Jedro

Dejstva, da je tožnik nekaj mesecev pred prej navedenim datumom sam odjavil svoje stalno prebivališče, sodišče prve stopnje ni spregledalo, kot poskuša prikazati pritožba, saj je v sodbi izrecno ugotovilo, da je tako ravnal iz poslovnih razlogov, ker si je iskal delo v Srbiji. Tudi očitek tožniku, da ni izkoristil pravnih sredstev v postopku za pridobitev državljanstva, ni utemeljen; jasno je namreč, da z morebitno pritožbo že zaradi neizpolnjevanja formalnega pogoja glede prijavljenega stalnega prebivališča ne bi uspel. Toženka je z izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva brez dvoma ravnala protipravno, ker je kršila tožnikove človekove pravice. Toženka se svoje krivde ne more razbremeniti, niti delno. Predmet dokazovanja v pravdi sta tako le še škoda ter vzročna zveza med škodo in izbrisom.

Toženka pa v celoti utemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo. Ta namreč ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Poleg tega pavšalna denarna odškodnina krije tudi premoženjsko škodo, ki jo je povzročil izbris. Tožnik bi moral svojo premoženjsko škodo konkretizirano zatrjevati in dokazati. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, namreč ne razbremenjuje stranke dolžnosti, da navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, na katere opira svoje zahtevke. Ker je obstoj škode (vključno z njeno višino) eden od konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti, je bilo dokazno breme na tožniku. Izgubljeni dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in o katerih sklepamo na podlagi podatkov iz preteklosti (torej iz tega, koliko je zaslužil pred izbrisom), ter tistimi prihodki, ki jih je kljub škodnemu dogodku na kakršenkoli način pridobil, tudi z delom na črno. Teh odločilnih dejstev tožnik med pravdo ni razkril. Tožnik s tem dokaznemu bremenu ni zadostil.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina, ki jo tožena stranka dolguje tožeči stranki, zniža na 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje, kar mora tožena stranka plačati v dveh enakih obrokih po 1.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer prvi obrok zapade v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, drugi pa v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka, s tem da obresti prenehajo teči, ko dosežejo višino glavnice; v presežku (t. j. za 8.137,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval skupaj 19.854,56 EUR odškodnine za gmotno in negmotno škodo, ki jo je utrpel zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo in mu prisodilo 10.137,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje. V presežku je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Obe predlagata ustrezno spremembo prve sodbe. Tožnik se zavzema za prisojo še preostale zahtevane odškodnine, toženka pa za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka.

3. Tožnik navaja, da je prisojena odškodnina prenizka, ker ne upošteva sodne prakse slovenskih sodišč in ESČP v podobnih primerih. Posebej izpostavlja sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2017 z dne 14. 1. 2019, kjer je bilo oškodovancu samo za nepremoženjsko škodo prisojeno več kot 41.000,00 EUR. Zakaj je sodišče tožnika obravnavalo neenako, ni pojasnilo. Tožnik poudarja, da je njegovo trpljenje zaradi posledic izbrisa trajalo osem let. V tem času je bil ločen od družinskih članov v BiH. Bil je diskriminiran in obravnavan kot drugorazredni državljan. Bal se je, da bo izgnan iz Republike Slovenije. Ni vedel, ali bo lahko preživel1 svojo družino. Izpodbijana odločitev o višini odškodnine posega v tožnikove ustavne pravice (do povračila škode, do enakega obravnavanja ter do pravičnega in poštenega sojenja). Sodišče je tudi napačno pristopilo k izračunu tožnikove premoženjske škode. O izgubljenem dobičku, ker se tožnik ni mogel zaposliti, je odločalo glede na višino plač v letih od 1992 do 1995, namesto ob upoštevanju sedanje višine minimalne plače. Poleg tega ni ustrezno ovrednotilo uspeha strank v pravdi. Ker ni upoštevalo, da je tožnik po temelju s svojim zahtevkom v celoti uspel, je odločitev o stroških postopka napačna.

4. Toženka navaja, da gre za sodbo presenečenja. Tožniku pripada odškodnina le za čas izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, medtem ko je sodišče svojo presojo vezalo na pridobitev državljanstva. Tožnik ni izkoristil pravnih sredstev v postopku glede državljanstva, za povrh pa je svoje stalno prebivališče v RS sam odjavil oktobra 1990. Sodišče se do tega dejstva ni opredelilo. Z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje so bile posledice izbrisa v celoti sanirane, zato tožnik ni več potreboval novih poslovnih vizumov. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo večjo škodo, kot je tožniku sploh nastala, ker mu je nekritično sledilo. Kljub toženkinemu nasprotovanju je kot priči zaslišalo tožnikovega sina in hčer, s čimer je kršilo pravila postopka. Tožnik je že aprila 1993 pridobil delovni vizum, zato je napačna ugotovitev izpodbijane sodbe, da do junija 1993 ni imel dovoljenja za delo. Poleg tega je v času od decembra 1992 do oktobra 1993 delal v Bački Palanki, zato mu škoda zaradi izgubljenega dohodka ni nastala. Toženka nasprotuje tudi plačilu zakonskih zamudnih obresti. Te lahko tečejo šele od zamude s plačilom posameznega obroka in ne že od vložitve tožbe dalje. Tudi nepremoženjska škoda pred izdajo sodbe ne more zapasti v plačilo.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo svoje nasprotnice in predlagata njeno zavrnitev.

6. Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženkina pritožba pa je delno utemeljena.

**O tožnikovi pritožbi:**

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo ustrezno obrazložilo. Izpodbijano sodbo je tudi v tem delu mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero neopredeljeno meri pritožba.

8. Sodišče prve stopnje je tožnikovo nepremoženjsko škodo ovrednotilo z zneskom 9.000,00 EUR, nakar je tožniku ob upoštevanju pavšalne denarne odškodnine (2.000,00 EUR), ki jo je prejel v upravnem postopku, prisodilo še 7.000,00 EUR. Odškodnina v navedenem znesku ni prenizka, kot trdi tožnik, ampak je, nasprotno, previsoka, kot bo še obrazloženo.

9. Pritožbeno sklicevanje na sodbo ESČP v zadevi Kurić ni utemeljeno. Odškodnina, prisojena v postopku pred ESČP, ni merilo za ugotavljanje višine pravične denarne odškodnine v primerljivih sodnih sporih pred domačim sodiščem.2 Navedena sodba ESČP sodiščem ni odvzela bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti. Pravično zadoščenje po 41. členu EKČP vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. Sicer pa je domačim sodiščem pri odmeri odškodnine dopuščen širši okvir proste presoje. Ta mora biti opravljena na način, ki je skladen s pravnim sistemom in tradicijami posamezne države, ter ob upoštevanju življenjskega standarda v državi, zato je lahko znesek odškodnine nižji od tistih, ki jih sicer ESČP prisoja v podobnih primerih.3

10. Primerjava z judikatom (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2017 z dne 24. 1. 2019), ki jo ponuja pritožba, ni sprejemljiva. Dejansko stanje, kot ga povzema navedeni judikat,4 je bistveno drugačno. Škodna primera se razlikujeta ne le po času nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak predvsem po njegovih posledicah.5 Tožnik po navedenem ni upravičen do višje zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo.

11. Delna zavrnitev tožbenega zahtevka sama za sebe še ne pomeni kršitve pravice do povračila škode. Ker pri sojenju niso bili uporabljeni bistveno drugačni kriteriji kot v podobnih primerih, pa je brez podlage tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravice do enakega obravnavanja in pravičnega sojenja.

12. Tožnikovo pritožbeno stališče glede ugotavljanja višine premoženjske škode je sicer materialnopravno pravilno. Pri oceni domnevnega izgubljenega zaslužka bi sodišče moralo upoštevati sedanja vrednostna razmerja, torej višino plače v času sojenja in ne v času nastanka te škode (drugi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ; enako drugi odstavek 189. člena prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožnik do predlagane spremembe izpodbijane sodbe kljub temu ni upravičen, ker je pritožbeni preizkus na podlagi toženkine pritožbe pokazal, da tožnik nastanka zatrjevane premoženjske škode ni dokazal. 13. Ker pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

**O toženkini pritožbi:**

14. Izpodbijana sodba toženke ni mogla presenetiti. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve ni oprlo na nobeno nepričakovano dejansko ali pravno podlago. Tožnik se je v postopku skliceval tako na nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva kot na nepravilno zavrnitev vloge za sprejem v državljanstvo.6 Sodišče prve stopnje je toženki omogočilo, da se je lahko izrekla o vseh tožnikovih trditvah, toženka pa je to pravico tudi izkoristila.

15. Stališče, da se posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in zavrnitve vloge za pridobitev državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91 – I) med seboj neločljivo prepletajo, je sicer splošno sprejeto v sodni praksi. Oba ukrepa sta bila namreč vezana na isti pogoj (stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan plebiscita 23. decembra 1990). Tožnik tega pogoja formalno ni izpolnjeval, čeprav je po ugotovitvi sodišča prve stopnje dejansko živel v Sloveniji. Dejstva, da je nekaj mesecev pred prej navedenim datumom sam odjavil svoje stalno prebivališče, sodišče prve stopnje ni spregledalo, kot poskuša prikazati pritožba, saj je v sodbi izrecno ugotovilo, da je tako ravnal iz poslovnih razlogov, ker si je iskal delo v Srbiji. Tudi očitek tožniku, da ni izkoristil pravnih sredstev v postopku za pridobitev državljanstva, ni utemeljen; jasno je namreč, da z morebitno pritožbo že zaradi neizpolnjevanja formalnega pogoja glede prijavljenega stalnega prebivališča ne bi uspel. Toženka je z izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva brez dvoma ravnala protipravno, ker je kršila tožnikove človekove pravice.7 Toženka se svoje krivde ne more razbremeniti, niti delno. Predmet dokazovanja v pravdi sta tako le še škoda ter vzročna zveza med škodo in izbrisom.8

16. Pavšalna denarna odškodnina, ki jo prejmejo upravičenci na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), krije le običajne oziroma pričakovane posledice izbrisa. Tožniku je tudi po presoji pritožbenega sodišča uspelo dokazati, da so bile duševne bolečine, ki jih je trpel zaradi izbrisa, intenzivnejše in dolgotrajnejše kot pri drugih oškodovancih v podobnih primerih.

17. Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da se je tožnik na kršitev svojih človekovih pravic zaradi toženkinega protipravnega ravnanja odzval zelo čustveno, tako da je bilo njegovo duševno ravnovesje dalj časa prizadeto.9 Tožnik se je pomiril šele potem, ko je bil ob sprejemu v slovensko državljanstvo dokončno urejen njegov pravni status. Tožnikovo izpoved sta potrdila njegova otroka (hči B. in sin C.), zaslišana kot priči. Sodišče prve stopnje svojo presojo med drugim oprlo tudi na njuni izpovedi, kar pa ni privedlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot trdi toženka. Zgolj sorodstvena vez med stranko in pričo ni razlog za dvom o verodostojnosti priče in njene izpovedi. Prav tako ne gre za procesno kršitev, čeprav je toženka zaslišanju prič vnaprej nasprotovala. Katere dokaze bo izvedlo, je v skladu z načelom proste dokazne presoje (8. člen ZPP) prepuščeno sodišču. 18. Pritožbeni pomisleki v zvezi z ugotovljenimi okoliščinami tožnikovega škodnega primera, navedenimi v 22. točki obrazložitve prve sodbe, so večinoma neutemeljeni. Res je le, da tožnik potem, ko je v letu 1996 pridobil dovoljenje za stalno prebivanje, ni več potreboval poslovnega vizuma; prav tako bi se lahko že prej zaposlil, kot bo še obrazloženo.

