Jedro

Značilnost izročilne pogodbe je njena relativnost: razmerje pravic in obveznosti obstoji samo med pogodbenima strankama. Toženec ni pogodbena stranka izročilne pogodbe, zato na podlagi razveze izročilne pogodbe ni zavezan vrniti premoženja, ki ga je pridobil potem, ko je sklenil pogodbo s tožnikovo hčerjo, ki je s tožnikom sklenila izročilno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo izročilno pogodbo z dne 10.8.1994, sklenjeno med tožnikom kot izročevalcem in toženko L. B. kot prevzemnico (točka 1 izreka), zavezalo toženko izstaviti tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos 1/2 lastninske pravice za parcele št. 1352/1, 1352/2 in 1352/3, vpisane pri vl. št. 1021, k.o. ... na ime tožnika, sicer bo za vknjižbo lastninske pravice sposobno listino nadomestila sodba (točka 2 izreka) ter naložilo toženki, ki v pravdi ni uspela, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 209.876,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2005 dalje do plačila (točka 3 izreka). Ker po mnenju sodišča prve stopnje ni pravne podlage za prenos oziroma spremembo lastninske pravice pri deležu 1/2 nepremičnine, ki je last toženca, je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki tožencu A. B. nalaga, da izstavi tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na parcelah št. 1352/1, 1352/2 in 1352/3 vpisane pri vl. št. 1021 k.o. ... na ime tožnika, sicer bo za vknjižbo lastninske pravice sposobno listino nadomestila sodba.

Proti takšni sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na podpis darilne pogodbe. Toženca sta namreč dne 18.4.2000 v obliki notarskega zapisa sklenila darilno pogodbo, s katero je toženka podarila 1/2 izročenega nepremičnega premoženja svojemu zakoncu, torej tožencu. V tistem času pa so bili odnosi med tožnikom in njegovo hčerko (toženko) že temeljito načeti, toženka pa se je tudi že zavedala, da določil izročilne pogodbe z dne 10.8.1994 ne spoštuje in da ji grozi razveza pogodbe. Ker pa je želela obdržati vsaj eno polovico zadevne nepremičnine, je le-to, z darilno pogodbo med zakoncema, podarila tožencu. V izročilni pogodbi z dne 10.8.1994 si sicer res ni izgovoril prepovedi odtujitve in obremenitve, vendar pa je neizpodbitno dejstvo, da je toženka zgolj iz špekulativnih nagibov prenesla polovični solastninski delež na toženca. Toženka je izročilno pogodbo kršila že leta 1999, torej pred sklenitvijo darilne pogodbe, ko je zamenjala ključavnico in mu tako onemogočila uporabo celotne nepremičnine. Pri tem se postavlja celo vprašanje, ali tudi sama sklenitev darilne pogodbe s tožencem ne pomeni kršitve določil izročilne pogodbe, ne glede na to, da prepoved odtujitve in obrem enitve ne izhaja iz izročilne pogodbe. Toženka je tako še dodatno izrazila veliko nehvaležnost do očeta, ko je svojemu možu, ki je ves čas aktivno sodeloval pri kršenju določil izročilne pogodbe, podarila polovico izročenega nepremičnega premoženja.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Izročilna pogodba oziroma pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja je obligacijskopravni posel, na podlagi katerega izročitelj v breme svojega premoženja in v soglasju s svojimi nujnimi dediči prvega dednega reda enega ali več sopogodbenikov neodplačno obogati (106.-122. čl. Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD oziroma 546.- 556 čl. Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Pomembna značilnost izročilne pogodbe je v tem, da ustvarja obveznost le za izročitelja, kar pomeni, da vsaka od strank nastopa bodisi samo kot dolžnik bodisi samo kot upnik. Izročitelj pa lahko ob izročitvi in razdelitvi zase ali za druge osebe pridrži posamezne pravice kot npr. pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo (551. čl. OZ). V tem primeru nastane dvostransko obligacijsko razmerje, ki predstavlja tudi izjemo od siceršnje neodplačnosti izročilne pogodbe. Če pa je izročila pogodba razvezana, pa nastane obveznost potomca vrniti premoženje, ki mu ga je izročitelj izročil, na podlagi kasneje razvezane pogodbe (556. čl. OZ).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo izročilno pogodbo, sklenjeno dne 10.8.1994 med tožnikom kot izročiteljem in toženko L. B. kot prevzemnico, na podlagi katere se je tožnik zavezal izročiti in prepustiti toženki v last in posest vse svoje premično in nepremično premoženje, zlasti pa nepremičnine parc. št. 1352/1, sadovnjak v izmeri 777 m2, parc. št. 1352/2, sadovnjak v izmeri 59 m2 in parc. št. 1352/3, stanovanjsko stavbo v izmeri 155 m2 ter dvorišče v izmeri 188 m2, od premičnin pa hladilno skrinjo, pralni stroj, kuhinjsko vitrino in 6 stolov, z dovoljenjem, da se pri vl. št. 1021 k.o. ... vknjiži lastninska pravica v korist prevzemnice ter si hkrati tudi izgovoril oziroma se je prevzemnica zavezala nuditi dosmrtno uživanje izročenih premičnin in nepremičnin, vso potrebno nego in oskrbo v času bolezni in starostni onemoglosti, zdravnika in zdravila, ogrevanje njegovih bivalnih prostorov, če sam fizično tega ne bi zmogel ter poskrbeti za krajevnim prilikam primeren pogreb (točka 3 izročilne pogodbe). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da toženka tožniku onemogoča uporabo in uživanje izročenih premičnih in nepremičnih stvari, s tem, da je zamenjala ključ na vhodnih vratih stanovanjske hiše, ter mu tako onemogočila notranji dostop do zgornje etaže, da ima v izključni uporabi izročene premičnine ter da mu onemogoča oz. moti uživanje vrta in sadnega drevja. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da toženka ne vidi možnosti, da bi v primeru morebitne potrebe izpolnjevala prevzete obveznosti po 3. točki izročilne pogodbe, to je nudenje nege in oskrbe tožniku v bolezni in starostni onemoglosti, skrb za zdravnika, zdravila ter ogrevanje njegovih prostorov, če sam fizično tega ne bi zmogel. Ker pa je toženka z darilno pogodbo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa dne

