Jedro

Res je sicer, da države članice EU ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka tako imenovani „dublinski postopek“, vendar pa tožena stranka ni tožnika pridržala zgolj iz tega razloga, ampak zato, ker je ugotovila, da obstaja več okoliščin, ki v tem primeru v medsebojnem prepletu dovolj prepričljivo kažejo na individualno nevarnost pobega tožnika. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito že v Italiji, Nemčiji in Franciji in tam ni počakal na pravnomočno odločitev pristojnega organa.

Ugotovljene individualne okoliščine izkazujejo tožnikovo begosumnost in so razlog za izrek strožje oblike pridržanja tožnika na Center za tujce ter za oceno sorazmernosti oziroma potrebnosti in nujnosti odreditve izrečenega ukrepa, saj je zadostno obrazložen tako obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, v katerih je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 5. 1. 2016 od 12.20 ure do dne 5. 4. 2016 do 12.20 ure.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 4. 1. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše z dne 3. 1. 2016 izhaja, da tožnik pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov, s katerimi bi izkazal svojo istovetnost. V postopku pridobitve mednarodne zaščite je tožnik predložil le izkaznico za mednarodno zaščito Nemčije, v kateri pa so navedeni drugačni osebni podatki in sicer A.A., ... 1988, Sirija. Iz policijske depeše izhaja še, da se je tožnik v policijskem postopku izkazal z drugačnimi osebnimi podatki, ki jih je potrdil s fotokopijo dovoljenja za prebivanje iskalca za mednarodno zaščito v Italiji, potrdilom varnostnih organov ter zdravstvenim spričevalom. Glede na to, da je tožnik različnim državnim organom navajal različne osebne podatke, tožena stranka upravičeno dvomi o verodostojnosti tožnikove izkazane identitete. Glede na to, da tožnik ni predložil nobene listine svoje matične države, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je po oceni tožene stranke izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika, ki tudi ni z gotovostjo utemeljil zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča v izpostavljenih sodbah št. I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011, I Up 654/11 z dne 17. 11. 2011, I Up 658/2011 z dne 17. 11. 2011, I Up 405/2013 z dne 7. 11. 2013, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati z ustreznim dokumentom, tožena stranka meni, da je v konkretnem primeru podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti in s tem zadosten razlog za izrek omejitve gibanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, kakor tudi za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju RS, dokler se ne odloči o njegovi prošnji, saj je v tem primeru izrečeni ukrep najbolj ustrezen, glede na določila drugega odstavka 51. člena ZMZ, po katerem se lahko gibanje omeji na območje Azilnega doma oziroma njegove izpostave (1. alineja) ali na za to namenjen objekt Azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva (2. alineja). Tožena stranka je najprej preverjala ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, primeren, ob upoštevanju režima v Azilnem domu, ki ga tudi opredeljuje. Ob upoštevanju režima v Azilnem domu, ugotavlja, da pridržanje na območju Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi lahko prosilec zapustil območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če bi se tako odločil, saj mu varnostnik tega ne more preprečiti. Zato se je pri svoji odločitvi, da uporabi ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča št. I U 1624/2014 in I U 1623/2014) ter Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je npr. pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Pri svoji odločitvi pa se je oprla tudi na ugotovitve, da je tožnik pred prihodom v RS tri leta bival v Franciji in eno leto v Švici in Nemčiji, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo v Franciji in Nemčiji, medtem ko je v Švici bival ilegalno in da tožnik ob prihodu v Slovenijo, kamor je prišel z namenom obiskati prijatelja, ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je tudi v Sloveniji ilegalno bival. Na podlagi navedenega tožena stranka tudi sklepa, da bi se tožnik v primeru omejitve gibanja na Azilni dom, Azilni dom zapustil in bi lahko odšel v kakšno drugo državo ter s tem onemogočil končanje postopka v Republiki Sloveniji. Kot pomembno dejstvo je pri tem tožena stranka štela, da tožnik v Nemčiji ni počakal do pravnomočno končanega postopka, temveč je po zavrnjeni prošnji samovoljno zapustil Azilni dom in da tudi v Italiji in Franciji ni počakal niti do konca postopka na prvi stopnji, kar le še povečuje njegovo begosumnost. 3. Tožena stranka na podlagi pridobljenih podatkov iz Centralne baze prstnih odtisov Eurodac ugotavlja, da so bili tožnikovi prstni odtisi v to bazo že posredovani s strani Italije, Francije in Nemčije in da je tožnik v teh državah tudi zaprosil za mednarodno zaščito. Zato je po njeni presoji tožniku izrečeni ukrep nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja RS ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje odgovorna Italija, Francija ali Nemčija, mogoča realizacija njegove predaje tej državi, zaradi česar je na podlagi Uredbe 2000/2725/ES svojo odločitev oprla na 3. alinejo drugega odstavka 59. člena ZMZ.

4. Tožena stranka še pojasnjuje, da je pri odločitvi o izrečenem strožjem ukrepu pridržanja na Center za tujce upoštevala tudi določbe Direktive 2013/33/EU (Recepcijska direktiva), ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje. Ugotavlja, da so vsi navedeni pogoji v konkretnem primeru pri namestitvi tožnika v Center za tujce tudi izpolnjeni. Navaja tudi, da je pri odločitvi upoštevala tudi poročila Varuha človekovih pravic iz preteklih let, iz katerih izhaja, da so razmere v Centru za tujce popolnoma ustrezne za bivanje. Nastanjenim osebam oziroma tožniku je v centru omogočen dostop do računalnika oziroma spleta, dostop do svojih oblačil, poleg tega ima na voljo tudi oblačila, ki mu jih zagotovi Center, ima neomejen dostop do kadilnice in javne telefonske govorilnice ter dostop do gibanja na svežem zraku. Omogočeni so mu tudi obiski s strani uradnih oseb, pravnih zastopnikov in zasebnih obiskov. Dodaja še, da bo naknadno preverjala, ali je tožnik vse te pravice v času svojega bivanja v Centru tudi dejansko koristil. 5. Tožnik vlaga tožbo zoper uvodoma navedeni sklep tožene stranke, ki ga izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

6. V tožbi se sklicuje na izpostavljene odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Guzzardi proti Italiji in Amuur proti Franciji ter Ustavnega sodišča RS v zadevah št. Up 286/1 z dne 9. 10. 2001 in Up 1116/2009 z dne 3. 3. 2011 ter meni, da gre tudi v primeru njegove nastanitve v Centru za tujce za poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, ne pa za omejitev gibanja, češ da je v tem primeru izpodbijani ukrep po svoji vsebini in načinu izvrševanja enak ukrepu pripora oziroma kazenski sankciji zapora.

7. Tožnik navaja, da prebiva v manjši sobi zgornjega nadstropja, skupaj s še 5 osebami, ki niso prosilci za mednarodno zaščito. Vstop v prostor, v katerem je tožnik nastanjen, je mogoč le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, ob spremstvu tam prisotnih policistov. Giblje se lahko zgolj v oddelku, v katerem je nastanjen, ki pa je prostorsko zelo omejen in nadzorovan z video kamerami. Prebivanje v Centru je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora tudi držati. Na dan ima dovoljeni le dve uri rekreacije na prostem, ob nadzoru policistov, prost izhod pa ni dovoljen. V času bivanja mu ni dovoljeno nositi svojih oblačil in obutve, temveč le trenerko in natikače, ki jih prejme v Centru. Če želi, lahko zaprosi za brivski pribor, vendar ga mora takoj po uporabi vrniti. Tudi obiske lahko sprejema le po strogo določenem urniku, v posebej za to namenjeni sobi z nadzornimi kamerami. Obiski so časovno omejeni na 30 minut, ki jim vsakokrat sledi preverjanje s strani policistov, ali je od obiskov morda kaj prejel. 8. Iz navedenega po stališču tožnika izhaja, da ne gre zgolj za omejitev gibanja, temveč gre za odvzem osebne svobode. Zato tudi meni, da je v konkretnem primeru potrebno presojati zakonitost tožniku izrečenega ukrepa po standardih, izhajajočih iz 19. člena Ustave in 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ob upoštevanju stališča prim. Šinkovec, Pravice in svoboščine, 1997. Enako je odločilo tudi Vrhovno sodišče v zadevah I Up 323/2014 in I Up 39/2015. Na podlagi analiziranja določb 13., 14., 15., 19. in 20. člena v zvezi z 2. členom Ustave ter 5. členom EKČP v zvezi z 8. členom Ustave, tožnik meni, da veljavni ZMZ v konkretnem primeru dovoljuje le omejitev gibanja, ne pa odvzem osebne svobode, kot se to dogaja v konkretnem primeru. Zato meni, da za izrečeni ukrep ni zakonskih pogojev. Pri tem se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča v izpostavljeni sodbi Up 39/2015, češ, da le-to zadostuje za odpravo izpodbijanega sklepa, ker niso podani niti zakonski pogoji za izrek ukrepa o omejitvi gibanja zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti. Tudi, če bi obstajal dvom v njegovo identiteto, to samo po sebi ne zadostuje za odreditev ukrepa, ampak morajo biti ugotovljene okoliščine, ki kažejo, da je poseg potreben oziroma nujen s smislu, da brez njega ni mogoče ugotoviti identitete. Tožena stranka ni obrazložila, kako bi ji bil tožnik pri ugotavljanju identitete v pomoč. Zato v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožena stranka je tožniku omejila gibanje tudi na podlagi 59. člena ZMZ, ker naj bi bili njegovi prstni odtisi že posredovani v bazo Eurodac s strani Italije, Francije in Nemčije. Vendar smejo po stališču tožnika države članice prosilca zadržati, kot izhaja iz 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 (Uredba Dublin III) samo, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil. Iz okoliščin konkretnega primera, ki so navedene v izpodbijanem sklepu, pa ni razvidno, da bi bila podana znatna nevarnost za tožnikovo begosumnost. Zgolj hipotetična možnost, da lahko tožnik kadarkoli zapusti Azilni dom in Slovenijo, za izrek predmetnega ukrepa ne more zadostovati. Tožnik tudi navaja, da ne drži ugotovitev, da v Nemčiji ni počakal do pravnomočno končanega postopka, saj tudi iz upravnega spisa izhaja, da je Nemčijo zapustil po tem, ko so mu tam prošnjo za mednarodno zaščito zavrnili; v Italiji pa na konec postopka za mednarodno zaščito ni mogel počakati, ker mu kot prosilcu za mednarodno zaščito niso bile zagotovljene niti najbolj osnovne pravice, v zvezi s čemer se sklicuje na navedena poročila.

9. Glede na določila ZMZ, iz katerih izhaja, da tožena stranka lahko prosilcu za azil omeji gibanje, če je to potrebno, po mnenju tožnika to pomeni, da je tožni stranki dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, kakor tudi, da mora tožena stranka v primeru, če se odloči za izrek omejitve gibanja, svojo odločitev obrazložiti glede na namen zakonodajalca, za katerega ji je bilo to po pooblastilo dano; ob upoštevanju 15. člena Ustave oziroma ustavnega načela sorazmernosti. Ker naj bi slednje v konkretnem primeru ne bilo izkazano, tožnik očita, da je izpodbijani sklep nezakonit in protiustaven, češ da iz izpodbijanega sklepa niso razvidne okoliščine, da obstaja nevarnost, da bo tožnik zapustil Slovenijo in ilegalno prehajal meje.

10. Nadalje kot nesorazmeren in nepotreben označuje ukrep omejitve gibanja tožniku na prostore Centra, češ da četudi bi bila podana nevarnost, da bo tožnik zapustil Azilni dom, to naj ne bi avtomatično pomenilo omejitve gibanja na prostore Centra, saj naj bi takšen ukrep predstavljal poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, zaradi česar je potrebno oceniti, ali je isti cilj mogoče doseči z milejšim ukrepom, kar pa iz obrazložitve naj ne bi bilo mogoče razbrati.

11. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se do pravnomočne odločitve zadržalo izvršitev izpodbijanega akta in tožnika izpustilo iz Centra za tujce v Postojni. Navaja, da je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru naj ne bi bili podani pogoji za odvzem prostosti. Po drugi strani pa naj bi mu izvrševanje ukrepa prizadejalo težko popravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno tesnobno, anksiozno in depresivno, kar naj bi pustilo resne posledice na njegovem zdravju. Poleg tega mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče in nikar nadomestiti.

12. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in da naj izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu ter toženi stranki naloži, da ga je nemudoma dolžna izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni; oziroma podrejeno, da naj ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa v obdobju od 5. 1. 2016 dalje kršena pravice do osebne svobode ter da naj toženi stranki prepove nadaljnje izvrševanje izpodbijanega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbene navedbe prereka. Navaja, da je tožnika pridržala za namen predaje po Uredbi 604/2013. Poudarja, da je pri oceni begosumnosti upoštevala navedbo tožnika, da ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, ampak je prišel v Slovenijo iz Italije na obisk k prijatelju v Celje. Poleg tega iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnik bival in zaprosil za mednarodno zaščito že v treh državah članicah EU in v nobeni od njih ni počakal na pravnomočno odločitev o svoji prošnji. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito šele potem, ko je ugotovil, da ga Avstrija ne želi sprejeti na svoje ozemlje in je zato bil vrnjen slovenskim varnostnim organom. Vse navedeno kaže, da tožnik nima namena ostati v Sloveniji in da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil. Glede na begosumnost tožnika pa ukrep pridržanja na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit in zato milejšega ukrepa na pridržanje Azilnega modula ni mogoče uporabiti. Tudi spreminjanje tožnikovih osebnih podatkov kaže na njegovo zavajanje državnih organov z namenom, da bi bilo tožniku omogočeno čim lažje prehajanje državnih meja. Namerno zavajanje pa le utrjuje prepričanje o neverodostojnosti in begosumnosti prosilca. Zato so izpolnjeni vsi pogoji za namestitev tožnika v Center za tujce. Tožena stranka je tožnika pridržala za namen predaje pristojni državi članici, v zvezi s čimer je tudi že pričela ustrezen postopek. Pojasnjuje tudi, da je režim pridržanja v Centru za tujce primeren tudi ob upoštevanju Direktive 2013/33/EU in da iz odgovora Centra za tujce izhaja, da tožnikove navedbe v tožbi, glede režima, ne držijo povsem, saj lahko v centru nastanjena oseba obdrži osebne predmete in tožnik ni izrazil želje, da bi v centru rad nosil svoja oblačila, čeprav ta možnost obstaja. Tožena stranka nasprotuje tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe, kar tudi utemeljuje.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, ki je z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom tožniku izrekla sporni ukrep omejitve gibanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena in 3. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ. Upravno sodišče je v istovrstni zadevi I U 1847/2015, z istovrstnimi tožbenimi ugovori, že odločilo in v zvezi s temi tožbenimi ugovori zavzelo tudi pravno stališče, ki ga v nadaljevanju povzema.

16. Sodišče je v obravnavanem primeru odločilo po dne 19. 1. 2016 opravljeni ustni javni glavni obravnavi, na kateri je v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z drugim odstavkom 58. člena ZUS-1 v dokaznem postopku ustno zaslišalo tožnika in vpogledalo vse listine upravnega spisa ter odgovor na tožbo s prilogo. Po ustnem zaslišanju tožnika, na katerem je tožnik predložil fotokopijo tunizijskega potnega lista, proučitvi podatkov v spisu in odgovora na tožbo s prilogo ter izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke v konkretnem primeru pravilna in zakonita.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan v Centru za tujce, samovoljno zapustil Slovenijo. To nevarnost tudi po presoji sodišča izkazujejo okoliščine, ki jih je ugotovila in navedla že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa skupaj s svojimi preudarki in razlogi, s katerimi se sodišče, potem ko jih je preizkusilo z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavni dne 19. 1. 2016, strinja in jih zato skladno s pooblastilom zakonodajalca iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v svoji obrazložitvi ponovno ne navaja.

