Jedro

O odgovornosti tožene stranke po pravnomočni vmesni sodbi ni mogoče več razpravljati.

Pritožbeno sodišče je pri vseh tožnicah opravilo primerjavo v celoti priznane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Ne gre za bistveno odstopanje, saj so priznane odškodnine znotraj ocene, ki jo naredi sodišče ob primerjavi števila neto plač v času sojenja na prvi stopnji podobne.

Ker je v OZ-u oziroma prej ZOR-u priznan pravni naslov iz naslova strahu, pritožba nima prav, ko meni, da bi sodišče moralo ugotoviti primarni in nato sekundarni strah. Res sodna praksa ta pravni naslov pogosto obrazlaga na ta način. Vendar je dovolj, da je sodišče ugotovilo tožničino škodo takrat, ko se je znašla v bolnici in nato priznalo tudi „skrbi za zdravje“, kar se pravno opredeli kot sekundarni strah.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 800,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2003 dalje do 31. 12. 2006 in sicer od zneska 191.712,00 SIT do zamenjave tečaja in od zamenjave tečaja od zneska 800,00 EUR, to je od 1. 1. 2007 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz določbe 338. člena ZPP. Opozarja na vmesno sodbo. Tožnica je več mesecev vdihovala strupen zrak, zato je prišlo do zastrupitve. Od 23. 4. 2001 do 11. 6. 2001 je bila v bolniškem staležu. Bila je tudi hospitalizirana. Priznana odškodnina za fizične bolečine 300,00 EUR je neprimerna. V bolnico je bila prepeljana z rešilnim avtomobilom, nato je bila tudi v bolniškem staležu. Slabo se je počutila več mesecev. Njene navedbe so skladne z mnenjem, ki ga je izdelal dr. A. A. Za strah ji je sodišče prisodilo 500,00 EUR. Zastrupilo se je več delavcev. Močno je bila zaskrbljena za svoje zdravje. Pri zastrupitvi je pomislila na najhujše. Bala se je tudi za zdravje oziroma da gre za trajno okvaro. Nihče ni znal povedati, zakaj so oboleli. Zavrnjen je tudi zahtevek za materialno škodo. Tožnica je vtoževala pavšalni znesek. Ne more biti sporno, da je potrebovala nego in pomoč. Imela je stroške za prevoze k zdravniku in sodišče bi to lahko presojalo po prostem preudarku. Posledično so napačno izračunani stroški postopka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo proti obsodilnemu delu sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Sodišče se je sklicevalo na zaslišanje tožnice, njeno zdravstveno dokumentacijo vpogledalo, torej prej tožena stranka ni mogla za to vedeti. Zato ni moč priznati obresti za nazaj. Sodba je ostala brez bistvenih razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče je le na splošno opredelilo tožničino škodo, brez dokazil in si z vpogledom v zdravstveni karton nadomeščalo manjkajoče podrobnosti. Tožena stranka je grajala pomanjkljive navedbe v tožbi, tožnica pa tega ni odpravila. Ker ni bil izvedenec angažiran, ni bilo podlage za ugoditev posameznim zahtevkom. Graja prisojeno odškodnino za strah in fizične bolečine. Ker ni bila znana škoda, ni mogoče priznati zamudnih obresti. Tožena stranka ni v zamudi. Predlaga zamudne obresti od izdaje sodbe, to je od 19. 1. 2015. Tožnica je bila en dan hospitalizirana in imela en obisk pri zdravniku ter zdravljenje od 23. 4. 2001 do 11. 6. 2001. Neprimerno je sklicevanje na izvedeniško mnenje dr. A. A., ki je ugotavljal „zdravljenje tožnik“, kar se je odražalo v slabosti, omotičnosti, utrujenosti in zaspanosti. Sodišče se je sklicevalo na soglasje pravdnih strank iz P 524/2004, red. št. 25 in se oprlo na to izvedeniško mnenje. To je bilo v zadevi B. B. v zadevi P 90/2004 in za presojo temelja, ne višine. Opiranje na to izvedeniško mnenje o višini pa ni utemeljeno, saj je tožena stranka nasprotovala temu. Gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, saj tožena stranka ni vedela, da bo navedeno mnenje iz drugega spisa uporabljeno za nadomestitev izostalih dokazov. Njenega nasprotovanja niso upoštevali. Sodišče se je nato protispisno oprlo na izvedenčevo mnenje, da bi lahko v spornem obdobju vdihovanja diklorometana to imelo vpliv na težave tožnic v smislu slabosti, omotičnosti, utrujenosti in zaspanosti. Sodišče protispisno nadaljuje, da je izvedenec izključil