18.4.2000 prenesla lastninsko pravico pri deležu 1/2 izročenega nepremičnega premoženja v korist toženca in je sedaj, kot izhaja iz sedanjega zemljiškoknjižnega stanja, toženka zemljiškoknjižna lastnica le 1/2 izročenega nepremičnega premoženja, je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da je dolžna izstaviti tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos 1/2 lastninske pravice za zadevne nepremičnine, v nasprotnem primeru pa bo za vknjižbo lastninske pravice sposobno listino nadomestila sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo in tega tudi pritožbene navedbe niso uspele omajati, da glede na to, da je sedaj toženec zemljiškoknjižni lastnik 1/2 izročenega nepremičnega premoženja, ki je pridobil lastninsko pravico, kot je bilo že zgoraj omenjeno, na podlagi darilne pogodbe z dne 18.4.2000, tako ni pravne podlage za prenos oziroma spremembo lastninske pravice pri toženčevem deležu 1/2 nepremičnega premoženja, zato je tudi tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Značilnost pogodbe (bodisi darilne bodisi izročilne pogodbe) kot obligacijskopravnega posla je ravno njena relativnost, kar pomeni, da razmerje pravic in obveznosti obstoji samo med pogodbenima strankama. Upravičenec tako ne more uveljavljati svojih pravic proti komur koli, temveč le nasproti drugi stranki obligacijskega razmerja.

Proti tretjim osebam tako nima nikakršnih pravic in zahtevkov, prav tako pa tudi tretje osebe iz tega razmerja nimajo nikakršnih zahtevkov in nikakršnih dolžnosti. Čeprav je obligacijsko razmerje relativno, pa ni ovire, da se poleg relativnih učinkov ustvarijo tudi absolutni učinki, če stranki želita, da naj bi razmerje učinkovalo zoper tretje osebe. Pravna pravila tako določajo, da se lahko nekatera obligacijska razmerja vpišejo v zemljiško knjigo, s čimer pridobijo ta razmerja stvarnopravne učinke. Toženec ni pogodbena stranka izročilne pogodbe ter tako na podlagi razveze izročilne pogodbe ni zavezan za vrnitev izročenega premoženja. Na drugi strani pa tožnik ni pogodbena stranka darilne pogodbe kot veljavnega pravnega posla za prenos lastninske pravice, zato tudi ni upravičen od toženca zahtevati vrnitev 1/2 njegovega nepremičnega premoženja. To bi lahko zahtevala le toženka kot pogodbena stranka darilne pogodbe. Glede na navedeno tako niso pravnorelevantne okoliščine, v katerih je prišlo do sklenitve darilne pogodbe, niti ni pomembno, kaj je bil razlog za sklenitev takšne pogodbe. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje, ker tega ni ugotavljalo, zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tudi če bi bili medsebojni odnosi med tožnikom in toženima strankam v času sklenitve darilne pogodbe že zelo slabi, to še ne pomeni, da je tožnik upravičen od toženca zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine. Iz izročilne pogodbe sicer izhaja, da je prevzemnica dovolila, da se pravica dosmrtnega uživanja izročenih nepremičnin ter realno breme nege in oskrbe lahko vknjižita v zemljiški knjigi pri izročenih nepremičninah na predlog izročevalca (2. odstavek 3. točke izročilne pogodbe), vendar pa navedene pravice niso bile v korist tožnika vknjižene v zemljiško knjigo ter tako nimajo absolutnega učinka. Iz zemljiške knjige tudi ne izhaja, da bi bilo tožnici prepovedano razpolagati z izročenimi nepremičninami, saj v zemljiško knjigo ni bila vpisana prepoved odtujitve in obremenitve.

Glede na navedeno je moč zaključiti, da izročilna pogodba oziroma njena razveza ustvarja pravne učinke le med pogodbenima strankama, torej tožnikom in toženko, nikakor pa ne zoper toženca. Prav tako tudi ni moč pritrditi pritožniku, da bi že sama sklenitev darilne pogodbe in s tem razpolaganje z lastninsko pravico pomenila kršitev izročilne pogodbe. Toženki, kot že omenjeno, ni bilo prepovedano razpolaganje z izročenimi nepremičninami, zato njeno ravnanje (daritev) ni v nasprotju z določili izročilne pogodbe.

Na pravilne in popolne dejanske ugotovitve je torej sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno. Sodišče druge stopnje je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP preverilo tudi, ali je bila morebiti zgrešena katera od tistih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katera mora paziti po uradni dolžnosti; s prej navedenim predpisom omejen preizkus procesne pravilnosti sojenja pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da uradoma upoštevane procesne kršitve niso bile storjene.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).