Jedro

Materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje so pravilna. Sklep, da je nepremičnina pripadajoče zemljišče, je treba utemeljiti na dejanski in pravni podlagi. Dejanska podlaga je izkazana, saj je ugotovljena funkcionalna povezanost nepremičnine s stavbo, sporna pa je vrsta pravne podlage. Zmotna je teza predlagateljev, kar je očitno (edini) razlog, zaradi katerega se zavzemajo za uporabo ZVEtL, da ta zakon ni problematiziral vprašanja pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe na pripadajočem zemljišču, kot to sedaj določa prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1 in je zato sodišče prve stopnje, ki je pri odločitvi uporabo to materialnopravno podlago, poseglo v pričakovane pravice predlagateljev. Tudi po ZVEtL je bilo treba izkazati pravno podlago, na kateri je lastnik stavbe v času družbene lastnine na pripadajočem zemljišču pridobil pravico uporabe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sklepu odločilo, da se zavrne „predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi z naslovom A. 1 z identifikacijsko številko 0000-4618, ki je povezana z zemljiško parcelo št. 4071 k. o. X, ki se nanaša na zemljiško parcelo št. 4060/8 k. o. X (I) in predlog za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbi z naslovom A. 1, z identifikacijsko št. 0000-4618 in k stavbi z naslovom A. 2, z identifikacijsko št. 0000-4617, ki se nanaša na zemljiško parcelo št. 4060/10 k. o. X (II).“1

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na nepremičnini izkazan obseg pripadajočega zemljišča oziroma zemljišča, ki glede na kriterije iz prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) predstavlja zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe. Predlog pa je zavrnilo iz razloga, ker predlagatelji niso izkazali, da bi pridobili lastninsko pravico na tem zemljišču. Nasprotna udeleženka je namreč zakonsko domnevo iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1 izpodbija z navedbo, da bi morali predlagatelji oziroma investitor (del) zemljišča na parc. št. 4060/2 k.o. X odkupiti, česar pa nikoli niso storili. Investitor na podlagi lokacijskega in gradbenega dovoljenja, brez odkupa zemljišča za parkirna mesta, ni mogel pridobiti lastninske pravice, prav tako ne pravice uporabe. Sodišče prve stopnje še pojasnjuje, da se je stavba A. 12 adaptirala leta 1994, torej po letu 1990, v času osamosvojitve Republike Slovenije in v času tranzicije, ko ni moč več govoriti o pridobitvi pravice uporabe. Ta je obstajala v času socialistične družbenopolitične ureditve in sistema družbene lastnine, ki se je z izvedbo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) spremenila v lastninsko pravico. Sredi devetdesetih let so bile izvedene reforme in transformacija družbene lastnine, zato iz tega razloga predmetne zadeve ne gre enačiti z gradnjami globoko iz časa družbene lastnine. Na podlagi upravnih dovoljenjih za del zemljišča s parc. št. 4060/2, ki so bila izdana za stavbo A. 1 v letu 1994, gre za zemljišče namenjeno za redno rabo trgovskoposlovnega objekta (dejansko stanje), vendar zaradi neizpolnitve odkupa tega zemljišča s strani investitorja, ni izkazana pridobitev lastninske pravice etažnih lastnikov stavbe na tem zemljišču, kot je bilo navedeno v lokacijski dokumentaciji (pravno stanje).

