Jedro

Glede na postavljene kriterije, je obrazložitev strokovne komisije, ki ji odločba v celoti sledi, zadostna, saj je iz nje razvidno tako število točk, ki sta jih prejela projekta tožeče stranke po posameznem merilu, kot kratko podana obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na točkovanje oziroma oceno, s tem pa na predlog za zavrnitev financiranja. Glede na specifiko pri takšnih javnih razpisih, kjer gre za veliko število prijaviteljev, postopki pa morajo biti hitri, namreč ni mogoče pričakovati podrobne razlage dodelitve točk po posameznem merilu v takšnih podrobnostih, kot to navaja tožeča stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo RS je na podlagi Rednega letnega javnega projektnega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2009 (Uradni list RS, št. 28/09 in 30/29; v nadaljevanju: javni razpis) izdalo v uvodu navedeno odločbo, s katero je pod točko I. navedlo projekte s področja programskih vsebin tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij, ki se jih v letu 2009 sprejme v sofinanciranje, pod točko II. projekte, ki so na rezervni listi v primeru sprostitve ali povečanja proračunskih sredstev ali primera odstopa katerega od odobrenih projektov, pod točko III. pa je navedlo projekte, ki se ne financirajo. Med projekti, ki se ne sprejmejo v sofinanciranje sta tudi dva prijavljena projekta tožeče stranke, in sicer „A.„ in „B.“. V obrazložitvi tožena stranka povzema določila javnega razpisa, kriterije in pogoje po javnem razpisu ter merila za ocenjevanje programskih vsebin prijavljenih projektov, pri čemer so bila merila za ocenjevanje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij naslednja: zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije (možnih 10 točk); kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave (10 točk); pomen projekta za razvoj slovenske kulture in jezika (10 točk); pomen izvedbe v projektu predlaganih programskih vsebin za raznolik razvoj slovenske medijske krajine (10 točk); pomen za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete (10 točk); pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti (10 točk); zagotavljanje večjega zaposlovanja ali sklepanja pogodbenih razmerij zaposlovanja novinarjev oziroma programskih delavcev, ki medij ustvarjajo (10 točk); programska vsebina je namenjena slepim in gluhonemim v njim prilagojenih oblikah (10 točk). Kot izhaja tudi iz razpisa, je bilo možno doseči skupno največ 80 točk, točkovalo se je vsako posamično merilo, pri vsakem projektu pa je v tabeli v obrazložitvi odločbe navedeno število točk, ki jih je strokovna komisija dodelila projektu za posamezno merilo, in skupno število točk. Za sofinanciranje programskih vsebin so bili izbrani tisti projekti, ki so oddali pravočasne in popolne vloge in so bili v postopku izbire ocenjeni oziroma ovrednoteni višje ter na podlagi razpisnih splošnih in prednostnih meril ocenjeni kot kvalitetni ali vrhunski. Tožena stranka je v skladu s 13. členom Pravilnika o izvedbi javnega poziva ali razpisa (Uradni list RS, št. 93/05; v nadaljevanju: Pravilnik) dne 18.8.2009 obvestila predlagatelje projektov o predlogu strokovne komisije in strokovne službe ministrstva, predlagateljem pa je bila dana možnost, da se v 3-dnevnem roku po prejemu obvestila pisno izjavijo o tem predlogu, odgovor komisije na te pripombe pa je razviden tudi iz obrazložitve odločbe (v tabeli). Strokovna komisija je po obravnavi vseh izjav predlagala v sofinanciranje 68 projektov, in sicer je bil končni predlog, da se sofinancirajo projekti, ki so dosegli najmanj 47 točk. Na rezervno listo projektov, ki lahko postanejo predmet sofinanciranja v primeru sprostitve ali povečanja sredstev, so uvrščeni projekti, ki so dosegli 46 točk. Iz tabele, ki je sestavni del obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je projekt tožeče stranke „A.“ glede na zgoraj navedena merila prejel skupno 25 točk (5+0+5+0+0+5+5+5). Podan je še strnjen povzetek mnenja strokovne komisije, iz katerega izhaja, da ni povsem jasen namen prijavljene oddaje, iz vloge je sicer razbrati določen pomen za razvoj slovenske kulture, identitete in jezika, vendar je iz prijavljenega koncepta razvidno, da gre za informativno oddajo pretežno regionalnega značaja, ki ne izkazuje posebnega pomena za raznolik razvoj medijske krajine, za ohranjanje nacionalne in kulturne identitete ter za razvoj slovenske kulture in jezika, saj bo oddaja na sporedu trikrat tedensko po 30 minut, pri čemer je kultura eden izmed štirih sklopov. Razvidni pa nista niti posebna izvirnost in kakovost. Projekt „B.“ je prav tako prejel 25 točk (5+5+0+0+0+5+5+5), saj gre po mnenju strokovne komisije za projekt pretežno regionalnega značaja, na kar kažejo vsebinski poudarki iz vloge, čeprav je v vlogi navedeno, da je namenjen „širši javnosti“. Tako bo deloma uresničeval pravico do obveščanja in obveščenosti prebivalstva na območju Primorske, vendar poseben pomen za raznolik razvoj medijske krajine ni razviden, prav tako tudi ne za ohranjanje nacionalne in kulturne identitete ter za razvoj slovenske kulture in jezika.