18. Tudi razlogi, zakaj je tožena stranka v konkretnem primeru glede na ugotovljene individualne okoliščine tožnikovega primera, tožniku odredila ukrep pridržanja v Centru za tujce in ne katerega iz milejših ukrepov, kot izhajajo iz njene obrazložitve, tudi po mnenju sodišča izkazujejo tožnikovo begosumnost in so konkretno navedene vse ugotovljene okoliščine odločilne tudi za odreditev izbrane strožje oblike pridržanja tožnika na Center za tujce ter za oceno sorazmernosti oziroma potrebnosti in nujnosti odreditve izrečenega ukrepa, saj je zadostno obrazložen tako obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, to je eni izmed navedenih treh držav (Italija, Nemčija, Francija), v katerih je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito še preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v RS, kakor tudi presoja sorazmernosti odrejenega ukrepa, v primerjavi z milejšim ukrepom pridržanja na prostore Azilnega doma.

19. Pri tem ni nepomembno, da je tožena stranka pri svoji odločitvi v celoti zadostila tudi zahtevam po določbah Recepcijske direktive, to je Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), saj je rok za njeno implementacijo v nacionalni pravni red že potekel upoštevaje določbo člena 31 (prvi odstavek) dne 20. 7. 2015. Celo kadar direktiva ni implementirana, ker še ni potekel rok, morajo države članice spoštovati njene cilje, kot med drugim izhaja iz odločitve SEU v zadevi C-129/96. Tožena stranka je navedeno Recepcijsko direktivo upoštevala pri ugotavljanju pogojev za pridržanje (10. člen Recepcijske direktive) oziroma pri ugotavljanju obstoja pravic, ki morajo biti prosilcem za mednarodno zaščito ob izvajanju tega ukrepa zagotovljene (4. in 5. stran sklepa tožene stranke). V obravnavanem primeru so tudi po oceni sodišča ti pogoji zadostno izpolnjeni, čeprav je tožnik s tem v zvezi na zaslišanju navajal drugače in sicer, da mu v Centru ni zagotovljeno gibanje na svežem zraku, da mu nudijo nehigienska oblačila, da ni imel možnosti priti do zdravnika (pri čemer je zatrjeval, da niti ne ve, ali je srečal medicinsko sestro ali zdravnika). K odgovoru na tožbo je (bilo) priloženo poročilo tega Centra, da je v Centru vsakodnevno poskrbljeno za zdravstveno in socialno oskrbo, da vsak lahko nosi svoja oblačila, če to želi in da se osebe na lastno željo udeležujejo organiziranega gibanja na zunanjem dvorišču. Sodišče nima nobenega razloga, da bi dvomilo v verodostojnost tega poročila kot uradne listine. Tožnikova navedba na zaslišanju, da mu ni omočeno gibanje na svežem zraku, je tudi v nasprotju z navedbo v tožbi, da ima dovoljeno dve uri rekreacije na prostem.

20. Četudi se določila 59. člena ZMZ sicer sklicujejo na postopek po prej veljavni Uredbi 343/2003/ES (Uredba Dublin II), pa v konkretnem primeru med strankama ni sporno, da se v tem primeru pridržanje izvaja kot omejitev gibanja skladno z 2. odstavkom 59. člena ZMZ v zvezi s 1. odstavkom 51. člena ZMZ v povezavi z 2. in 3. odstavkom 28. člena sedaj veljavne Uredbe Dublin III. Tako iz citiranega določila 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Iz 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III med drugim tudi izhaja, da tožena stranka v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku, kar nenazadnje opredeljuje posledično tudi obseg sodne kontrole sodišča v upravnem sporu, kakor je opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v konkretnem primeru ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja tožniku na obeh navedenih dveh pravnih podlagah, in sicer na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena in 3. alineje 2. odstavka 59. člena ZMZ. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v konkretnem primeru, glede na dejanske okoliščine, ki so bile individualno ugotovljene.