3. Pritožniki v (pre)obsežni pritožbi3 navajajo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določb ZVEtL-1, ker so predlagatelji predlog vložili po določbah Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o odločanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). S tem je sodišče poseglo v pričakovane pravice predlagateljev. Sodišče je odločilo o predlogu, ki ga predlagatelji niso postavili. Predlagatelji so predlagali, da se „določi“ pripadajoče zemljišče, sodišče pa je zavrnilo predlog, v katerem je navedlo, da se zavrne predlog za „ugotovitev“ pripadajočega zemljišča. ZVEtL je dopuščal poleg ugotovitvenega tudi oblikovani zahtevek, ZVEtL-1 pa dopušča le ugotovitvenega. Določba 59. člena ZVEtL-1, da ZVEtL več ne velja, pomeni nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Ker je sodišče uporabilo kot materialnopravno podlago ZVEtL-1, je ugotavljalo pravno stanje pripadajočega zemljišča, ki dopušča izpodbijanje zakonske domneve o lastninski pravici etažnih lastnikov stavbe. Sodišče se ni opredelilo do trditev in ni izvedlo predlaganih dokazov predlagateljev in udeležencev, s katerimi so zatrjevali, da so pridobili pravno upravičenja na pripadajočem zemljišču. Predlagatelji in predlagane priče bi lahko izpovedale o postopku gradnje in pridobivanja gradbene dokumentacije. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev pritožnikov glede priposestvovanja in gradnje na tujem zemljišču in da nasprotni udeleženec ni sprožil nobenega postopka zoper obstoječi način uporabe nepremičnine, kjer so parkirni prostori. Predlagatelji so zatrjevali, da je investitor postal lastnik nepremičnine in da sta S. S. in Š. Š. predložila potrdilo o lastništvu nepremičnine, ko sta pridobivala upravna dovoljenja za adaptacijo stavbe. Lastništvo pravnih prednikov predlagateljev je nasprotna udeleženka ugotovila in priznala v lokacijskem dovoljenju in drugih upravnih odločbah. Lokacijsko dovoljenje ne bi bilo izdano, če ne bi bilo predloženo potrdilo o lastništvu.4 Lokacijsko dovoljenje obveznost odkupa v izreku ne vsebuje. Lokacijska dokumentacija ni del lokacijskega dovoljenja, ker ne gre za upravni akt. Če je sodišče menilo, da je bil sklenjen dogovor o odkupu nepremičnine, bi moralo listino s takšnim dogovorom identificirati. Če je pri tem mislilo na zakupno pogodbo, kjer je naveden dogovor o odkupu zemljišča, bi se moral opredeliti do ugovorov pritožnikov, da zakupna pogodba ni bila sklenjena. Tudi iz gradbenega dovoljenja izhaja, da je investitor predložil dokaz o pravici razpolaganja z nepremičnino. Sodišče se do teh navedb v sklepu ni opredelilo. Sklep predstavlja tudi sodbo presenečenja, ker je sodišče napovedalo izid sklepa po evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru, s čemer se je dalo vedeti, da bo predlogu predlagateljev in udeležencev ugodilo. Sodišče udeležencem tudi ni pojasnilo, da bo presojalo utemeljenost predloga po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1, saj je ves čas vodilo postopek v smeri ugoditve predloga. Do sprejetja ZVEtL-A udeležba Občine X ni bila zakonsko predvidena, pa vendar je sodišče dopustilo njeno udeležbo. Nasprotna udeleženka svojega pravnega interesa za udeležbo v tem postopku ni izkazala. Nepremičnina ni kategorizirana kot javna cesta in ni javno dobro. Nasprotna udeleženka zato ni dokazala, da nepremičnina ni v pravnem prometu. Sodišče se glede teh ugovorov pritožnikov v sklepu ni opredelilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Četrti odstavek 28. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ki se uporablja v postopkih, ki tečejo po ZVEtL-1, določa, da v nepravdnem postopku lahko sodišče izvaja dokaze brez dokaznega sklepa. Kljub tej določbi, pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v sklepu ni navedlo razlogov, zaradi katerih ni zaslišalo predlagateljev in udeležencev ter ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, s katerimi so predlagatelji dokazovali pravno podlago, na kateri naj bi pridobili pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na nepremičnini. S tem je bila predlagateljem kršena pravica do izjave, posledično pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Pritožniki navajajo, da iz upravnih dovoljenj izhaja, da so pravni predniki predlagateljev predložili dokazila o lastništvu, kar je bila podlaga za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja in drugih upravnih dovoljenj. Iz obrazložitve lokacijskega dovoljenja5 izhaja, da je investitor predložil „potrdilo o lastništvu zemljišča.“ Pritožba utemeljeno opozarja, da (tudi) tega dejstva sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, enako se ni opredelilo do drugih upravnih odločb, ob tem, da ni izvedlo dokazov, s katerimi so predlagatelji dokazovali, da je nepremičnina njihova last. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bo treba tudi upoštevati, da iz lokacijskega dovoljenja izhaja, da je bilo izdano na podlagi lokacijske dokumentacije št. 7509,6 iz katere pa izhaja, da bo investitor pridobil nepremičnino z odkupom od Občine X in da je v 1. tč. zakupne pogodbe7 določeno, da „se odda v zakup del zemljišča 4060/2 s pov. 220 m2 za obdobje od 1. 5. 1994 do 30. 4. 1995 oz. do sklenitve kupoprodajne pogodbe za to zemljišče.“

