12. 2. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnica v Z., na seji senata 30. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 342/2002 z dne 10. 5. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbi zoper odločbi Ministrstva za finance, Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije, s katerima sta bili zavrnjeni pritožbi pritožnikov zoper odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, Izpostava Ljubljana Vič Rudnik. Z odločbama prvostopenjskega davčnega organa je bilo pritožnikoma naloženo plačilo razlike med odmerjeno dohodnino za leto 1995 in v letu 1995 odmerjeno oziroma obračunano akontacijo.

2.Pritožnika zatrjujeta kršitev 2., 22., 23., 25., 33., 74., 147. in 153. člena Ustave. Navajata, da je prvostopenjski davčni organ izdal odločbi v "sumarnem" postopku, čeprav naj za to ne bi bilo podlage v dejanskem stanju. Ker naj bi bila obrazložitev odločb pomanjkljiva oziroma v nasprotju s 214. členom Zakona o splošnemu upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP), naj pritožnikoma ne bi bila zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Drugostopenjski davčni organ naj bi sicer presojal njune navedbe v zvezi z neobrazloženo odločbo organa prve stopnje ter svojo odločbo tudi obrazložil, vendar po njunem mnenju to navedene pomanjkljivosti ne more sanirati. Takšno kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave naj bi Upravno sodišče potrdilo, Vrhovno sodišče pa naj se do nje ne bi opredelilo. Kršitev 22. člena Ustave naj bi Vrhovno sodišče zagrešilo tudi s tem, da je njuno navedbo in predložene dokaze, da sta prejela denarna sredstva na svoj račun v imenu in za račun preddružbe (pri čemer sta v novembru 1995, ko je bila družba vpisana v sodni register, sredstva prenakazala na račun iste družbe), opredelilo kot dejansko vprašanje. Navedeno pritožnika sklepata na podlagi obrazložitve, da naj bi bil glavni ugovor pritožnikov, da sta zneske prejemala v imenu in za račun družbe, proti spisen ter da naj ne bi imel podlage v določbah obligacijskega in korporacijskega prava. Upravno in Vrhovno sodišče naj bi tudi odstopili od uveljavljene prakse ločevanja dejanskih in pravnih vprašanj. Zato naj se Vrhovno sodišče tudi ne bi spuščalo v oceno vprašanja, ali gre za mandatno razmerje ali za najemno razmerje. Prav tako naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo na njune navedbe o mandatnem razmerju, s čimer naj bi bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Pritožnika pojasnjujeta, da sta kot družbenika komanditne družbe v imenu in za račun iste preddružbe od sklenitve družbene pogodbe pa do vpisa v sodni register najemnino za v najem dane poslovne prostore prejemala na njun račun. Navajata, da sta v skladu z navedeno pogodbo v družbo vložila pravice iz nepremičnin in ne le pravico prenosa prejetih najemnin, kot naj bi izhajalo iz odločb Glavnega urada. Navedena ugotovitev naj bi bila zato protispisna in naj ne bi "odgovarjala" dejanskemu stanju oziroma razlagi pogodbe o ustanovitvi komanditne družbe. Pritožnika zato menita, da so posledice napačne uporabe materialnega prava tako intenzivne, da jima z izvršitvijo odločb davčnih organov grozi nastanek nesorazmerno hudih posledic. Zaradi napačne uporabe določb Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 in nasl. – v nadaljevanju ZDoh) naj bi Vrhovno sodišče kršilo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Dodajata, da sta kot fizični osebi dolžna plačati davek od dohodkov iz premoženja, hkrati pa je bila družba, katere družbenika sta, na podlagi istega dejanskega stanja dolžna plačati davek od dobička, kar pomeni dvakratno obdavčitev istega dohodka. Sodišči se naj do teh navedb ne bi opredelili, zato naj bi s tem kršili 22. člen Ustave. Kot družbenikoma komanditne družbe naj bi jima bila kršena pravica do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, saj naj bi jima bilo onemogočeno, da bi poslovne odnose uredila na način, kot sta ga dogovorila z družbeno pogodbo. Zaradi napačne pravne kvalifikacije njunega ravnanja in napačne uporabe materialnega prava naj bi jima bilo naloženo plačilo davka na podlagi določbe 67. člena ZDoh. Ta določba pa po njunem mnenju ne more biti pravna podlaga za obdavčitev prejema sredstev na podlagi mandatnega razmerja. Ker tega ZDoh ne določa, menita, da je bilo kršeno načelo zakonitosti, vsebovano v načelu pravne države (147. člen v povezavi z 2. členom Ustave). Ker je prvostopenjski davčni organ odločbi izdal v nasprotju s 214. členom ZUP, naj bi bila kršena tudi določba četrtega odstavka 153. člena Ustave.

B.