možnost, da bi bile hujše zdravstvene težave lahko posledice izpostavljenosti diklorometana. Izvedenec naj bi dopustil možnost povezave med izpostavljenostjo tej snovi ter omotičnosti, slabosti, zaspanosti in glavobolom. Sodišče ugotavlja vzročno zvezo v množini, za vse tožnice, kar meni tudi pritožbeno sodišče v zadevi II Cp 1193/2014, saj naj bi v sorazmerno kratkem časovnem obdobju podobni simptomi nastali pri večjem število delavcev. Tožena stranka graja protispisnost, ki je ključno vplivala na zakonitost in pomeni kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Mnenje dr. A. A. iz P 190/2004 takšnih direktnih zaključkov nima. Izvedenec je le na splošno podal mnenje o vplivanju diklorometana na človeka. V tem je opisal, da nekateri avtorji ugotavljajo občasno slabost, omotičnost, zaspanost, glavobol, utrujenost, draženje očesne veznice, dermatitis in spremembe obnašanja, redko tudi draženje zgornjih dihal. Pri B. B. pa je izvedenec ugotovil, da niso bile težave sorazmerne izmerjenim koncentracijam diklorometana v zraku niti v telesu izpostavljene osebe. Vzročna zveza torej ni bila zanesljivo dokazana. Ugotovil je, da je večinoma šlo za reverzibilne težave. Opisuje, kaj je izvedenec v zadevi P 190/2004 zapisal. Izpostavil je tudi prisotnost izrazitih znakov psihične vznemirjenosti, ki je bila prisotna zaradi bojazni pred škodljivimi učinki kemikalij. Izgubo zavesti pa je težko pripisal vplivu diklorometana. Sodišče pa je brez strokovnega znanja v sodbi sklepalo o bistveno daljših in intenzivnejših vplivih diklorometana. Gre torej za protispisnost, ki terjajo razveljavitev sodbe. Sodišče je iz dokumentacije povzelo, da naj bi med hospitalizacijo prejemala infuzijo, kisik in lekadol. Za delo je bila nesposobna do 11. 6. 2001. Sodišče je nato na podlagi ugotovitev dr. A. A. sklepalo, da je bila pod vplivom diklorometana. Neutemeljena je odškodnina za strah. Sodišče verjame tožnici, da jo je bilo strah, da se na delovnem mestu zastruplja in da je bil šok, ko je bila v bolnišnici. Strah naj bi bil povezan tudi z dejstvom, da so druge sodelavke omedlevale in so jih vozili z rešilnim vozilom, vendar ker je bila odsotna od 23. 4. 2001, sklicevanje na dogajanje, ki se je odvijalo pozneje, ne more biti utemeljeno. Le dve delavki sta imeli prej težave in sicer C. C. in D. D. Obe sta imeli druge težave zaradi svojih bolezni. Tako škoda za strah ni izkazana. Sodišče je priznalo odškodnino brez dokazil o obstoju in višini škode. Ni bilo ustrezne trditvene podlage, sodišče pa je zaslišalo tožnico in vpogledalo zdravstveni karton. Strah je bil neintenziven in kratek čas. Tožnica bi morala dokazati vzročno zvezo in je ni. Sodišče je odločilo brez dokazov, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Sodišče pa je ugotavljalo dejstva izven trditvenih podlag, zato je prekoračilo obseg spornega predmeta in ravnalo v nasprotju z 2. členom ZPP. Ravnalo je tudi mimo 7. in 8. člena v povezavi s 180. in 286. členom. Ugotavljalo je neobstoječe dejanske navedbe in predloge. Z zaslišanjem stranke je pridobilo informativne dokaze o višini škode in vzročne zveze. Tožena stranka se sklicuje na članek avtorja dr. Mileta Dolenca, ki obravnava tako situacijo, ko pravdna stranka predlaga dokaz, ne da bi hkrati postavila trditev. Gre za nedovoljeni informativni ali poizvedovalni dokaz v tožbi za povrnitev prizadejane škode. Tako tudi sodba III Ips 63/2005. Dokazni predlog ni bil substanciran, zato bi ga bilo treba zavrniti. Sodišče ne bi smelo zaslišati stranke, ko ni postavljen izvedenec. Gre za nesklepčno tožbo. Sodišče je onemogočilo toženi stranki, da se izjavi o dokazih. Tožena stranka ni mogla vedeti, kaj bo ugotavljalo sodišče, saj je šlo za ugotovitve izvensubstanciranih navedb. Opozarja na ustavne pravice do enakega varstva pred sodiščem. Prisojena odškodnina je previsoka in prisojena brez izvedenca. Potrebno bi bilo vpogledati v bolniško dokumentacijo in zdravstveni karton. Opozarja na sodno prakso v takih primerih. Primerjava odškodnine v zadevi B. B. pokaže, da prisojena odškodnina bistveno odstopa in je neutemeljeno višja kot pri B. B..

4. Na vročeno pritožbo pravdni stranki nista odgovorili.

5. V zadevi je pritožbeno sodišče dne 3. 9. 2015 opravilo glavno obravnavo. Na naroku sta pravdni stranki ponovili navedbe, ki sta jih podali v pisnih pritožbah. Vsaka je še grajala navedbe nasprotne stranke iz pritožbe.

6. Na glavni obravnavi je tožeča stranka vztrajala pri postavljenem zahtevku za tek zakonitih zamudnih obresti od 20. 11. 2003 dalje do plačila in pri trditvi, da je podala zahtevek pred pravdo toženi stranki 3. 11. 2003. Tožena stranka je na obravnavi potrdila, da v odgovoru na tožbo dejstva prejema zahtevka ni prerekala. Na obravnavi sta se pravdni stranki strinjali, da se njuno pravno stališče o tem, od kdaj tečejo zakonite zamudne obresti, razlikuje.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Tožeča stranka o pritožbi povzema dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede obsega tožničinih težav, poteka zdravljenja in bolniškega staleža. Za tožnico je predvsem odločilno, da je višina odškodnine glede na ugotovljene okoliščine prenizka. Pri tem graja tako prisojeno odškodnino iz naslova prestanih fizičnih bolečin, to je 300,00 EUR, kot prisojeno odškodnino iz naslova strahu, to je 500,00 EUR.

9. Glede na čas nastanka škode je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravno podlago, to je določba 200. člena ZOR. Pravilno razlaga pravni standard pravične denarne odškodnine. Po določilu 200. člena ZOR gre namreč tožnici pravična denarna odškodnina za pretrpljene fizične bolečine in strah, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnico zadoščenje. To je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire (drugi odstavek 200. člena ZOR). Te pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Pri primerjanju podobnih primerov si sodna praksa že dalj časa pomaga s primerjavo skupaj prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo določenih podobnih primerov. Ker pa je čas sojenja različen, si za poenoten kriterij sodna praksa pomaga s številom povprečnih plač v času sojenja na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je odločilo na obravnavi 19. 1. 2015. Januarja 2015 je bila povprečna neto plača 1.002,85 EUR(1). To pomeni, da je tožnica prejela za svojo prestano škodo nekaj manj kot povprečno neto plačo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o načinu nastanka škode, o poteku zdravljenja in dokazno oceno tožničinega zaslišanja. Ker tožena stranka graja ugotovljeno škodo, velja v tem delu odgovor tudi toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica 23. 4. 2001 odpeljala z delovnega mesta v bolnico. Pred tem se ni zdravila v bolnici, ni imela resnejših zdravstvenih težavo. Po enodnevni hospitalizaciji, kjer so ji dovajali kisik in fiziološko raztopino, so jo odpustili v domačo nego. Ne drži trditev tožene stranke, da sodišče ni imelo na voljo relevantnih dokazov za ugotavljanje škode. Sodišče je imelo na razpolago dokaz s tožničinim zaslišanjem, kakor tudi z vpogledom v predloženo zdravstveno dokumentacijo. Sodišče je le primerjalo tožničino zaslišanje z izvedeniškim mnenjem dr. A. A. in ugotovilo, da tožničina izpoved ne odstopa od ugotovitev izvedenca o tem, kakšni so možni učinki in težave pri izpostavljenosti vplivu diklormetana na telo delavca. Tožnica je navajala, da jo je nekaj časa bolela glava in se je počutila slabo. Ker nobena stranka v pravdi ni založila stroškov za izvedenca medicinske stroke, si je sodišče pri dokazni oceni tožničinega zaslišanja pomagalo z izvedeniškim mnenjem dr. A. A. o tem, koliko je možno, da je oseba imela bolečine in slabosti. Tožnica je bila v staležu tri dni. Toženi stranki je treba še odgovoriti, da je tožnica čakala na rezultate toksikološke preiskave, vendar je bil aparat v okvari in zato tega ni bilo moč opraviti. Tako se izkaže, da ni bilo moč ovreči tožničine klinične slike ob sprejemu v bolnišnico 23. 4. 2001, saj ni bilo moč zavrniti suma na zastrupitev. Tožnica je svoje trditve v ugotovljenem obsegu dokazala, tožena stranka pa za svoje trditve ni predlaga izvedenca medicinske stroke.

10. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo tožnici 300,00 EUR pravične denarne odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnica z izpovedbo dokazala, da je bila v strahu za svoje zdravje in da je k temu pripomoglo dejstvo, da ni vedela, kaj se dogaja. Bala se je, da se je zastrupila in bi lahko imela hude posledice. Zmotno pa meni tožnica v pritožbi, da je dokazala, da je bila v velikem strahu za izid zdravljenja. Sodišče v tem delu ni sledilo tožnici, saj si je sodišče pomagalo z ugotovitvami izvedenca dr. A. A., da slabo počutje zaradi izpostavljenosti diklormetana traja največ tri dni. Tožnica je torej bila utemeljeno zelo prestrašena ob dogodku, vendar njen strah za izid zdravljenja ni mogel trajati tako dolgo, kot trdi.

11. Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo prisojenih odškodnin za prestane škode iz tega škodnega dogodka, ko je šlo za več delavk, ki so tožile. Tožničina škoda ne more biti uvrščena med srednje težko ali katastrofalno škodo. Gre za lažjo škodo, ki pa je pravno relevantna in je prav, da tožnica dobi odškodnino. Vendar so podobni primeri pokazali, da tožnici prisojena odškodnina ne odstopa ne navzgor ne navzdol od podobnih primerov iz tega škodnega dogodka kot tudi pri drugih primerih(2). Pritožnica še trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za materialno škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora biti odškodnina z materialno škodo specificirana oziroma opredeljena, iz katerega naslova tožnica zahteva posamezne zneske. Pavšalna opredeljenost materialnih škod ni dovolj in ne nudi dovolj podlage, da bi sodišče prve stopnje lahko presojalo zahtevano škodo po prostem preudarku. Tudi za prosti preudarek mora imeti sodišče predvsem substancirani odškodninski zahtevek, da ga je mogoče presojati. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

12. Za toženo stranko je sporna odločitev sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti. Pritožba sicer ne graja neprerekane trditve tožeče stranke, da je postavila zahtevek 3. 11. 2003. Tožena stranka le trdi, da obresti za nazaj ni mogoče priznati, ker je tožnica ponudila pomanjkljivo trditveno podlago in ponudila le vpogled v zdravstveni karton brez manjkajočih podrobnosti. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je za toženo stranko (vse do pravnomočnosti vmesne sodbe), bil sporen temelj zahtevka. To se je izkazalo za neutemeljeno. Tožena stranka tudi ni pred pravdo, ko je prejela zahtevek tožnice, zahtevala dodatnih dokazil v zvezi s tožničino škodo oziroma ugotavljanjem višine odškodninskega zahtevka. Tožena stranka je zanikala odgovornost. V tožbi je bila zdravstvena dokumentacija priložena. V pritožbi trdi, da bi bilo pravilno priznati zakonite zamudne obresti od izdaje sodbe, to je 19. 1. 2015. Sodišče je priznalo tožnici tek zamudnih obresti od 20. 11.2003 dalje. Pri tem je treba pojasniti, da je sodna praksa bila, da je zavezanec v zamudi šele od glavne obravnave dalje, ko je bila inflacija. Prvotno pravno mnenje je bilo korigirano na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002. Ko je tožnica postavila denarni zahtevek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, je to postal denarni zahtevek in zato se sodišče od načelnega pravnega mnenja dalje opre na določbo 299. člena OZ oziroma prej 324. člena ZOR. Ker gre za pravno vprašanje in ker je pritožbeno sodišče na glavni obravnavi ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporen datum prejetja odškodninskega zahtevka pred pravdo, sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP, ko je v pisnem odpravku sodbe opustilo posebno obrazložitev teka zamudnih obresti. V izreku je ta znesek pravilno zapisan, tožena stranka pa prejemu zahtevka in ni oporekala. Tožeča stranka pa toži zakonite zamudne obresti od 20. 11. 2003, kar je po zahtevala pred pravdo.

13. Tožena stranka nadalje trdi, da je tožeča stranka postavila pomanjkljivo tožbeno podlago. Tožba je sklepčna, saj je dopolnjena z obširnimi navedbami pred prvo glavno obravnavo (primerjaj tožbo in pripravljalni spis, list. št. 1 in list. št. 52). Zato tudi ta očitana kršitev sodišču, da je sodilo o pomanjkljivi trditveni podlagi, ni podana. Toženka nadalje trdi, da sodišče ne bi smelo uporabiti izvedeniškega mnenja izvedenca dr. A. A. iz pravde P 90/2004, ker je tožila tožnica B. B. in je bil ta izvedenec postavljen za vprašanje temelja. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je tožena stran podala soglasje, da se tudi v tej pravdi to izvedeniško mnenje prebere. Dejstvo, da je sodišče v sodbi napisalo, da se je poslužilo tega izvedeniškega mnenja, ker samo nima dovolj strokovnih znanj za ugotovitve, katere je nato podal izvedenec dr. A. A., na pravilnost in zakonitost sodbe ni vlivalo. Tožena stranka je bila ves čas ista oziroma je pravna naslednica prvotno tožene stranke. Če se je v tem postopku prebralo izvedeniško mnenje iz drugega postopka, tožena stranka pa je soglašala in je bila s tem seznanjena, ne gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ko pa je izvedeniško mnenje del procesnega gradiva, ga sodišče prve stopnje lahko uporabi. Pri tem ni pomembno, ali je bilo izvedeniško mnenje podano predvsem zaradi ugotavljanja temelja. Gre tudi za vprašanje vzročne zveze med škodo tožnice in odgovornostjo za ravnanje tožene stranke. Sodišče je lahko uporabilo ta dokaz in ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP. V predmetnem spisu je izvedeniško mnenje (list. št. 72 in naslednje). Isto mnenje je bilo uporabljeno in obrazloženo že v vmesni sodbi (list. št. 88), ko je bil zahtevek tožnice skupaj z ostalimi tožnicami in obravnavan kot zahtevek zadnje tožeče stranke (primerjaj vmesno sodbo z dne 29. 5. 2013). Tožena stranka trdi, da je nasprotovala uporabi izvedeniškega mnenja in da je zato podana 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je že v tožbi in pripravljalnem spisu podala natančno trditveno podlago o vseh pravnih naslovih za zahtevano škodo. Izvedeniško mnenje dr. A. A. je bilo prebrano še v času, ko tožničina zadeva ni bila izločena iz skupne obravnave in je bila izdana vmesna sodba za vseh 16 tožnic. Tožena stranka je vedela, najpozneje že iz vmesne sodbe, da se sodišče tudi pri drugih tožnicah opira na ugotovitve izvedenca dr. A. A. 14. Pritožba nadalje trdi, da se je sodišče v nasprotju z gradivom v spisu oprlo na izvedenčeve zaključke o tem, da bi lahko v spornem obdobju vdihovanje diklorometana vplivalo na težave tožnic v smislu slabosti, omotičnosti, utrujenosti in zaspanosti, saj vpliva diklormetana v spornem obdobju ni bilo mogoče izključiti. Ker so bili zahtevki tožnic v eni zadevi (P 524/2004) in je bilo pred izločitvijo tožničinega zahtevka na naroku z dne 21. 5. 2010 to izvedeniško mnenje prebrano (list. št. 109), ne gre za protispisnost. To izvedeniško mnenje je za sodišče bilo objektivizacija tožničinih navedb in predloženih dokazov (tožničino zaslišanje in zdravstvena dokumentacija). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo, da je v inštančni odločbi v zvezi z vmesno sodbo (II Cp 1193/2014), sodišče ugotavljalo, da so bili podobni simptomi pri večjem številu delavcev. Nato pa je sodišče naredilo dokazno oceno dokaza s tožničinim zaslišanjem in prebralo zdravstveno dokumentacijo in tej dokazni oceni ni kaj dodati. Ne gre za protispisnost ali kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Pritožba nato povzema izvedeniško mnenje dr. Martina A. A. in trdi, da direktnih zaključkov o možni škodi v mnenju ni bilo. Vendar s tem poskuša le ponovno izpodbijati temelj odškodninskega zahtevka skozi element vzročne zveze. Pritožba prezre, da sodišče ni odločilo le na podlagi izvedeniškega mnenja dr. A. A. Sodišče je zaslišalo tožnico in prebralo zdravstveno dokumentacijo. O odgovornosti tožene stranke pa po pravnomočni vmesni sodbi ni mogoče več razpravljati. Če bi tožena stranka želela ovreči tožničine navedbe o tem, da je utrpela škodo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke oziroma da ni vzročne zveze, bi lahko tudi tožena stranka ponudila dokaz z izvedencem medicinske stroke. Tako pa je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi procesnega gradiva. Tožeča stranka je dokazala vzročno zvezo in škodo, tožena stranka pa je za to škodo odgovorna.