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi kršitev pravil postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da iz same obrazložitve, ko ta povzema oceno in predlog strokovne komisije, izhaja, da je bilo ocenjevanje projektov nerazumno, neobjektivno in nedosledno. Projekti se namreč niso ocenjevali v razponu od 0 do 10 točk, temveč v veliki večini le s točkami 0, 5, 10 točk, izjemoma drugače le v tistih primerih, kjer je bil dosežen prag 47 točk. Argumentacije podeljenih ocen pa ne dajejo nikakršne podlage za objektivno preverjanje le-te. Navaja primere nedoslednega in nerazumnega ocenjevanja, iz katerega je razvidna neustreznost celotnega sistema ocenjevanja in argumentacije, ki povsem temelji na poročilu strokovne komisije. Tako izpostavlja primer projekta „C.“ prijavitelja - družbe D. d.o.o., kateremu je bil priznan določen pomen za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete ter za skrb za slovensko kulturo in jezik, ker naj bi oddaje nagovarjale tudi narodnostno manjšino v zamejstvu. Vendar je znano, da sprejemanje oddaj predlagatelja navedenega projekta v zamejstvu ni mogoče, oddaje tožeče stranke pa nasprotno so dosegljive in vidne v zamejstvu, vendar pa v ta namen ni dobila priznane nobene točke. Poleg tega je navedeni projekt „C.“ ožje regionalno zastavljen, strokovna komisija pa projektoma tožeče stranke očita ravno to, da sta regionalna in ne namenjena širši javnosti. Tudi med tiskanimi mediji sta bila dva projekta višje ocenjena prav zaradi pomena za posamezno regijo in lokalno skupnost. Nadalje tudi pri merilu glede pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti niso podani konkretni kriteriji, ki so bili upoštevani pri ocenjevanju tega merila. Nekateri projekti namreč brez posebne obrazložitve kriterij izpolnjujejo nekateri pa ne oziroma manj. Iz navedenih primerov je razvidno, da gre za očitno nerazumne, neobjektivne in površne ocene projektov in argumentacij le-teh, zaradi česar sta postopek javnega razpisa in na njem temelječa izpodbijana odločba nezakonita. Tožnik se nadalje sklicuje na Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07, 56/08 – ZUJIK), ki ureja specialna pravila postopka javnega razpisa, za ostala vprašanja, ki niso posebej urejena pa se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku. Izpostavlja določbe ZUJIK, ki urejajo pristojnost in naloge strokovne komisije kot svetovalnega telesa ministra za kulturo, in zatrjuje, da v obravnavanem primeru strokovna komisija ni ravnala v skladu z določbo 119. člena ZUJIK, saj zaradi nerazumnih in neobjektivnih ocen, razvrstitev projektov ne sledi ciljem zakona, to je uresničevanju javnega interesa za kulturo. Poročilo strokovne komisije pa tudi ne more predstavljati podlage za pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je poročilo strokovne komisije nerazumno, je taka tudi izpodbijana odločba, ki se v celoti opira na to poročilo. Sodišču zato predlaga, da po izvedbi v tožbi predlaganih dokazov (zaslišanje strank, vpogled listin) tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača vse očitke o nezakonitosti izpodbijane odločbe zaradi kršitev pravil postopka kot neutemeljene. Povzema pravno podlago, na kateri temelji obravnavani javni razpis in tudi izpodbijana odločba, ter ponovno navaja določila javnega razpisa. Zavrača tožbene navedbe, da so bili projekti ocenjevani zgolj s točkami 0, 5 ali 10 točk, kar je razvidno iz same odločbe kot iz navedb tožnika, da je določen prag financiranja pri 47 točkah. Glede primerjave z ocenami ostalih projektov navaja, da je vsak prijavitelj moral podatke o prijavljenih projektih podati na obrazcih z obvezno določenimi prilogami, pri čemer prijavitelj jamči za resničnost in točnost v prijavi navedenih podatkov. V zvezi z delom strokovnih komisij dodaja, da so le-te v skladu s Pravilnikom o strokovnih komisijah opredeljene kot posvetovalna telesa ministra in so pri svojem delu samostojne, sestavljene pa so iz uglednih strokovnjakov s posameznih področij. Meni, da tožnik nepravilno povzema določbe 113. člena ZUJIK glede dela strokovne komisije, saj se le-ta nanaša na postopek javnega poziva in ne javnega razpisa. Na podlagi predloga strokovne komisije se v skladu z določbo 120. člena ZUJIK izda o vseh ustreznih vlogah z istega področja na posamezen javni razpis eno odločbo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka na rednem letnem javnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2009 (JPR16-MV-2009) (Uradni list RS, št. Uradni list RS, št. 28/09 in 30/29; v nadaljevanju: javni razpis) sodelovala z dvema prijavljenima projektoma „A.“ in „B.“. Kot izhaja iz tožbe, izpodbija odločitev tožene stranke za zavrnitev sofinanciranja v obeh primerih, uvrstitev, ki temelji na dodeljenem številu točk po posameznih merilih javnega razpisa, pa izpodbija z navedbami, da je obrazložitev točkovanja oziroma ocene s strani strokovne komisije neargumentirana, nerazumna in neobjektivna.

Med strankama ni sporno, da je prijavljene projekte, ki so izpolnjevali osnovne pogoje, obravnavala strokovna komisija, kar je v skladu z določbami Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07-UPB1, 56/08 – ZUJIK), ki v 119. členu določa, da strokovna komisija razvrsti vse kulturne programe oziroma projekte glede na kriterije za ocenjevanje in vrednotenje kulturnega programa oziroma kulturnega projekta, kot so bili določeni v objavi razpisa (2. odstavek), o razvrstitvi pa pripravi strokovna komisija poročilo, v katerem morajo natančno navedeni razlogi za razvrstitev kulturnih programov oziroma kulturnih projektov in predlog, kateri programi oziroma projekti se financirajo v določenem obsegu, kateri pa se glede na višino sredstev in razvrstitev ne financirajo (3. odstavek). Tudi po določbi 10. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Uradni list RS, št. 93/05, v nadaljevanju: Pravilnik) presojo in ocenjevanje vseh pravočasnih in popolnih vlog izvede strokovna komisija, ki je pristojna za določeno razpisno področje, v skladu z določbo 12. člena Pravilnika pa mora poročilo komisije vsebovati tudi obrazložitev vsebinskih razlogov za predlagano odobritev ali zavrnitev posameznega programa ali projekta. Iz obrazložitve mora biti razvidna povezava med kriteriji poziva ali razpisa in razlogi za predlagano odobritev ali zavrnitev. V pristojnosti strokovne komisije je torej, da oceni realnost podanih podatkov prijavitelja na javni razpis, prijavitelj pa je tisti, ki mora utemeljiti izpolnjevanje zahtevanih pogojev.

Glede na vlogo tožnika, s katero se je prijavil na obravnavani javni razpis, pa je po oceni sodišča zgoraj navedeni zahtevi Pravilnika po obrazloženosti ocene strokovne komisije povsem zadoščeno. Glede na postavljene kriterije, ki so določeni že z Zakonom o medijih (Uradni list RS, št. 35/01, 60/06, 110/06 – ZMed) in v katere se sodišče ne spušča, je obrazložitev strokovne komisije, ki ji odločba v celoti sledi, zadostna, saj je iz nje razvidno tako število točk, ki sta jih prejela projekta tožeče stranke po posameznem merilu, kot kratko podana obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na točkovanje oziroma oceno, s tem pa na predlog za zavrnitev financiranja.

Glede na specifiko pri takšnih javnih razpisih, kjer gre za veliko število prijaviteljev, postopki pa morajo biti hitri, ni mogoče pričakovati podrobne razlage dodelitve točk po posameznem merilu v takšnih podrobnostih, kot to navaja tožnik. Objektivnost je zato pri javnih razpisih s tako raznolikimi projekti in tako široko zastavljenimi kriteriji in merili (kakovost, izvirnost, pomen za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete, ipd.) varovana prav z načinom ocenjevanja, kjer zahteven proces strokovne presoje opravi neodvisna strokovna komisija. Sodišče lahko pri tem presoja ali je upoštevana zahteva po obrazložitvi odločitve, pri čemer se v samo strokovnost utemeljitve ne more spuščati. Strokovna komisija tako v skladu z določbami ZUJIK in Pravilnika izvede celoten postopek, saj je strokovno usposobljena za presojo projektov in tudi pristojna predložiti ministru pisno poročilo o svojem delu s predlogom izbora programov.

Sodišče tudi ni moglo slediti pavšalnim navedbam o neenakem obravnavanju prijaviteljev. Primerjava z oceno drugega projekta sicer brez podrobnejšega pregleda vloge drugega prijavitelja ni mogoča, saj kot že navedeno, ocena in obrazložitev temeljita na projektu oziroma vlogi predlagateljev. Sodišče se zato ni moglo spuščati v točkovanje, ki bi se nanašalo na pomen za narodnostno manjšino v zamejstvu, zaradi česar vloga tožeče stranke ni dobila iz naslova pomena za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete nobene točke, po mnenju tožnika primerljiva vloga pa 5 točk. Kljub temu sodišče dodaja, da tudi upoštevanje tega kriterija oziroma dodelitev vseh možnih točk pri merilu pomena za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete, ne bi zadostovalo za uvrstitev projektov tožeče stranke preko praga 47 točk, ki je bil določen za sofinanciranje.

Iz navedene, sicer res kratke, a dovolj jasne obrazložitve, pa je kljub temu razvidna povezava med številom točk, oceno in razlogom za zavrnitev, ter kateri kriteriji so za sprejeto odločitev bili odločilni, tako kot to določa 12. člen Pravilnika. Predlog ocene in razvrstitve je tožeča stranka tudi dobila v pregled in imela možnost podati pripombe, česar pa ni storila. Tožnik pa niti sedaj v tožbi konkretno ne navaja, katere vsebine v projektu so bile napačno presojane (razen točkovanja glede vloge projektov v zamejstvu), zaradi česar bi morala dobiti drugačno oceno po katerem od meril, oziroma v čem bi bila nerazumnost same ocene. Tega pa ne more sedaj doseči zgolj s splošno primerjavo z drugim projektom in s pavšalnimi navedbami o subjektivnosti odločitve.

Ker je po presoji sodišča zahtevam Pravilnika, ZUJIK in Zakona o splošnem upravnem postopku po obrazloženosti odločitve zadoščeno, razvrstitev projektov s predlogom odločitve pa utemeljena glede na kriterije in merila razpisa, sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Pravila v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pa tudi niso bila kršena. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.