3.Pritožnika z večino navedb oporekata ugotovljenemu dejanskem stanju in uporabi materialnega prava. Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Kršitev pravic sicer lahko pomeni sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno in arbitrarno. Vendar tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Temeljno vprašanje, ki se je reševalo v tem postopku, je bilo, ali sta pritožnika zavezana k plačilu davka iz premoženja kot vira dohodnine po peti alineji 2. člena ZDoh in na podlagi 67. člena ZDoh, ki opredeljuje osnovo za davek od dohodkov, ki jih lastnik doseže z oddajanjem stanovanjskih ali poslovnih prostorov v najem. Kot pojasnjuje še Vrhovno sodišče, je bilo v postopku ugotovljeno, da sta pritožnika lastnika nepremičnin, ki sta jih na podlagi sklenjenih najemnih pogodb oddajala v najem in na svojem tekočem oziroma žiro računu prejemala najemnino. Celotni znesek najemnine, prejet v letu 1995, sta prijavila v dohodninski napovedi kot svoje dohodke iz premoženja. Upravno sodišče je ugotovilo, da sta davčna organa na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila ustrezne določbe ZDoh in odločila, da sta pritožnika zavezana k plačilu dohodnine iz tega naslova. Vrhovno sodišče je pritrdilo navedenemu stališču Upravnega sodišča in pojasnilo, zakaj ga sprejema. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da sta sodišči svojo odločitev razumno in logično utemeljili.

4.Pritožnika očitata Vrhovnemu sodišču, da jima ni odgovorilo na njune pritožbene navedbe glede pomanjkljive obrazložitve odločbe davčnega organa prve stopnje, da se ni opredelilo glede vprašanja, ali gre za mandatno ali najemno razmerje, oziroma da ni odgovorilo na njune navedbe o mandatnem razmerju, ter zatrjujeta, da se niti Upravno niti Vrhovno sodišče nista opredelili do njunih navedb glede dvojne obdavčitve istega dohodka. V zvezi s temi očitki je treba pojasniti, da bi bili ti očitki lahko relevantni z vidika 22. in ne 25. ter 23. člena Ustave, kot to zatrjujeta pritožnika. Pravico stranke, da se sodišče opredeli do njenih navedb, namreč zagotavlja ta določba Ustave. Zato je neutemeljen očitek pritožnikov o kršitvi njune pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Zoper odločitev, s katero se ne strinjata, sta pritožnika imela pravna sredstva, ki sta jih tudi uporabila. Prav tako jima je bila zagotovljena pravica do sodnega varstva ter do meritorne odločitve v sodnem postopku. Pritožnikoma tudi ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, ki pomeni obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, pretehtati njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako instančno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravne razloge za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev nižjega sodišča dovolj izčrpna in popolna. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnikov neutemeljen. Upravno in Vrhovno sodišče res nista izrecno odgovorili na vse navedbe pritožnikov. Vendar sta sodišči s tem, ko sta zavzeli stališče, zapisano v prejšnji točki te obrazložitve, ter ga razumno in zadostno utemeljili, zavrnili vse očitke pritožnikov, ki so povezane z njunim zatrjevanjem, da nista zavezanca za plačilo davka od prejetih najemnin, temveč je to družba, na katero sta v skladu z družbeno pogodbo prenesla navedene dohodke. Ne gre torej za to, da bi Upravno in Vrhovno sodišče prezrlo navedbe pritožnikov, temveč za to, da se pritožnika ne strinjata z dokazno oceno in stališčem, na katerem temeljita izpodbijani odločitvi.

5.Pritožnika utemeljujeta zatrjevani kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki mora biti zagotovljena tako v postopku pred sodišči kakor tudi pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave tudi z očitkom pomanjkljive obrazložitve odločbe prvostopenjskega davčnega organa oziroma očitkom, da je ta organ odločbo izdal v "sumarnem" postopku. Kljub temu, da odločba prvostopenjskega davčnega organa ni bila izdana v skladu z določbo 214. člena ZUP, v obravnavani zadevi ni prišlo do kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Kot ugotavljata tudi sama pritožnika, je bila pomanjkljivost na drugi stopnji upravnega postopka odpravljena, saj je davčni organ druge stopnje te očitke presojal in svojo odločitev ustrezno obrazložil. Ugovor pritožnikov je v tem delu zato zavrnilo že Upravno sodišče. Na očitek pritožnikov, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do te kršitve, pa je odgovorjeno v točki 4 te obrazložitve, v kateri je Ustavno sodišče pojasnilo, kakšne obveznosti nalaga 22. člen Ustave Vrhovnemu sodišču v zvezi z pravico strank do obrazložene sodne odločbe.

6.Pritožnika zatrjujeta tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Ti bi bili podani, če bi izpodbijani sodbi temeljili na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika teh ustavnih določb. Tega pa pritožnika v ustavni pritožbi ne izkažeta. Zgolj nestrinjanje z ugotovitvami sodišči glede dejanskega stanja in dejstvo, da pritožnika pravo razumeta drugače kot sodišči, pa za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

7.Pritožnika zatrjujeta tudi kršitev 2., 147. in 153. člena Ustave. Vendar Ustavno sodišče v skladu s 50. členom ZUstS izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker navedene ustavne določbe neposredno ne urejajo kakšne človekove pravice in temeljne svoboščine, se nanje za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan