Jedro

Tožnika, pri katerem ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti, temveč je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in lahko s polnim delovnim časom še nadalje opravlja drugo ustrezno delo z omejitvijo, da ne dela z motorno žago, ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 2. 2008 in št. ... z dne 27. 5. 2008, s katerima je dokončno zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnika od 28. 11. 2007 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in se mu od navedenega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev nepravilno oprlo le na izvedensko mnenje specialista psihiatra, to mnenje pa je v nasprotju z ostalo medicinsko dokumentacijo, zlasti v nasprotju z mnenjem zdravnika, ki tožnika zdravi. Mnenje tudi nasprotuje samemu sebi, saj po eni strani ugotavlja pri tožniku nezdravljeni alkoholizem, kar naj bi povzročilo poslabšanje psihičnega stanja, po drugi strani pa, da je za delo še vedno zmožen. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo dokaz, s katerim bi tožnik dokazal kot neresnične trditve, da je nezdravljen alkoholik, pa tudi predlagan dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja specialista ortopeda in internista. Dejansko stanje je tako nepopolno ugotovljeno, v posledici pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, ki jih navaja pritožba in ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. čl. ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik, ki je z obveznim zavarovanjem v Republiki Sloveniji dopolnil 21 let, 3 mesece in 15 dni pokojninske dobe, je bil zaradi posledic poškodbe izven dela razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s sklepom tedanje Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, št. ... z dne 26. 6. 1985. Od 10. 6. 1985 mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo, kjer ni potrebno delo z motorno žago, primeroma je bilo navedeno, da lahko dela kot gojitelj z ročnim orodjem. Nove pravice po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki se, kar zadeva pravice delovnih invalidov, uporablja od 1. 1. 2003 dalje, lahko invalidi pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti, kot določa 3. odst. 397. čl. ZPIZ-1. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tožena stranka v predhodnih postopkih dvakrat zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, prvič z dokončno odločbo z dne 9. 3. 2004 in drugič z dokončno odločbo z dne 11. 5. 2005. V obeh postopkih sta invalidski komisiji, ki na podlagi 261. čl. ZPIZ-1 dajeta v postopkih uveljavljanja pravic izvedensko mnenje o invalidnosti, tudi na podlagi osebnega pregleda tožnika podali mnenje, da je pri njem še vedno podana III. kategorija invalidnosti in lahko s polnim delovnim časom opravlja drugo ustrezno delo z omejitvijo, da ne dela z motorno žago. V drugem postopku je bila dokončna odločba presojana pri prvostopenjskem sodišču, pridobljeno je bilo izvedensko mnenje specialistke psihiatrinje ter pravnomočno razsojeno, da je dokončna odločba o zavrnitvi novih pravic iz invalidskega zavarovanja zakonita.

