Jedro

Ker carinsko blago, za katerega je bil dovoljen tranzit blaga, ni bilo predloženo namembnemu carinskemu organu oziroma je bila potrditev izstopa lažna, je carinski dolg nastal v skladu s 7. točko 1. odstavka 19. člena (oziroma 19. člena CZ 1976), ki za tranzitno blago določa, da obveznost carine nastane, če deklaracija ni predložena z dnem, ko je bilo blago dano v prost promet, v trenutku, ko bi moralo biti blago predano namembni carinarnici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 17.10.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice A. z dne 28.3.1995, s katero je tožeči stranki naložila plačilo carine in drugih uvoznih davščin v višini 593.809,00 SIT za blago, ki je bilo napoteno s tranzitno enotno carinsko listino (ECL) Carinarnice A. z dne 20.12.1994 namembni Carinarnici B., kateri pa v roku ni bilo predano. Tožeča stranka, ki je v ECL navedena v polju 50 kot glavni carinski zavezanec, je kot dokazilo o izstopu predmetnega blaga priložila fotokopijo ECL, iz katere naj bi bilo razvidno, da je bilo blago predano carinski izpostavi, kjer naj bi bil zaveden izstop blaga. Tožena stranka je navedeno potrdilo o izstopu štela za ponarejeno, saj je na podlagi pisnega odgovora Carinske izpostave ugotovila, da je žig na tej fotokopiji ponarejen, potrditev izstopa pa tudi ni opremljena z nazivom in šifro izpostave, datumom, imenskim žigom carinika in njegovim podpisom. Poleg tega je v kontrolniku o izstopu blaga pod številko, ki jo je navajala tožeča stranka, evidentiran izstop tovornjaka dne 10.7.1995 z registracijo, ki se ne ujema z registrsko številko, ki je navedena v ECL. Tudi iz odgovora carinskega organa Republike Avstrije izhaja, da v kritičnem času nimajo evidentiranega vstopa tovornjaka in blaga, navedenega v sporni ECL. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka sklepala, da blago ni zapustilo RS, temveč je bilo dano v prost promet v RS brez plačila carine in drugih uvoznih davščin.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz upravnih spisov izhaja, da blago, ki je bilo s tranzitno ECL napoteno na Carinsko izpostavo, v resnici ni prestopilo meje RS. Listina, ki jo je predložila tožeča stranka, je lažno potrjena, kar potrjujejo vsi v upravnem postopku izvedeni dokazi, in kot taka ne more biti dokaz o izstopu blaga iz RS. Tožeča stranka je bila v ECL v polju 50 vpisana kot glavni zavezanec in je kot špediter pri odhodni carinarnici plačala varščino za prevoznika blaga, kot to določa Pravilnik o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 20/92). Prevoznik je bil oproščen plačila varščine v smislu 200. člena Carinskega zakona (CZ 1976; Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89 in 70/89) prav zato, ker je zanj jamčila tožeča stranka. S tem je nase prevzela rizik in stopila v civilnopravno razmerje s prevoznikom, ki pa svoje obveznosti ni izpolnil in je bila odmera uvoznih davščin zato naložena njej kot garantu (24. člen CZ 1976). Po presoji prvostopenjskega sodišča se v obravnavani zadevi ne morejo uporabiti določbe Carinskega zakona RS (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99), saj se je le ta na podlagi člena 190. člena CZ začel uporabljati šele s 1.1.1996. V času izdaje izpodbijane odločbe se je tako v skladu s 4. odstavkom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91 - 1 in 45/1/94) uporabljal CZ (1976). Upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996, pa so se morali dokončati po predpisih, ki so veljali pred začetkom uporabe CZ (182. člen CZ).

Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) iz vseh pritožbenih razlogov po 2. točki 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov, nastalih v upravnem sporu. Meni, da se je blago, glede na ugotovitve carinskega organa, da ni zapustilo ozemlja RS, izgubilo nekje na poti oziroma na ozemlju RS, ker ga je protipravno razložil prevoznik. V 2. odstavku 24. člena CZ (1976) pa je nedvoumno določeno, da je za blago, ki se izgubi ali na drug način zmanjka na poti od carinske linije do sprejemne carinarnice, carinski zavezanec prevoznik oziroma oseba, ki je blago prevzela od carinarnice. Glede na to določbo bi morala biti odločba za naknadno odmero carine izdana prevozniku ali vozniku in ne tožeči stranki. Nelogično bi bilo, da bi moral špediter plačati carinske dajatve zaradi prevoznikovega protipravnega ravnanja, nato pa v civilnem postopku uveljavljati regresni zahtevek. Dodaja, da vpis v rubriko 50 ECL po 10. členu Pravilnika o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 20/92) pomeni le vpis naziva in naslova špedicije (tožeče stranke), ki za tujega prevoznika položi pri odhodni carinarnici varščino. Vsekakor pa z vpisom v polje 50 ECL tožeča stranka ni podala poroštvene izjave za domačega prevoznika. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi revizijski preizkus.