16. Pritožba v točki 6 povzema ugotovitve sodbe. V naslednjih točkah pa graja ugotovitve sodišča prve stopnje o škodi. Pritožba navaja, da je pri C. C. in D. D. prišlo do škode iz drugih naslovov (kronični glavobol tenzijskega tipa in vertiginosum). Pritožbeno sodišče na te navedbe ne more odgovarjati drugače, kot da je tožnica uspela dokazati škodo, katero je sodišče priznalo in zato prisodilo denarno odškodnino v skladu z 200. členom ZOR. Ne drži trditev pritožbe, da tožnica ni dokazala obstoja škode in celo da ni dala trditvene podlage. Sodba ima razloge v skladu s trditveno podlago tožeče stranke in opravljeno dokazno oceno. Pritožba meni, da tožnica ni zadostila dokaznemu bremenu, zlasti o vzročni zvezi. Sodišče je zaslišalo tožnico, prebralo zdravstveno dokumentacijo in objektivno preverilo možnost tožničinih navedb z izvedeniškim mnenjem dr. A. A. Sodba ima razloge o tem, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

17. Pritožba zmotno meni, da je sodišče mimo navedb stranke opravilo zaslišanje stranke, postavilo vprašanje in ugotavljeno dejstvo izven trditvene podlage. Sodišče ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke in zmotno meni pritožba, da naj bi sodišče po „uradni dolžnosti“ ugotavljalo tožničino škodo. V tožbi in v pripravljalnem spisu je tožnica zatrjevala še veliko več, kot ji je uspelo dokazati. Sodišče ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb ZPP iz 2. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Pritožba sicer citira 7. in 8. člen ZPP. Vendar pri tem spregleda, da bi lahko tudi sama predlagala dokaz z izvedencem medicinske stroke in s tem dokazala svoje navedbe. Tožeča stranka je zadosti zatrjevala svojo škodo in o tem predlagala dokaze (prim. list. št. 52 do 53). Tožena stranka spregleda, da je tudi sama podala odgovor na te navedbe in se pri tem opredelila do dokazov tožnice in njenih zahtevkov (primerjaj pripravljalni spis tožene stranke na list. št. 70 do 71). Tožeča stranka lahko spreminja tožbo vse do konca glavne obravnave, dejstva pa navaja do konca prvega naroka. Tako se izkaže, da sodišče ni kršilo določb 286., 324. in 339. člen ZPP, na katere se sklicuje pritožba. Le v pojasnilo pritožbi je treba dodati, da je bilo vse gradivo v spisu na voljo v zadevi P 524/2004, kjer je bila sedanja edina tožnica iz zadeve P 539/2004 tedanja šestnajstotožeča stranka. Ko sodišče izloči zahtevek ene tožnice, kar je naredilo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 8. 12. 2014 v zvezi s popravnim sklepom z dne 8. 12. 2014 (list. št. 134), ni možno tolmačenje, da v nadaljnjem postopku, kjer je bil opravljen samo še narok z dnem 19. 1. 2015, ni mogoče uporabiti procesnega gradiva iz predhodne zadeve, kjer je bila tožnica šestnajstotožnica. V tem spisu pa je bila fotokopiran. Tožeča stranka trdi, da je sodišče v nasprotju s 180., 212. in 286. členom ZPP dovolilo nove navedbe in s tem dalo tožeči možnost, da popravi nesklepčno tožbo. Pri tem navaja številno sodno prakso. Trdi, da bi tožeče stranke to morale uveljavljati že pred vložitvijo zahtevka pri sodišču. Pri tem spregleda, da je bil prvi narok 21. 5. 2010, pripravljalna vloga, s katero je tožnica dopolnila svojo trditveno podlago in predlagala tudi nove dokaze, pa je prispel na sodišče 18. 5. 2010 (list. št. 31). Ker pritožba nima prav o času vložitve pripravljalne vloge tožeče stranke, ni potrebno odgovarjati na obširne pritožbene navedbe in sodno prakso v zvezi z določbami ZPP o prekluziji. Tožena stranka je ugovarjala tožbi, da ima premalo trditvenih podlag (list. št. 25) in nato je tožeča stranka pravočasno dopolnila trditvene podlage in predložila o tem dokaze. Nato pa je še pravočasno odgovorila tožena stranka s pripravljalno vlogo, oddano po faksu 21. 5. 2010 (list. št. 55 in naslednje).

18. O višini odškodnine oziroma pravilni uporabi 200. člena ZOR pa je pritožbeno sodišče odgovorilo, ko je odgovorilo tožnici, ki je trdila, da je prisojena odškodnina prenizka. Tožena stranka pa trdi, da tožnica škode ni dokazala. Sodišče prve stopnje je o tem naredilo dokazno oceno, ugotovilo tožničino škodo, jo ocenilo za pravno relevantno in nato prisodilo odškodnino. Tožena stranka se pri višini sklicuje na sodbo VSL II Cp 1184/2014. Pritožbeno sodišče je tudi vpogledalo to sodbo in ugotovilo, da je šlo za drugi primer in zato pravično odškodnino. Enako velja za sklicevanje na prisojeno odškodnino B. B. v zadevi P 90/2004. Pritožbeno sodišče je pri vseh tožnicah opravilo primerjavo v celoti priznane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Ne gre za bistveno odstopanje, saj so priznane odškodnine znotraj ocene, ki jo naredi sodišče ob primerjavi števila neto plač v času sojenja na prvi stopnji podobne. Sodišče je pravilno ocenilo, da je pri tožnici prišlo do škode zaradi strahu, pri čemer je štelo, da je bil prvi šok, ko se je znašla v bolnišnici. Nato pa je bila v strahu, ker ni dobila rezultatov toksikoloških preiskav, in pravilno štelo, da jo je bilo strah za zdravje oziroma izid zdravljenja. Ker je v OZ-u oziroma prej ZOR-u priznan pravni naslov iz naslova strahu, pritožba nima prav, ko meni, da bi sodišče moralo ugotoviti primarni in nato sekundarni strah. Res sodna praksa ta pravni naslov pogosto obrazlaga na ta način. Vendar je dovolj, da je sodišče ugotovilo tožničino škodo takrat, ko se je znašla v bolnici in nato priznalo tudi „skrbi za zdravje“, kar se pravno opredeli kot sekundarni strah.

19. Izrek o stroških temelji na določbi 165. v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožbeni stroški so bili priglašeni po stroškovniku obeh pravdnih strank po naroku 3. 9. 2015 pred pritožbenim sodiščem. Vendar nobena stranka s pritožbo ni uspela, zato vsaka stranka krije svoje stroške. Pritožbo tožene stranke pa je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. podatke na spletni strani Statističnega urada: statveb/prikazi.

Op. št. (2): Prim. sodbe VSL II Cp 4886/2010, sodba VS RS II Ips 665/1993 (v tem primeru je šlo za večjo škodo kot tožničina).