosti znakov (tako tudi npr. sodba T-308/08, točka 54). Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Stranka z interesom A. se je v odgovoru na tožbo skliceval na svoj odgovor na ugovor z dne 6. 5. 2015. Predlagal je, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo, priglasil je tudi stroške postopka.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje tožniku, da se bo opredeljevalo do navedb, ki jih je tožnik navedel v tožbi, ne bo pa se opredeljevalo do navedb, na katere se tožnik zgolj sklicuje v tožbi in ki jih je navedel že v ugovornem postopku pred upravnim organom. Tožba je namreč samostojno pravno sredstvo, kar pomeni, da mora tožnik v njej navesti vse razloge in obrazložiti, zakaj toži (30. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi ugovora tožnika zoper registracijo znamke ''DigitalSHILED'', št. ...

9. Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi točke b) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po točki b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Po točki d) pa se kot znamka ne sme registrirati znak, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs.

10. Organ je sprejel svojo odločitev na podlagi opravljene analize o (ne)podobnosti med znakoma ter med blagom, za katerega sta registrirani prijavljeni znak in prejšnje znamke.

11. V zvezi z vizualno analizo podobnosti vseh znakov je organ uvodoma opredelil način presoje znakov v primerih, ko gre (kot tudi v obravnavanem primeru) za kombinirane, besedne oziroma figurativne znake, pri čemer se je najprej osredotočil na primerjavo prijavljenega znaka s prejšnjo besedno znamko SWISSGEAR. Tožnik ima sicer prav, da prijavljeni znak v celoti vsebuje prejšnjo besedno znamko, vendar pa je ta del v prijavljenem znaku znatno manj opazen, zlasti glede na dominantni del prijavljenega znaka, ki ga definitivno predstavlja besedilo DigitalSHIELD, ki je izpisano z znatno večjimi črkami, ki so v kombinaciji krepkega in navadnega tiska, poleg tega vsebuje pa še figurativni element – črko ''i'', ki tudi po oceni sodišča spominja na zvočnost, znotraj pa se nahaja podoba križa. Kot je pravilno ocenil tudi organ, je zato vizualna podobnost znakov, ob upoštevanju različnosti dominantnih delov znakov ter ostalih elementov zelo majhna. Iz enakega razloga pa zato tudi ni mogoče govoriti o pomenski podobnosti zaradi po tožnikovem mnenju konceptualni povezavi s prejšnjo znamko, saj dominantni del prijavljenega znaka pomeni ''digitalni ščit'', prejšnja znamka pa ''švicarsko orodje'', ''švicarska oprema''. Sodišče pritrjuje tudi fonetični analizi primerjanih znakov, ki jo je opravil organ, in se v izogib ponavljanju nanjo v tem delu sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

12. Tožnik ima pa prav, da organ pri primerjavi prijavljenega znaka s prejšnjima figuativnima znamkama ni v zadostni meri upošteval podobe križa v prijavljenem znaku. Res je, da je dominantni del prijavljenega znaka besedilo DigitalSHIELD, vendar pa je ob vsebovani podobi križa v tem delu znaka ter dejstvu, da sta obe primerjani prejšnji figurativni znamki sestavljeni ''zgolj'' iz podobe križa, organ napačno oziroma vsaj preuranjeno zaključil, da je križ v prijavljenem znaku zaradi svojega nahajanja in velikosti nepomemben, zlasti glede na nakazovanje izvora blaga, kot ga daje podoba križa – iz Švice. Pri tem tudi ni pomembno, da veliko registriranih znamk vsebuje podobo križa, kar bi lahko zanikalo edinstvenost oziroma posebnost tega elementa za označevanje blaga, vendar pa tega tožnik niti ne zatrjuje v tem smislu, temveč ugovarja napačni presoji v tem delu. In s tem se sodišče – kot že povedano – strinja. Odločba je zato pomanjkljiva in jo je iz tega razloga treba odpraviti.

13. V zvezi s tožnikovimi ugovori pri primerjavi blaga pa kot uvodno sodišče ugotavlja, da ne drži, da organ za to primerjavo ni navedel ustreznih kriterijev, saj je zapisal, da ''urad ugotavlja podobnost blaga na podlagi kriterijev kot so npr. kraj proizvodnje in prodaje, sestavine, namen proizvodov, povezanost proizvodov, potrošniki, tržni kanali, gospodarska panoga, komplementarnost in konkurenčnost blaga, ipd'' in v nadaljevanju še opredelil, kdaj se šteje, da si je blago podobno, tj. če lahko najdemo skupne lastnosti po več kriterijih istočasno. Organ je tudi v zadostni meri opravil primerjavo konkretnega blaga po razredih, saj je za določeno blago (ki ga je konkretno poimenoval) presodil, da je enako oziroma podobno oziroma malo podobno, za ostalo blago (ki ga je predhodno navedel v odločbi) pa presodil, da je različno. Odločba tako v tem delu ni pomanjkljiva, kot to ugovarja tožnik.

14. Sodišče nadalje sledi tudi presoji organa, da zapestnice iz razreda 14 NK, ki jih ščitijo prejšnje znamke tožnika, niso podobne oziroma komplementarno blago ročnim uram. Res gre lahko v obeh primerih za nakit, vendar pa je treba pri tem upoštevati primarno funkcijo ročnih ur kot poglavitno razlikovalno okoliščino obeh vrst blaga, tj., da kažejo čas. Pravilno pa je organ tudi ocenil, da usnjene torbe za orodje (ki glede na koncept obrazložitve organa sodijo med blago, ki je različno) niso podobne aktovkam ali potovalnim torbam. Drži, da gre v vseh teh primerih za shranjevanje stvari, vendar pa gre za različne stvari (v usnjeni torbi za shranjevanje orodja se shranjuje orodje, v aktovkah pa npr. listine, računalniki, denarnice, osebne stvari, v potovalnih torbah pa oblačila, obutev, osebne stvari, ipd), ki se tudi shranjujejo za različne namene, prav tako pa je kraj prodaje lahko različen.

15. Se pa sodišče strinja še s tožbenim ugovorom o napačni presoji organa pri opravi analize v zvezi z točko d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. 16. V 101. in 102. členu ZIL-1 je predpisan postopek ugovora pri registraciji znamke. Tako je najprej določeno, da lahko imetnik prejšnje znamke v treh mesecih od dneva objave prijave znamke pri uradu vloži pisni ugovor zoper registracijo znamke, ki lahko temelji le na razlogih iz 44. člena tega zakona in mora vsebovati ustrezne dokaze (prvi in drugi odstavek 101. člena ZIL-1). Na podlagi ugovora in morebitnega mnenja prijavitelja iz prejšnjega odstavka (prijavitelja znamke) urad preveri utemeljenost navedb v ugovoru. Če urad v preizkusu navedb iz ugovora ugotovi, da ugovor ni utemeljen in da je znamko mogoče registrirati za prijavljeno blago ali storitve, se ugovor zavrne (drugi in tretji odstavek 102. člena ZIL-1). Upravni organ je torej v postopku preizkusa prijave v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije vezan na ugovor. Pri preizkusu ugovora je vezan na dejansko stanje, ki ga je dolžan ugotavljati zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke.

17. Iz izpodbijane odločbe v tem delu (str. 11, tretji odstavek) pa izhaja, da je organ po citiranju točke d) navedel, da bi moral tožnik dokazati znanost svoje znamke (svojih znamk) v Republiki Sloveniji (kar je pravilno glede na uveljavljani razlog), poleg tega pa tudi to, da bi uporaba ugovarjane znamke brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled njegove prejšnje znamke oziroma njegovih znamk, ali da bi uporaba te znamke nakazovala povezanost med blagom in imetnikom prejšnjih znamk (t.j. vložnikom ugovora) in bi to utegnilo škodovati njegovim interesom, česar pa tožnik ni dokazal. To pa pomeni, da je organ v ugovornem postopku presegel uveljavljane razloge tožnika, saj je od njega terjal, da izkaže razlog, ki ga tožnik niti ni uveljavljal, tj. razlog iz točke c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po tej točki se namreč ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobi blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba ugovarjane znamke brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali da bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke. V nadaljevanju je organ sicer še navedel, da je podobnost znakov zanemarljiva ter da tožnik ni dokazal dobre znanosti svojih znamk, vendar pa to sodišča ne prepriča, da je organ presojal uveljavljana razloga in v tej zvezi predložene dokaze tožnika ''zgolj'' v obsegu ugovora. Organ je torej v tem delu kršil pravila postopka, posledično pa napačno uporabil materialno pravo ter zmotno ugotovil dejansko stanje.

18. Glede na povedano je sodišče tožbi tožnika ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ, sledeč pravnemu mnenju sodišča o uporabi prava in stališčem, ki se tičejo postopka, v zadevi opraviti ponovno analizo podobnosti znakov glede na uveljavljane razloge, natančno obrazložiti presojo dokazov in glede na rezultat ugotovitvenega postopka o zadevi ponovno odločiti.

19. Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanemu Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

20. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom pa temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. ZUS-1 namreč ne ureja povračila stroškov strank z interesom, zato se v takih primerih uporablja ZPP. Ker je stranka z interesom predlagala zavrnitev tožbe, sodišče pa je tožbi ugodilo, stranki z interesom stroški postopka ne gredo, saj ta s svojim zahtevkom ni uspela.