CZ (1976) oziroma njegovo prečiščeno besedilo CZ (1990), je bil tudi po presoji vrhovnega sodišča, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje (ki ne more biti predmet presoje v reviziji), pravilno uporabljen. Ta zakon vsebuje številne določbe procesne narave, ki jih morajo upoštevati stranke v carinskem postopku, če se želijo izogniti domnevi, da je bilo blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek in so bile plačane carina ter druge uvozne davščine (2. odstavek 234. člena CZ 1990 oziroma 2. odstavek 249. člena CZ 1976), ki je podlaga za uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti. To določbo je glede na vsebino 193. in naslednjih členov CZ (1990) (oziroma 191. člena CZ 1976), ki urejajo pošiljanje, prijavljanje in predajo blaga prevzemni carinarnici, in določb o tranzitu blaga iz 281. in naslednjih členov (oziroma 295. člen CZ 1976 in naslednji), treba razlagati tako, da je blago dano v prost promet, če ni bilo predano namembni carinarnici v roku, kot ga je določila vhodna carinarnica, in če carinski zavezanec v določenem roku ni predložil listin, ki bi tak prevzem dokazovale, oziroma listin, iz katerih bi nedvoumno izhajalo, da je blago zapustilo carinsko območje RS. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da blago, ki je bilo predmet obravnavanega carinskega postopka, ni zapustilo ozemlja RS, saj listina (izstopna ECL), ki jo je tožeča stranka predložila kot dokaz o tem, da je blago zapustilo ozemlje RS, ni verodostojna, da blago ni izstopilo iz RS pa je potrdil tudi carinski organ Republike Avstrije, ki ni imel evidentiranega vstopa tovornjaka in blaga, navedenega v sporni izstopni ECL. Ker carinsko blago, za katerega je bil dovoljen tranzit blaga, ni bilo predloženo namembnemu carinskemu organu oziroma je bila potrditev izstopa lažna, je po presoji vrhovnega sodišča carinski dolg nastal v skladu s 7. točko 1. odstavka 19. člena (oziroma 19. člena CZ 1976). Ta za tranzitno blago določa, da obveznost carine nastane, če deklaracija ni predložena z dnem, ko je bilo blago dano v prost promet, torej v trenutku, ko bi moralo biti blago predano namembni carinarnici. Obračun carine in drugih uvoznih dajatev, ki je bil opravljen po uradni dolžnosti, pa je zato pravilen in na zakonu utemeljen, saj tožeča stranka ni ovrgla domneve, da je bilo blago, ki ni bilo predano prevzemni carinarnici oziroma ni zapustilo ozemlja RS, dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek. Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča tudi ne more vplivati revizijski ugovor, da se je predmetno blago izgubilo nekje na poti od carinske linije do sprejemne carinarnice, saj te svoje trditve med postopkom ni z ničemer izkazala.

Glede na določbo 1. odstavka 24. člena CZ (1990) (oziroma 24. člen CZ 1976), ki določa, da je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina; oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine; oseba, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tod odnaša; kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih s tem zakonom, dolžan plačati carino, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je tožeča stranka zavezana za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka v enotni carinski listini v polju 50 vpisana kot glavni carinski zavezanec. V polje 50 - glavni zavezanec - se po določbah Pravilnika o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 8/93), ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega carinskega organa (in ne Pravilnika iz leta 1992, kot napačno navaja prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi in tožeča stranka v pritožbi), vpiše naziv, naslov in sedemmestno matično številko špediterja, ki je pri odhodni carinarnici za prevoznika blaga vplačal varščino ali položil garancijo banke, odtisne žig špediterja in vpiše datum izpolnitve ECL. Z vpisom v polje 50 ECL je tožeča stranka kot glavni zavezanec prevzela jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blage izhodni carinarnici in s tem prevzela rizik, da bo nosila breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če prevoznik blaga ne bi predal izhodni carinarnici, pri čemer navedena določba pravilnika ne razlikuje med domačim in tujim prevoznikom, kot v pritožbi izpostavlja tožeča stranka. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odgovornost prevoznika za nastalo obveznost. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da se v obravnavanem primeru uporabijo določbe CZ (1990), oziroma CZ (1976) in ne CZ (1995), ki je sicer veljal v času izdaje prvostopenjske odločbe in je v 182. členu določal, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Carinski postopek v obravnavanem primeru je bil nedvomno začet pred navedenim datumom, in sicer ko je carinski organ sprejel carinsko deklaracijo in odobril izvedbo tranzita. Postopek tudi ni bil zaključen pred datumom iz 182. člena CZ (1995), saj tožeča stranka ni izpolnila obveznosti, ki jih je nalagal izbrani postopek, saj blaga ni ustrezno izvozila v tujino.

Ker v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07) v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1, tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.