Jedro

V določbi 2. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ni predviden samostojen inšpekcijski ukrep. Ta določba le pojasnjuje način izvedbe sanacije nedovoljenega posega v prostor. Določbe 75. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ni mogoče uporabiti v primeru, ko investitor za poseg v prostor nima ustreznega upravnega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1636/98-9 z dne 5.7.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.9.1999, s katero je ta odločila o njegovi pritožbi zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota L. z dne 4.12.1997. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da mora tožnik v roku 30 dni po prejemu te odločbe odstraniti del trgovsko-poslovnega objekta tlorisne izmere 25,43 m x 10, 25 m, to je v delu, kjer je porušil del starega objekta na vzhodni strani in skladiščni objekt tlorisne izmere 15,60 m x 10, 25 m v podaljšku starega objekta na zahodni strani, oboje višinskega gabarita pritličje in mansarda, nadzidavo starega objekta v mansardi s ploščo nad pritličjem tlorisne izmere 15, 65 m x 10, 25 m ter novo strešno konstrukcijo in kritino preko celega objekta v izmeri 56,68 m x 10, 25 m z napušči, na zemljišču parcela št. 750/3 k.o. L. (1. točka izreka), da za objekt iz 1. točke veljajo prepovedi vpisov in sprememb v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah, njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih, najemnih in drugih dejavnosti v njem, promet z objektom in z zemljiščem, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi (2. točka izreka), da če investitor ne bo opravil naloženega dejanja na način in v roku, kot je določeno v 1. točki izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (3. točka izreka), da bo stroške postopka plačal investitor na podlagi posebnega sklepa (4.točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka). Tožena stranka je na pritožbo tožnika odpravila 1. točko izreka, ker z njo ni bilo odločeno, da mora investitor vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške in jo zato nadomestila z novo 1. točko izreka.

V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (ZUN, Uradi list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 in Uradi list RS, št. 26/90, 48/00, 18/93 in 44/97) ter na dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku, iz katerega izhaja, da je tožnik presegel obseg del, dovoljen z odločbo o dovolitvi priglašenih del, kar niti ni sporno. Tako dejansko stanje je po presoji sodišča podlaga za uporabo določbe 1. odstavka 73. člena ZUN in ne za uporabo določbe 75. člena ZUN, kot navaja tožnik. Po tej določbi urbanistični inšpektor odredi investitorju uskladitev del s pogoji upravnega dovoljenja ali ustavitev del, dokler investitor ne pridobi spremenjenega upravnega dovoljenja, kar pa v tem primeru ni možno. Investitor ima namreč odločbo o dovolitvi priglašenih del, za sporni poseg v prostor pa bi moral imeti lokacijsko dovoljenje. Po presoji sodišča na odločitev o zadevi ne more vplivati tožbena navedba, da je obseg del moral povečati zaradi slabega stanja objekta. Tožnik bi namreč za dodatna dela moral pridobiti ustrezna dovoljenja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Tožnik je za poseg v prostor pridobil odločbo o dovolitvi priglašenih del. Res je, da je obseg del večji, ko mu to dovoljuje navedena odločba, vendar je razlog za to, stanje objekta. Zato je del objekta porušil ter ga nadomestil z novim, del objekta, ki je bil statično varen, pa je vkomponiral v nov objekt. S tem dejanskim vprašanjem se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, kot tudi ne z vprašanjem izvršbe. Objekta namreč na način, kot ga vsebuje odločba, ni mogoče ločiti, poleg tega pa bi na delu objekta, ki ga ni potrebno rušiti, nastala nenadomestiljiva škoda. Res je tožnik posegel v konstrukcijske elemente objekta in je za tak poseg potrebno lokacijsko dovoljenje, ki ga investitor nima. Vendar pa v takem primeru inšpektor lahko po določbi 73. člena odredi sanacijo posega v prostor z odreditvijo pridobitve ustreznega dovoljenja v smislu 75. člena ZUN. Glede na navedeno je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik opravil tak poseg v prostor, za katerega je potrebno lokacijsko dovoljenje, ki pa ga tožnik nima. Tako dejansko stanje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča podlaga za uporabo določbe 1. odstavka 73. člena ZUN. Za izrek urbanističenga ukrepa po tej določbi namreč zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo brez ustreznega dovoljenja, kar pomeni takega dovoljenja, ki ga glede na vrsto del predpisuje ZUN, to je v tem primeru lokacijsko dovoljenje. Okoliščine, ki so tožnika vodile k takšni gradnji, niso pomembne. Zato na odločitev o zadevi ne morejo vplivati navedbe tožnika o nujnosti take gradnje zaradi slabega stanja objekta, kot tudi ne tožnikove navedbe o škodi, ki bo v primeru izvršbe nastala na delu objekta, ki ga ni potrebno porušiti.

Tožnik napačno razlaga določbi 73. in 75. člena ZUN. Res je sicer, kar navaja tožnik, da po tej določbi urbanistični inšpektor odredi pridobitev dovoljenja (2. odstavek 73. člena). Vendar po tej določbi ne gre za samostojen ukrep, ampak ta določba le pojasnjuje način izvedbe sanacije nedovoljenega posega v prostor. V obravnavani zadevi tudi ni mogoče uporabiti določbe 75. člena ZUN. Po tej določbi se odredi inšpekcijski ukrep uskladitve del s pogoji upravnega dovoljenja oziroma ustavitve del do pridobitve spremenjenega dovoljenja le v primeru, ko investitor ima ustrezno dovoljenje za gradnjo, gradi pa v nasprotju s pogoji, določenimi v dovoljenju. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj tožnik ustreznega dovoljenja, to je lokacijskega dovoljenja nima. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 73. člena ZUN pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.