V sedaj obravnavanem postopku je tožnikov osebni zdravnik s predlogom, podanim 4. 9. 2007, navedel, da je tožnikova delovna zmožnost zaradi bolezni izgubljena, kot poglavitno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost je navedel depresijo, poleg tega pa ima tožnik hipertenzijo ter ortopedske težave zaradi okvar hrbtenice. V upravnem spisu je priložena obširna medicinska dokumentacija, ki so jo delno obravnavale in ocenile že invalidske komisije v predhodnih postopkih, delno pa gre za novejše izvide, nastale po omenjeni pravnomočni sodbi. Tožnik oz. osebni zdravnik je zahtevi za uvedbo postopka priložil več izvidov, pretežno specialista psihiatra. Ugotovitev v izvidih je, da kljub obsežni psihiatrični terapiji pri tožniku ni prišlo do izboljšanja, pričakovati je napredovanje bolezni ter da tožnik za delo ni zmožen. Priložen je tudi izvid specialista kardiologa z dne 30. 8. 2007, kjer se ugotavlja le zmanjšana delovna sposobnost. Za spremembo v invalidnosti je po 1. odst. 60. čl. ZPIZ-1 potrebno ugotoviti, da so pri zavarovancu nastale spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1 ter so povzročile dodatno zmanjšano zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Upoštevajoč tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, bi bilo potrebno strokovno medicinsko ugotoviti, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma, da nima preostale delovne zmožnosti, kar kot pogoj za razvrstitev v navedeno kategorijo določa 1. alineja drugega odstavka 60. čl. ZPIZ-1. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da so tožnikove najbolj izrazite zdravstvene težave psihične. V tožbi je predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, da bo sodišče, kot mu nalaga 243. čl. ZPP, razčistilo, kakšne spremembe so nastale v tožnikovem zdravju in kako vplivajo na delovno zmožnost. Sklep o postavitvi sodnega izvedenca specialista psihiatra je sodišče sprejelo na naroku 25. 3. 2010 in tožnik takšnemu sklepu ni ugovarjal. Izvedenskemu mnenju specialista psihiatra ni mogoče očitati nepopolnosti ali nerazumljivosti. Specialist je pregledal medicinsko dokumentacijo, tožnika osebno in se tudi opredelil do ugotovitev in predlogov iz izvidov specialistov, ki so tožnika v zadnjem času, po izdaji omenjene pravnomočne sodbe, zdravili. Po mnenju izvedenca je s psihiatrične plati še vedno invalid III. kategorije in zmožen s polnim delovnim časom ter delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti opravljati drugo ustrezno delo, kot je bilo že ugotovljeno s pravnomočnimi odločbami tožene stranke. Pri tožniku ni odkril znamenj hudih depresivnih motenj, ugotovil pa je, da so psihične težave tudi posledica zasvojenosti z alkoholom in nikotinom, to odvisnost pa je mogoče in nujno zdraviti, ker šele ob takšnem zdravljenju učinkuje antidepresivna terapija. V dokumentaciji ni nobenega izvida, iz katerega bi izhajalo, da se je tožnik zdravil zaradi sindroma odvisnosti. Ugotovitev, da so tožnikove zdravstvene težave tudi posledica odvisnosti, je izvedenec utemeljil z navedbami v izvidih Centra za mentalno zdravje, kjer se tožnik sicer zdravi. Po tožnikovih pripombah k izvedenskemu mnenju je v dveh dopolnitvah vztrajal pri prvotnem mnenju in še dodatno utemeljil, da je na odpustnici nevrološkega oddelka bolnišnice v D. z dne 19. 2. 2007 med ostalimi diagnozami navedena tudi alkoholna polinevropatija. Vprašanje zasvojenosti oz. odvisnosti ter posledične alkoholne polinevropatije je strokovno medicinsko vprašanje, o katerem se je utemeljeno in s sklicevanjem na medicinsko dokumentacijo izjasnil izvedenec, sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo dokaz, da se zasliši tožnikovega sina, ki o tožnikovi odvisnosti in potrebnem zdravljenju ne bi mogel izpovedati več, kot je ugotovil izvedenec in kot izhaja iz medicinske dokumentacije.

Tožnik ima nedvomno tudi druge zdravstvene težave, kar izhaja zlasti iz predloga osebnega zdravnika, vendar je po pridobitvi izvedenskega mnenja specialista psihiatra ugovarjal le njegovim ugotovitvam, ni pa zahteval dodatnega mnenja drugih specialistov, kar je sicer predlagal v tožbi. Med medicinskimi izvidi (na primer izvid internista kardiologa z dne 24. 5. 2002, izvid kardiologa z dne 23. 5. 2002, izvid specialista medicine dela z dne 24. 3. 2004, izvid internista z dne 24. 3. 2004) so ugotovitve, da tožnik za delo ni zmožen in predlagana I. kategorija invalidnosti, vendar brez strokovno medicinske ocene s pomočjo izvedenca navedenih izvidov ni mogoče upoštevati kot podlago za priznanje pravic. Omenjeni izvidi so bili že ocenjeni v pravnomočno končanih postopkih, kjer tožnik z zahtevkom ni uspel. Tožnik v teku postopka pri sodišču prve stopnje ni posebej in pravočasno predlagal pridobitve dodatnih izvedenskih mnenj ostalih specialistov. Po 286. čl. ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Tožnik šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedencev ortopeda in internista. Takšne zahteve pri sodišču prve stopnje, tudi po pridobitvi psihiatričnega izvedenskega mnenja, ni izrecno postavil, niti ko je sodišče na naroku dne 10. 12. 2010 sklenilo, da ostalih dokazov ne bo izvedlo. V pritožbi pa po prvem odstavku 337. čl. ZPP ne more predlagati novih dokazov, če tega, brez opravičenih razlogov ni storil do konca glavne obravnave.

Prvostopenjska sodba temelji na izvedenih dokazih in je izdana ob pravilni uporabi materialnega prava. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.