21. Sodišče v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razlogov za omejitev gibanja in glede tega v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno navedla že tožena stranka, skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, ampak se sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče je v konkretnem primeru namreč na podlagi podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, ob ugotovitvi, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že v Italiji, Nemčiji in Franciji in da tam ni počakal na pravnomočno odločitev pristojnega organa, pač pa je državo vsakokrat zapustil, da je na zaslišanju izjavil, da je prišel v Slovenijo na obisk k prijatelju in da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito šele potem, ko ni uspel v Italiji, da se je v Nemčiji predstavil z drugačnim osebnim imenom in sicer kot A.A., sirski državljan, da Slovenija ni bila njegova ciljna država, saj je bila to Francija, presodilo, da je tožena stranka glede na navedeno pravilno sklepala, da v tožnikovem primeru obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega ter da bi s tem tožnik tudi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo tožnika tisti državi članici EU, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje, tožena stranka pa je tudi upoštevala načelo sorazmernosti s tem, ko se je odločila za strožjo omejitev gibanja oziroma pridržanje na Center za tujce, ker je presodila, da je izrečeni ukrep potreben in nujen, ker drugače ne bo mogoče izvršiti predaje tožnika v tako imenovanem „dublinskem postopku“ odgovorni državi članici EU za obravnavanje njegove prošnje. Obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, pa utrjujejo tudi dodatna neskladja med njegovimi izjavami, danimi na zaslišanju in podatki v spisu, predvsem ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (npr. ob podaji prošnje je jasno navedel, da je v Nemčiji v zvezi s svojo prošnjo za azil dobil negativno odločitev, medtem ko je na zaslišanju navajal, da ne ve, kakšen je bil odgovor nemških organov, ker je bil v Švici; ob podaji prošnje je navedel, da v Franciji ni dobil azila, medtem ko je na zaslišanju navajal, da je v Franciji nameraval počakati do konca postopka v zvezi z njegovo prošnjo, vendar je bil prej deportiran v Italijo (čeprav naj bi bil v Franciji tri leta oziroma dve in pol, kot je zatrjeval na zaslišanju). Tožnik teh svojih ugotovitev ni znal prepričljivo pojasniti. Glede na to, da je tožnik predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v kar treh drugih evropskih državah, torej je poznal azilni sistem, je tudi povsem neprepričljiva tožnikova izjava, da ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito v Sloveniji, dokler mu tega niso povedali policisti.

22. Glede na to, da je tožnik na zaslišanju predložil fotokopijo osebnega dokumenta s fotografijo in sicer fotokopijo tunizijskega potnega lista, po presoji sodišča odpade pravna podlaga za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Vendar pa v konkretnem primeru ocena tožnikove begosumnosti temelji tudi na tem, da je tožnik glede na podatke Eurodac zaprosil za mednarodno zaščito tudi v treh drugih (navedenih) evropskih državah, pa nikoli ni počakal do pravnomočnega zaključka postopka v zvezi z njegovo prošnjo.

23. Sodišče pa tudi meni, da ni utemeljenega razloga, zakaj tožnik v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ni počakal do pravnomočno končanega postopka v Italiji, saj je tožnik s tem v zvezi v tožbi navajal le splošne razmere v Italiji (sistemske pomanjkljivosti), ni pa navedel nobenih konkretnih okoliščin, da bi bilo ravnaje z njim slabo. Ob podaji prošnje je s tem v zvezi navedel, da v Italiji ni dobil azila, na zaslišanju pa je povedal, da je v Italiji dal samo prstne odtise. To pa potrjuje ugotovitev tožene stranke, da tožnik v Italiji ni počakal niti do konca postopka na prvi stopnji.