19. Na obseg tožnikove nepremoženjske škode so v največji meri vplivali tožnikov strah pred negotovo prihodnostjo in odzivi njegove okolice, ki jih je tožnik zaradi svoje preobčutljivosti težko prenašal. Intenzivnost tožnikovega duševnega trpljenja dokazuje dejstvo, da je v tistem času močno shujšal in da si kar šest let ni upal obiskati niti staršev v drugi državi. Protipravno stanje, ki ga je s svojim ukrepom povzročila toženka, je resda trajalo le v času izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (v tožnikovem primeru malo manj kot 41 mesecev), vendar je tožnik duševne bolečine trpel še naslednja štiri leta, vse do sprejema v državljanstvo. Gre za nadaljnjo škodo, ki izvira iz istega vzroka, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s prisojo odškodnine preseglo obdobje, za katerega oškodovancem v tovrstnih primerih pripada odškodnina. Pravice iz naslova stalnega prebivanja so v osnovi sicer drugačne od tistih, ki gredo posamezniku na temelju državljanstva, vendar je tudi izostanek slednjih vzročno mogoče pripisati toženkinemu protipravnemu ravnanju.10 V tem smislu je treba razumeti tudi stališče izpodbijane sodbe, izraženo v 32. točki obrazložitve.

20. Res pa je sodišče prve stopnje v tožnikovem primeru dalo preveliko težo načelu individualizacije odškodnine, medtem ko je zanemarilo zahtevo po njeni objektivni pogojenosti. Pravično zadoščenje za tožnikovo duševno trpljenje bi bilo po presoji pritožbenega sodišča, ob upoštevanju predpisanih meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena ZOR (enako zdaj 179. člen OZ), mogoče doseči z zneskom 4.000,00 EUR. To pomeni, da toženka dolguje tožniku iz tega naslova še 2.000,00 EUR. Višja zahtevana odškodnina je glede na okoliščine primera pretirana in bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Tožnikov primer je resda nekoliko težji od drugih podobnih, ni pa tako izjemen, kot poskuša prikazati tožnik.11 Navedena presoja je terjala delno znižanje odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo.

21. Toženka pa v celoti utemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo. Ta namreč ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Poleg tega pavšalna denarna odškodnina krije tudi premoženjsko škodo, ki jo je povzročil izbris.

22. Tožnik bi moral svojo premoženjsko škodo konkretizirano zatrjevati in dokazati. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, namreč ne razbremenjuje stranke dolžnosti, da navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, na katere opira svoje zahtevke. Ker je obstoj škode (vključno z njeno višino) eden od konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti, je bilo dokazno breme na tožniku. Tožnik mu ni zadostil, čeprav se je toženka obrazloženo upirala tudi temu njegovemu zahtevku. Tožnikovo sklicevanje, da bi v spornem obdobju zagotovo zaslužil vsaj minimalno plačo, ne zadošča. 23. Izgubljeni dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in o katerih sklepamo na podlagi podatkov iz preteklosti (torej iz tega, koliko je zaslužil pred izbrisom), ter tistimi prihodki, ki jih je kljub škodnemu dogodku na kakršenkoli način pridobil, tudi z delom na črno.12 Teh odločilnih dejstev tožnik med pravdo ni razkril. 24. Tožnik je imel ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva po lastnih trditvah registrirano obrt. O višini svojih prihodkov pred in po izbrisu ni podal nobenih trditev. Izračun višine izgubljenega zaslužka v višini minimalne plače bi bil tako le plod ugibanja. Tožnik bi moral trditi in dokazati, kakšno delo je opravljal v času škodnega dogodka, kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal v bodoče in kolikšna je razlika med dejanskimi prejemki in prejemki, ki jih je dobival ob opravljanju navedenega dela. Kaj je tožnik delal od vključno decembra 1992 do januarja 1993 ter kako se je v tem času preživljal, v pravdi ni pojasnil. Prav tako ni navedel nobenega prepričljivega razloga, zakaj se ni mogel zaposliti v lastnem podjetju D., d. o. o., ki ga je registriral 3. februarja 1992. Ker je v podjetju imel funkcijo direktorja, bi si brez dvoma lahko izposloval delovno dovoljenje in tako pridobil delovni vizum, ki je veljal kot dovoljenje za začasno prebivanje (četrti odstavek 7. člena Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/1991-I) v zvezi z 2., 4. in 6. členom Zakona o zaposlovanju tujcev (Ur. l. RS, št. 33/92).

25. Vprašljivo je torej, ali je izbris za tožnika res predstavljal edino oviro, ki naj bi mu onemogočala pridobivanje dohodkov. To še posebej, ker je sam izpovedal, da je pred izbrisom imel dovolj dela oziroma ponudb zanj. Končno resne pomisleke o tem, da je bil tožnik v spornem časovnem obdobju brez zaposlitve in dohodkov, vzbuja tudi dejstvo, da mu je ob poznejši upokojitvi uspelo dokupiti zavarovalno (pokojninsko) dobo pri podjetju E. v Bački Palanki za obdobje od 13. 11. 1990 do 20. 9. 1993. Če v Bački Palanki nikoli ni delal, kot je sam izpovedal, mu to zagotovo ne bi uspelo. Drugačni zaključki izpodbijane sodbe niso prepričljivi. Materialno pravno zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik po uveljavitvi Zakona o gospodarskih družbah ni več mogel biti direktor družbe, ker ni bil državljan Republike Slovenije. Ta pogoj je bil namreč predpisan šele z novelo navedenega zakona v letu 1999. 26. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). Prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo je znižalo, odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo pa zavrnilo. K temu je treba dodati, da toženkina pritožba glede začetka teka zamudnih obresti ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženkina zamuda nastopila z dnem vložitve tožbe, ne glede na dolgovano obročno plačilo odškodnine.13 ZPŠOIRSP v 13. členu določa načine in rok izplačila denarne odškodnine, ne pa začetka teka zakonskih zamudnih obresti, zato se v skladu s prvim odstavkom 11. člena navedenega zakona za odločanje o tem uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

**O stroških postopka:**

27. Posledica delne spremembe izpodbijane sodbe je tudi nova odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti dejstva, da je toženka povzročila potrebnost pravde, da je bila obravnavana škoda povzročena s kršitvijo osebnostnih pravic, tožnik pa je v pravdi tudi delno uspel, je sodišče druge stopnje odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške, tako prvostopenjskega kot pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 Pritožba najbrž meri na tožnikovo preživljanje njegove družine. 2 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1062/2020 z dne 15. 10. 2020. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2017 z dne 30. 11. 2017. 4 V 10. točki obrazložitve. 5 Tožnik po zavrnitvi prve vloge za sprejem v državljanstvo niti ni uporabil pravnih sredstev. Tudi ni bil deležen ponižujočega ravnanja upravnega organa, niti očitka, da je nevaren za varnost države. Njegov primer ni bil predmet obravnave v medijih. Kljub izbrisu mu je uspelo ustanoviti lastno podjetje in se nato v njem zaposliti, prav tako se je v istem času uspešno lotil gradnje stanovanjske hiše. Le začasno je bil ločen od svojih staršev, medtem ko se oškodovanec iz navedenega judikata celo ni mogel udeležiti pogreba svoje matere. 6 To je storil najprej v prvi pripravljalni vlogi, ki ji je nato med pravdo dodal še očitek, da je toženka tudi predolgo odločala o njegovi drugi prošnji za sprejem v državljanstvo. Sodišče prve stopnje je temu sicer pritrdilo z ugotovitvijo, da bi upravni postopek moral biti hiter, a ni bil, vendar mu posebne odškodnine iz tega naslova ni prisodilo. Tožnik v tem delu sodbe ni izpodbijal. 7 Slovenski zakonodajalec ni uzakonil določb, ki bi omogočile državljanom SFRJ z državljanstvom ene od drugih republik, da bi uredili svoj status prebivalstva, če so se odločili, da ne bodo postali slovenski državljani ali pa jim to ni uspelo (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 274/2016 z dne 25. 1. 2018). 8 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2291/2019 z dne 12. 2. 2020. 9 Tožnik je ob zaslišanju na naroku celo jokal, čeprav je od kršitve takrat že poteklo skoraj 25 let. 10 Enako sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 410/2021 z dne 15. 4. 2021. 11 Tožnik npr. ni bil izgnan iz države, ni bil ločen od družine, ohranil je zakonsko zvezo in družino, njegov ugled je bil le v manjšem obsegu prizadet, ni bil socialno izoliran; imel pa je veliko zapletov z iskanjem ustreznih upravnih dovoljenj, mučili so ga strah, nespečnost in nervoza. 12 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 80/2021 z dne 15. 9. 2021. 13 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/2017 z dne 18. 1. 2018.