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je izkazan obseg (pripadajočega) zemljišča po kriterijih iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 in da nasprotna udeleženka na podlagi prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1 dokazuje, da to zemljišče ni last predlagateljev oziroma lastnikov stavbe, marveč da je last nasprotne udeleženke. Pritrditi je pa treba pritožbi, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek v smeri, da bo predlogu ugodilo, zato gre v konkretnem primeru za „sodbo presenečenja“, še posebej iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, s katerimi so predlagatelji (in tudi nasprotna udeleženka) dokazovali, da nepremičnina je (ni) last predlagateljev. Pritožba tudi utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev predlagateljev, da so pridobili lastninska upravičenja s priposestvovanjem in z gradnjo na tujem zemljišču. 8. Sodišče prve stopnje bi se moralo tudi opredeliti do nasprotujočih se trditev udeležencev glede lastništva nasprotne udeleženke na nepremičnini (5. tč. prvega odstavka 48. člena ZVEtL-1) oziroma glede njenega pravnega interesa za sodelovanje v tem postopku (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1). Pritožbeno sodišče v tej zvezi opozarja na dopis Republike Slovenije, Ministrstva za promet, Direkcija RS za ceste z dne 22. 4. 2009,8 v katerem pojasnjuje, da nepremičnina „ni last Republike Slovenije. Glede na to, da se parcela, nahaja v območju občinske ceste, predvidevamo, da je v lasti pristojne občine.“

9. Sodišče prve stopnje je v sklepu pojasnilo, da se ne bo opredeljevalo do zakupne pogodbe, ker ne gre za relevantno dejstvo. Tako stališče je zmotno. Zakupna pogodba in dokazna ocena drugih dokazov, ki so jih predlagali udeleženci, bo odločilna za presojo, ali oz. kakšen dogovor je bil sklenjen med nasprotno udeleženko in investitorjem oziroma pravnimi predniki predlagateljev, glede pridobitve pravice uporabe oziroma lastninske pravice predlagateljev na nepremičnini.

10. Predlagatelji so predlog vložili v času veljavnosti ZVEtL. V skladu z ZVEtL so postavili predlog, da se „določi“ pripadajoče zemljišče. Na podlagi 59. člena ZVEtL-1 je ZVEtL prenehal veljati z uveljavitvijo ZVEtL-1. Tudi za predloge, ki so bili vloženi pred ZVEtL-1, pa o njih še ni bilo odločeno, velja ZVEtL-1. Prvi odstavek 47. člena ZVEtL-1 določa, da mora predlagatelj zahtevati „ugotovitev“ obsega pripadajočega zemljišča k stavbi in imetnika lastninske pravice na njem. Predlagatelj predloga ni popravil in uskladil z ZVEtL-1, zato je sodišče prve stopnje v izreku sklepa predlog predlagateljev (pre)oblikovalo v skladu z ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje je tako postopalo, ker je očitno menilo, da lahko preoblikuje predlog predlagateljev, da bo v skladu z ZVEtL-1, ker so predlagatelji v predlogu vsebinsko opisali razmerje oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, tako kot določa prvi odstavek 23. člena ZNP-1. V izogib nejasnostim, bi bilo smiselno, da predlagatelji tak predlog postavijo v novem postopku, vsaj kot podredni predlog, ker ni (več) zakonske podlage za „določitev“ pripadajočega zemljišča. Ni tudi jasno, zakaj predlagatelji takšnemu preoblikovanju predloga, ki je v skladu z ZVEtL-1, nasprotujejo, ko se vendar z ugotovitvenim zahtevkom le vzpostavlja (in potrjuje) stanje lastninske pravice na nepremičnini, ki je obstajalo že v preteklosti. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 63/2019 pojasnilo, da se „pridobljena pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc le ugotavlja za nazaj.“

11. V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede transformacije družbene lastnine v zasebno lastnino v devetdesetih letih,9 pritožbeno sodišče še dodaja, da je VS RS v sklepu II Ips 63/2019 (tudi) pojasnilo:“...Izhodišče tega spoznavnega procesa je opredelitev pravnega dejstva, na podlagi katerega je pravni red z družbenolastninskim konceptom vezal vzpostavitev akcilarnega odnosa pravice na zemljišču do pravice do stavbe.... Ustava (z dne 23. 12. 1991 op. pritožbenega sodišča) ni prepovedala obstoja družbene lastnine v prehodnem obdobju do uveljavitve predpisov o njenem preoblikovanju. Približevanje novemu ustavnemu redu je na področju lastnine potekalo postopoma in počasi. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine in z njim povezane omejitve glede razpolaganja ter možnostjo priposestvovanja, kolikor so bile združljive z novo ustavno ureditvijo, ter nova zakonodaja, ki je urejala preoblikovanje in varstvo. “

12. Materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje so pravilna. Sklep, da je nepremičnina pripadajoče zemljišče, je treba utemeljiti na dejanski in pravni podlagi. Dejanska podlaga je izkazana, saj je ugotovljena funkcionalna povezanost nepremičnine s stavbo, sporna pa je vrsta pravne podlage. Zmotna je teza predlagateljev, kar je očitno (edini) razlog, zaradi katerega se zavzemajo za uporabo ZVEtL, da ta zakon ni problematiziral vprašanja pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe na pripadajočem zemljišču, kot to sedaj določa prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1 in je zato sodišče prve stopnje, ki je pri odločitvi uporabo to materialnopravno podlago, poseglo v pričakovane pravice predlagateljev. Tudi po ZVEtL je bilo treba izkazati pravno podlago, na kateri je lastnik stavbe v času družbene lastnine na pripadajočem zemljišču pridobil pravico uporabe.10 Dejstvo pa je, da je položaj lastnika stavbe s 44. členom ZVEtL-1 dodatno olajšan, saj se predpostavlja, da je pripadajoče zemljišče last lastnika stavbe, če ni dokazano drugače. 13. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 42. členom ZNP-1).

14. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo udeležencev in prič, ni se opredelilo do odločilnih listin, zato ni ugotovilo odločilnih dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, ki je v solasti predlagateljev. Pritožbeno sodišče v takem primeru ne more in tudi ne sme dopolnjevati dejanskega stanja (glej prvi odstavek 355. člena ZPP), ker bi v nasprotnem primeru poseglo v pravico udeležencev do pritožbe. S to odločitvijo tudi ne bo kršena pravica udeležencev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Iz teh razlogov se je pritožbeno sodišče odločilo, da izjemoma ob razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje, zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 GURS je 3. 2. 2020 obvestila sodišče prve stopnje (l. št. 351-352), da je bila v zemljiškem katastru v katastrski občini X evidentirana sprememba parc. št. 000072 na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje III N 84/2013 z dne 9. 12. 2019, ki je tudi vložilo zahtevo na podlagi 13. člena ZVEtL-1. Iz parc. št. 4060/2 so nastale parc. št. 4060/8 in 4060/10 (in druge parc. št., ki niso del predloga za določitev oziroma ugotovitev pripadajočega zemljišča). Na delu parc. št. 4060/2 (sedaj 4060/8) so tudi parkirna mesta, ki naj bi predstavljala pripadajoče zemljišče. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju (enako kot sodišče prve stopnje) z oznakami „nepremičnina“, „parc. št. 4060/2“ oziroma „pripadajoče zemljišče“ opredeljuje nepremičnino, na kateri so parkirna mesta. 2 Kateri naj bi pripadalo zemljišče, kjer se nahajajo parkirna mesta, kot pripadajoče zemljišče. 3 Pritožba ima 47 strani, kateri je priloženo tudi pravno mnenje, ki ima 20 strani. „Vloge, ki jih sestavi odvetnik, so v primerjavi z vlogami laičnih strank (praviloma) preglednejše, procesno gradivo je hitreje in jasneje opredeljeno in tudi omejeno, ker vse prispeva k pospešitvi postopka in kakovosti sojenja.“; Aleš Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, stran 366 op. 1038. 4 Pritožba se sklicuje na odločbo VS RS I Up 61/2003. 5 A7. 6 B7. Glej tudi odgovor izvedenke na naroku 9. 9. 2015 (l. št. 259), ali bi bila lahko izdelana lokacijska dokumentacija in izdano lokacijsko dovoljenje, če ne bi bila sklenjena zakupna pogodba. 7 B6. 8 Glej l. št. 17. 9 Podrobneje glej stran 8 in 9 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 10 Običajno je bila to sklenjena pogodba, v kateri je bila določena kupnina za zemljišče pod stavbo in za pripadajoče zemljišče. „Sklad stavbnih zemljišč je zemljišča oddajal v gradnjo s posebnimi pravnimi akti. To je lahko bila pogodba ali pa samoupravni sporazum oz. drug samoupravni akt. Sklad je moral pri oddaji upoštevati načelo smotrne uporabe stavbnih zemljišč in graditelju oddati takšno površino, kot je bilo potrebno. V razmerju do posameznikov je bila oddaja vselej odplačna in površina zemljišča, na katerem je posameznik pridobil pravico uporabe, je bila odvisna od tega, kakšno je bilo plačilo. Če bi namesto samoupravne terminologije uporabili lastninsko, bi rekli, da je pomembno le to, kakšna površina zemljiške parcele, na kateri je bila pridobljena lastninska pravica. Tudi pravna razmerja med skladi in družbeno pravnimi osebami so potekala podobno, vendar so se včasih ti prenosi izvajali neodplačno, še zlasti če je bila gradnja v javnem interesu in del stanovanjske politike, ki se je proračunsko financirala. Če sklenemo in povežemo ureditev Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in Zakon o stavbnih zemljiščih, bi se v tem sistemu morala vsaki gradnji odmeriti gradbena parcela, ki naj bi obsegala stavbišče in zemljišče, potrebno za normalno rabo.“; dr. Miha Juhart: Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa, 2008, št. 3.