Jedro

Sodišče obravnava vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino in na pravico do zapuščine, zato mora ugotoviti vsa odločilna dejstva glede obstoja ali neobstoja dedne pravice vdove po zapustniku in ugotoviti tudi ali so ta odločilna dejstva sporna med vdovo in potomci zapustnika. Zgolj dejstvo, da je življenjska skupnost med preživelim zakoncem in zapustnikom trajno prenehala, ne zadošča za sklep, da zakonec nima dedne pravice po zapustniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo: da se zapustnikovo vdovo A. P. napoti na pravdo, da s tožbo zoper dediče – zapustnikove otroke, uveljavi zahtevek, da njena življenjska skupnost z zapustnikom ni trajno prenehala po njeni krivdo ali v sporazumu z zapustnikom in da zato ima dedno pravico po zapustniku, da mora tožbo vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa in o vloženi tožbi obvestiti sodišče, da se zapuščinski postopek prekine do pravnomočnosti sodne odločbe, ki bo izdana v pravdi, če pa dedinja v določenem roku ne bo ravnala po tem sklepu, bo sodišče nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo končalo ne glede na zahtevek, zaradi katerega jo je napotilo na pravdo.

Zapustnikova vdova A. P. je s pravočasno pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navajala je, da že dikcija izpodbijanega sklepa dokazuje, da bo v primeru, če A. P. ne bo vložila tožbe, sodišče štelo, da je bila do smrti pokojnega njegova zakonita žena, ki ima po Zakonu o dedovanju dedno pravico. Ostali dediči so zatrjevali, da življenjska skupnost med pokojnim in vdovo ni obstajala, interes sodedičev je torej, da dokazujejo in skušajo dokazati prenehanje življenjske skupnosti in s tem izgubo dedne pravice A. P. Po njenem mnenju ni mogoče napotiti na pot pravde vdove, temveč sodediče, ki naj pravdo začnejo in dokazujejo svoja zatrjevanja, da zapustnikova vdova ni dedinja, saj so izjavljali, da imajo pravni interes, da se ugotovi, da vdova nima dedne pravice, ki ji sicer pripada po zakonu. Z izpodbijanim sklepom pa prvostopno sodišče zahteva od vdove, da dokazuje obstoj pravice, ki ji jo daje zakon, saj je kot zakonska žena zapustnika poleg otrok zapustnika dedič v I. dednem redu.

Ostali dediči niso odgovorili na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V zapuščinskem postopku obravnava sodišče vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino in na pravico do zapuščine. V skladu določbo 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.

V obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča sporna dejstva še niso bila ugotovljena, saj še ni bilo ugotovljeno, če je kaj in kaj je sporno med dediči. Sodišče prve stopnje je zgolj ugotovilo dejstvo, da so dediči zatrjevali, da zapustnikova vdova A. P., ki je bila na dan zapustnikove smrti formalno njegova zakonska žena, nima dedne pravice, ker dolga leta pred smrtjo zapustnika ni živela v življenjski skupnosti z zapustnikom. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je celo zapisalo, da zapustnikova vdova teh trditev dedičev ni prerekala. Neprerekana dejstva pa niso sporna dejstva.

Pritožbeno sodišče še poudarja, da zgolj dejstvo, da je življenjska skupnost med preživelim zakoncem in zapustnikom trajno prenehala, še ne zadošča za sklep, da zakonec nima dedne pravice po zapustniku. Odločilna okoliščina po določbi 22. čl. ZD je, da je njuna življenjska skupnost trajno prenehala po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom. Trditev o teh odločilnih okoliščinah pa tudi zapustnikovi potomci še niso navedli.

Sodišče prve stopnje bo moralo najprej ugotoviti vsa odločilna dejstva, potrebna za sklep o obstoju oz. neobstoju dedne pravice vdove po zapustniku in ugotoviti tudi ali so ta odločilna dejstva tudi sporna med vdovo in potomci zapustnika ter v primeru, da bodo ta dejstva med njimi sporna, s sklepom po čl. 210 ZD dediče napotiti na pravdo.

Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zmotno uporabilo določbo 22. čl. ZD in posledično še ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, zato je preuranjeno sprejelo izpodbijani sklep. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi, ker je utemeljena in izpodbijani sklep razveljavilo (3. tč. 365. čl. v zv. s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku v zv. s 163. čl. ZD).