24. Res je sicer, da države članice EU ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka tako imenovani „dublinski postopek“ za predajo odgovorni državi članici, vendar pa tožena stranka ni tožnika pridržala zgolj iz tega razloga, ampak tudi zato, ker je ugotovila, da obstaja več okoliščin, ki v tem primeru v medsebojnem prepletu dovolj prepričljivo kažejo na individualno nevarnost pobega tožnika. V obravnavani zadevi iz podatkov baze EURODAC izhaja, da je tožnik predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, Franciji in v Nemčiji, zato ni nobenega indica, ki bi kazal na to, da bi vse navedene države zavrnile njegov ponovni sprejem. Tožbene navedbe, da gre v Italiji za azilne sistemske pomanjkljivosti, pa za odločitev v konkretnem primeru niso odločilnega pomena, saj v obravnavani sporni zadevi ni predmet presoje morebitna odločitev o predaji tožnika Italiji (ali Franciji ali Nemčiji) kot odgovorni državi članici EU, temveč gre zgolj za presojo zakonitosti uvodoma navedenega izpodbijanega sklepa o začasni omejitvi gibanja tožniku oziroma pridržanja tožnika zaradi morebitne predaje odgovorni državi članici, v zvezi s katero bo tožnik šele po tem, ko jo bo dejansko prejel, zoper njo tedaj imel na razpolago tudi posebno pravno sredstvo. Tudi kršitve pravil postopka, ki jih v tožbi uveljavlja tožnik, niso takšne narave, da bi bilo zaradi njih izpodbijani sklep kot nezakonit odpraviti. Sodišče ne more slediti razlogom, ki jih v tej zvezi navaja tožnik, ker že ostala v upravnem postopku ugotovljena dejstva dajejo dovolj podlage za sprejeto odločitev.

25. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

K točki 2:

26. Zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ni ugodilo iz naslednjih razlogov:

27. Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s 3. odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

28. Sodišče je tudi konkretnem primeru, enako kot v primerljivih zadevah, ki se pri tem sodišču v vpisniku tožb vodijo pod št. I U 919/2015, I U 979/2015, I U 1706/2015 in I U 1707/2015, namreč ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda.

29. Glede škode namreč tožnik le posplošeno navaja, da se zaradi pridržanja počuti tesnobno in depresivno in da to pušča posledice na njegovem psihičnem zdravju, taka navedba škode pa je premalo konkretizirana in obrazložena, da bi sodišče lahko zaključilo, da bi tožniku grozila težko popravljiva škoda. V primeru zahteve za izdajo začasne odredbe pa je dokazno breme v celoti na tožnikovi strani.

30. Nadalje se tožnik pri navedbi težko popravljive škode sklicuje na to, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Vendar tožnik, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, na prvi stopnji sodnega odločanja s tožbo ni uspel, saj je sodišče njegovo tožbo zavrnilo. Tudi če bi se tožnik zoper sodbo, s katero je njegova tožba zavrnjena, pritožil in bi drugostopenjsko sodišče sodbo spremenilo in izpodbijani sklep odpravilo, taka hipotetična možnost zaključka postopka ne more biti utemeljen razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi sodišče izhajalo iz te predpostavke, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko z zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel že zgolj z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in da se tega za nazaj ne da popraviti. To pa po mnenju sodišča še ne zadostuje za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, saj bi s tako ugoditvijo zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče, ki je v isti sodni odločbi tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo, prišlo samo s seboj v nasprotje.

31. Sodišče po povedanem ocenjuje, da uveljavljana težko popravljiva škoda ni dovolj določno konkretizirana oziroma ni dovolj izkazana, kakor tudi, da prav tako ni podan niti pogoj njene težke popravljivosti.

32. Sodišče je zato zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo.