Jedro

Tožnikovo delovno razmerje je nastalo na podlagi oziroma v posledici imenovanja s strani pristojnega organa, ki ga je imenoval na položaj. Tudi obstoj delovnega razmerja je bil vezan na obstoj mandata glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, čas trajanja mandata. Prenehanje delovnega razmerja je v primeru predčasne razrešitve po petem odstavku 83. člena ZJU izrecno predvideno v osmem odstavku 83. člena ZJU. Sprejem odločbe o razrešitvi je tako hkrati pomenil tudi prenehanje delovnega razmerja, ker je s predčasno razrešitvijo prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Ker torej odločba tožene stranke o razrešitvi tožnika s položaja temelji na petem odstavku 83. člena ZJU, mu je skladno z osmim odstavkom istega člena s prenehanjem položaja prenehala tudi pogodba o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu 1. točke primarnega tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da predstavljajo napotitev domov dne 3. 11. 2022 in dne 8. 11. 2022 ter odjava iz obveznih zavarovanj dne 9. 11. 2022 nezakonito prenehanje oziroma nezakonito neformalno odpoved delovnega razmerja (I. točka izreka). Zavrnilo je nadalje primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi z dne 21. 4. 2022 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto načelnik oziroma ekvivalent takšnemu delovnemu mestu oziroma, da je tožnik še naprej delavec tožene stranke in med njima še naprej obstoji delovno razmerje za delovno mesto načelnik oziroma ekvivalent takšnemu delovnemu mestu ter mu delovno razmerje pri toženi stranki dne 7. 10. 2022, ne dne 28. 10. 2022, niti kasneje ni prenehalo, kot tudi podredni zahtevek, da se ugotovi, da sta sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja št. ... z dne 29. 9. 2022 in št. ... z dne 26. 10. 2022, nezakonita, brez pravnih učinkov ter se odpravita. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje in mu priznati za čas od dne 28. 10. 2022 dalje delovno dobo ter ga pozvati nazaj na delo, kot tudi reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo pravdnih stroškov (II. in III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev o zavrženju dela tožbe napačna. Tožnik v tem delu ne uveljavlja ugotovitve dejstev, temveč dejansko uveljavlja neutemeljeno prenehanje pravnega razmerja, ki je bilo posledica določenega ravnanja toženke. Sklicuje se na zadevo Pdp 476/2007. Meni, da je obrazložitev sodišča glede spornega vprašanja možnosti transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tako skopa, da je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je navajal, da je bila njegova razrešitev brez krivdnih razlogov zgolj navidezna, saj je ministrica zasledovala obid zakona, dejansko je bil neutemeljeno razrešen iz krivdnih razlogov oziroma zaradi diskriminacije. Sodišče prve stopnje se do navedb in predloženih dokazov tožnika ni opredelilo, s čimer mu je odvzelo pravico do izjave in učinkovitega pravnega sredstva, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik je 3. 11. 2022 še vedno opravljal svoje delo, ko ga je načelnica napotila domov. Dopis A. je očitno antidatiran, v. d. načelnici UE B. je bil zagotovo poslan šele 8. 11. 2022, ko je bil digitalno podpisan. Postopek zoper tožnika je bil prirejen, vendar se sodišče do navedenega ni opredeljevalo. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da pogodbeno razmerje tožnika ne more transformirati v pogodbeno razmerje za nedoločen čas, pri čemer to stališče ni obrazloženo. Da je tudi takšno delovno mesto mogoče trajno zasesti, izhaja po mnenju pritožbe tudi iz dejstva, da ima nova načelnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, kot trajni mandat, za kar je tudi predlagal dokaz s predložitvijo njene pogodbe. Ker sodišče tega dokaza ni dopustilo, je kršilo določbe postopka, saj je to gotovo vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče najprej ugotavlja, da je tožniku delovno razmerje dne 7. 10. 2022 prenehalo že na podlagi samega zakona, kar je pravilno, kljub temu, da je tožnik ostal v delovnem razmerju tudi po tem datumu, pa šteje prenehanje delovnega razmerja z dnem 28. 10. 2022 za zakonito. Takšno stališče je zmotno, kot tudi, da tožnik po 28. 10. 2022, ko mu je bila vročena drugostopenjska odločba, ni bil več dobroveren glede statusa njegove zaposlitve. Toženka je tožniku dopuščala delo tudi po 28. 10. 2022, saj mu je bilo še dne 3. 11. 2022 odrejeno delo s strani nove načelnice. Zmotna je tudi ugotovitev, da je toženka jasno izrazila voljo za prenehanje delovnega razmerja, le da datum prenehanja ni bil znan. Toženka je s konkludentnimi ravnanji tožniku priznavala pravice iz delovnega razmerja mimo odločitve njenega drugostopenjskega organa, zato je prišlo do transformacije. Toženka bi ga morala odjaviti z dnem 7. 10. 2022 in mu preprečiti nadaljnje delo. Po prepričanju tožnika je določilo 5. odst. 83. člena ZJU neustavno, saj je razrešitev lahko povsem politična in dopušča mnoge zlorabe. Takšna zakonodaja je nevzdržna z vidika pravice tožnika do učinkovitega pravnega sredstva. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano odločitev preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ustrezno je ugotovilo in upoštevalo relevantna dejstva spora. Svoja stališča o tem, da pogodba o zaposlitvi tožnika ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je ustrezno in jasno obrazložilo, razloge za odločitev je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, zato pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podan. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi neposredno ali posredno opredelilo do vseh odločilnih navedb in dokazov tožnika in ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno izpostavlja pritožba. Odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Tožnik je bil z odločbo tožene stranke z dne 21. 4. 2022 imenovan na položaj načelnika Upravne enote B. za dobo petih let. Pristojnost za imenovanje je izrecno določena v drugem odstavku 82. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Skladno z navedeno določbo načelnika upravne enote imenuje minister, pristojen za upravo. S toženo stranko je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer za čas trajanja mandata to je od 1. 5. 2022 do 30. 4. 2027. Tožena stranka ga je nato z odločbo št. ... z dne 29. 9. 2022 predčasno z dnem 7. 10. 2022 razrešila s tega položaja, in sicer na podlagi določbe petega odstavka 83. člena ZJU. S sklepom št. ... z istega dne (29. 9. 2022) je odločila še, da mu s prenehanjem položaja z dnem 7. 10. 2022 preneha tudi delovno razmerje (1. točka) ter da mu pripada odpravnina v višini štirikratnega zneska njegove povprečne mesečne bruto plače, ki jo je prejemal do prenehanja položaja. Tožnik se je zoper obe odločitvi toženke z dne 29. 9. 2022 pritožil, Vlada RS - Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa je o njegovih pritožbah odločila dne 26. 10. 2022. Pritožbo zoper odločbo je zavrnila, pritožbi zoper sklep pa je ugodila in izpodbijani sklep v 1. točki odpravila, v 2. točki pa ga je spremenila tako, da mu je priznala pravico do odpravnine v znesku 13.776,92 EUR. Obe odločbi sta bili tožniku vročeni dne 28. 10. 2022. S tem dnem je bil tožnik odjavljen iz obveznih zavarovanj.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ter na ugotovitev, da je njegova pogodba o zaposlitvi transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ter v posledici tudi preostale zahtevke in zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da ravnanja delodajalca (napotitev domov dne 3. 11. 2022 in dne 8. 11. 2022 ter odjava iz zavarovanj dne 9. 11. 2022) dejansko predstavljajo nezakonito prenehanje delovnega razmerja oziroma nezakonito neformalno odpoved delovnega razmerja.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja presojo sodišča prve stopnje glede zavrženja tožbe. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da enostranska dejanja delodajalca - napotitev domov dne 3. 11. 2022 in dne 8. 11. 2022 ter odjava iz obveznih zavarovanj dne 9. 11. 2022, dejansko predstavljajo nezakonito prenehanje oziroma nezakonito neformalno odpoved delovnega razmerja, ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč za ugotovitev dejstva, kar ni v skladu s 181. členom ZPP. Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati zgolj odločitev o obstoju pravice ali pravnega razmerja, kar pa tožnik s tožbenim petitom, kot ga je formuliral, ni zahteval. Zavrženje tožbe v tem delu s strani prvostopnega sodišča je zato pravilno. Tožnik se s tem v zvezi nepravilno sklicuje na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 476/2007. Praksa delovnih sodišč, na podlagi katere se je dopuščalo zahtevke za ugotovitev predpostavk pravnega razmerja in vprašanj, ki so vezana na to (npr. ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali da določeno ravnanje to predstavlja), je presežena (VSRS opr. št. VIII Ips 163/2018 in VIII Ips 11/2023).

9. Skladno z osmim odstavkom 83. člena ZJU uradniku, ki je razrešen po določbi petega odstavka tega člena, pa pred imenovanjem na položaj ni imel statusa uradnika in mu predstojnik do izteka dobe imenovanja na položaj ne zagotovi delovnega mesta v istem ali drugem organu (kot v konkretnem primeru), s prenehanjem položaja preneha tudi delovno razmerje, pri čemer ima uradnik v tem primeru tudi pravico do odpravnine v višini ene petine povprečne mesečne bruto plače. Gre za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po 3. točki prvega odstavka 154. člena ZJU, ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati tudi po samem zakonu in sicer na drug način, če tako določa zakon. To pomeni, da za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zadošča odločba o razrešitvi in poseben sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni potreben. Prav tako ne poseben ugotovitveni sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dnem razrešitve, ki ga je izdala toženka dne 29. 9. 2022 in je bil v tem delu odpravljen s sklepom drugostopenjskega organa.

10. Tožnikovo delovno razmerje je nastalo na podlagi oziroma v posledici imenovanja s strani pristojnega organa, ki ga je imenoval na položaj. Tudi obstoj delovnega razmerja je bil vezan na obstoj mandata glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, čas trajanja mandata. Prenehanje delovnega razmerja je v primeru predčasne razrešitve po petem odstavku 83. člena ZJU izrecno predvideno v osmem odstavku 83. člena ZJU. Sprejem odločbe o razrešitvi je tako hkrati pomenil tudi prenehanje delovnega razmerja, ker je s predčasno razrešitvijo prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Ker torej odločba tožene stranke o razrešitvi tožnika s položaja št. ... z dne 29. 9. 2022 temelji na petem odstavku 83. člena ZJU, mu je skladno z osmim odstavkom istega člena s prenehanjem položaja prenehala tudi pogodba o zaposlitvi.

11. Vprašanje utemeljenosti razlogov za razrešitev s položajnega delovnega mesta ni odločilno, oziroma niti ne more biti predmet presoje v obravnavanem delovnem sporu, saj ZJU ne predvideva možnosti presoje razlogov za razrešitev v delovnem sporu. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča1 je odločitev o razrešitvi uradnika na položaju v roku enega leta od nastopa funkcije ministra ali v roku enega leta od imenovanja uradnika na položaj po petem odstavku 83. člena ZJU, v popolni diskreciji funkcionarja in se sodišče v preverjanje utemeljenosti razlogov za razrešitev niti ne more spuščati. Gre namreč za legitimno zakonsko pravico ministra, da uradnika na položaju v zakonsko določenem roku s položaja razreši. Kot tudi sicer izhaja iz izpodbijane sodbe, podlago za razrešitev tožnika niso predstavljali očitki o nesposobnosti (ali kakršnikoli krivdi) tožnika. Prav za vse položajne uradnike iz drugega odstavka 82. člena ZJU, med katerimi je tudi načelnik upravne enote, velja, da so lahko razrešeni s položaja brez krivdnih razlogov, na kar morajo računati že ob samem imenovanju na položaj. Z razrešitvijo s položaja po petem odstavku 83. člena ZJU tožnik tako niti ni mogel biti obravnavan drugače, kot sicer vsi položajni uradniki iz drugega odstavka 82. člena ZJU, ki jim funkcionarji ne zaupajo več in z njimi ne morejo tvorno sodelovati.

12. Pritožnik je mnenja, da je določba petega odstavka 83. člena ZJU v povezavi z osmim odstavkom 83. člena ZJU neustavna, ter da je ustavnopravno nevzdržna odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 24/2016 z dne 29. 8. 2018. Ustavno sodišče je že presojalo ustavnost določbe petega odstavka 83. člena ZJU in v njenem bistvenem delu (namen instituta nekrivdne razrešitve) neustavnosti ni ugotovilo. Zavzelo je stališče, da je bil institut razrešitve najvišjih položajnih uradnikov brez krivdnih razlogov sprejet z namenom zagotoviti pristojnim funkcionarjem, da za vodilna delovna mesta (položaje) v državni in občinski upravi izberejo tiste osebe, ki jim še posebej zaupajo. Odločilo je, da je takšen namen zakonodajalca legitimen in kot tak ustavno dopusten.2 Zavzelo je tudi stališče, da je odločitev o razrešitvi v popolni diskreciji funkcionarja, ki svoje odločitve ni dolžan posebej obrazložiti in da takšna ureditev ni v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ter pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.3

13. Razlogi za razrešitev s položaja, do katerih se je sicer sodišče prve stopnje opredelilo, dejansko niso bistveni,4 saj vprašanje zakonitosti razrešitve s položaja ni predhodno vprašanje, ker ne gre za vprašanje obstoja pravice ali pravnega razmerja. Ker v delovnem sporu vprašanje, ali so bili za sprejem odločbe o razrešitvi s položaja podani zakoniti razlogi ni pravno odločilno, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na (ne)zakonitost razrešitve, na drugačno presojo ne morejo vplivati, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (360. člen ZPP). Pogodba o zaposlitvi na podlagi razrešitve namreč v tem primeru preneha in se delovno razmerje ne more nadaljevati ali nazaj vzpostaviti, saj je nadaljnje delo na takšnem delovnem mestu zaradi razrešitve objektivno onemogočeno.

14. V konkretnem primeru gre, kot pojasnjeno, za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po 3. točki prvega odstavka 154. člena ZJU. Ureditev v 154. členu ZJU, ki se nanaša na primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu, izključuje pravilo iz tretjega odstavka 24. člena ZJU, da pritožba zoper odločitev, v posledici katere preneha delovno razmerje, zadrži izvršitev učinkovanja odločitve.5 Po splošnih določbah Zakona o upravnem postopku (ZUP) odločba v primeru nesuspenzivnosti sicer učinkuje z dnem vročitve (3. alineja prvega odstavka 224. člena ZUP), vendar pa specialne določbe ZJU (osmi odstavek 83. člena ZJU v povezavi s 154. členom ZJU) posebej urejajo datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi in učinkovanje njenega prenehanja vežejo na dan prenehanja položaja, kar je v konkretnem primeru datum razrešitve. Tožena stranka tožnika iz zavarovanja ni odjavila z dnem razrešitve (7. 10. 2022), temveč z dnem 28. 10. 2022, ko mu je bila vročena odločba Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja.

15. Tožnik v pritožbi vztraja, da ker mu delovno razmerje pri toženki na podlagi razrešitve ni prenehalo 7. 10. 2022 temveč dne 28. 10. 2022, je prišlo do transformacije njegove pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Za takšno pritožbeno zavzemanje ni podlage v veljavni zakonodaji.

16. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za načelnika upravne enote, kar je položajno delovno mesto. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas trajanja mandata - za čas petih let. Podlaga za opravljanje dela na takšnem uradniškem delovnem mestu je imenovanje na položaj (drugi odstavek 82. člena ZJU). Ker je bil tožnik razrešen s položaja, dela na položaju načelnika UE ne more več opravljati, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi, da zaradi odsotnosti posebnega pogoja, to je imenovanja na položaj, v nobenem primeru ne more priti do transformacije s tožnikom sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz določb ZJU izhaja, da takšnega delovnega mesta ni mogoče trajno zasesti, zato nasprotne pritožbene navedbe ne vzdržijo. V petem odstavku 69. člena ZJU je izrecno urejeno obdobje sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v primeru zakonsko opredeljenih položajnih delovnih mest. Glede na to, da se položaj pridobi za pet let (tretji odstavek 82. člena ZJU), se pogodba o zaposlitvi za določen čas za položaje, opredeljene v 5. točki prvega odstavka 68. člena ZJU, sklene za isto obdobje petih let. Drži sicer zatrjevanje pritožbe, da iz določbe tretjega odstavka 68. člena ZJU izhaja, da se glede posledic kršitev določb prvega odstavka 68. člena ZJU uporabljajo sankcije, kot so določene v 56. členu ZDR-1. Vendar pa instituta transformacije pri pogodbah o zaposlitvi, ki so sklenjene za položajno delovno mesto po 5. točki prvega odstavka 68. člena ZJU, ki je vezano na imenovanje oziroma mandat, glede na drugi odstavek 82. člena ZJU ni mogoče uporabiti. To bi tudi nasprotovalo samemu bistvu položajnih delovnih mest, ki so vezana na zaupanje funkcionarja, ki je pristojen za njihovo imenovanje in razrešitev. Zaradi narave dela najvišjih (položajnih) uradnikov se predpostavlja, da lojalno sodelujejo s političnimi funkcionarji pri uresničevanju njihove politične usmeritve (seveda v okviru Ustave in zakona), zato njihov položaj tudi ne more biti enak položaju nižjih uradnikov. Zato so tudi razlogi za imenovanje in prenehanje njihovega službenega razmerja oziroma pridobitev in izgubo njihovega položaja lahko odvisni od sposobnosti sodelovanja s političnimi funkcionarji, pa tudi od zamenjave politične oblasti.6 Položajnega delovnega mesta tako ni mogoče zasedati v nasprotju z voljo funkcionarja oziroma organa, pristojnega za imenovanje. Pri tem je izpostaviti, da se v primeru nezakonitosti preoblikuje (transformira) že sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas in za točno (v njej) določeno delovno mesto v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Transformacija tako ni možna na nekem drugem (ekvivalentnem) delovnem mestu, za kar se očitno (glede na postavljen tožbeni zahtevek) zavzema tožnik.

17. Glede na obrazloženo, je pravilno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da ravnanje toženke, ki je tožniku priznala suspenzivni učinek pritožbe in mu s tem (do vročitve drugostopenjskih odločb) zagotovila več pravic, ne pomeni tudi, da bi z navedenim, kljub razrešitvi, izražala voljo7 po nadaljevanju tožnikovega delovnega razmerja na položajnem delovnem mestu. Volja tožene stranke, da tožnik še naprej opravljala delo na položajnem delovnem mestu, bi bila namreč v konkretnem primeru lahko izražena zgolj s ponovnim imenovanjem. Na drugačno presojo zato ne more vplivati niti dejstvo, da je tožnik dne 3. 11. 2022 in 8. 11. 2022 samoiniciativno prišel na delo,8 niti, da je bil 9. 11. 2022 za nazaj (z dnem 28. 10. 2022) odjavljen iz socialnih zavarovanj, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se s tem v zvezi zavzemajo za drugačno presojo, ne opredeljuje.

18. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 71. člena ZJU, saj je v tej določbi poudarjeno zgolj pravilo, da se za uradniško delovno mesto za nedoločen čas pogodba o zaposlitvi ne more skleniti brez javnega natečaja. Ta določba ne omogoča sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na položajnem delovnem mestu iz 5. točke prvega odstavka 68. člena ZJU, temveč omogoča le, da se tudi z javnim uslužbencem, ki je zasedal delovno mesto iz 5. točke 68. člena ZJU za določen čas in je moral biti vedno izbran na javnem natečaju (četrti odstavek 82. člena ZJU), v primeru prenehanja položaja in posledično pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklene pogodba o zaposlitvi (na drugem uradniškem delovnem mestu) za nedoločen čas.

19. Tožnik pred nastopom položaja načelnika UE B. ni bil zaposlen na UE B. in ni imel sklenjene nobene pogodbe o zaposlitvi z UE B., kot to velja za novo načelnico UE B. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da na odločitev ne morejo vplivati njegove navedbe, da ima sedanja načelnica UE, ki je bila premeščena na mesto načelnice UE, sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Glede na predstavljena materialnopravna stališča, na odločitev v tem sporu tudi ne bi moglo vplivati zatrjevano dejstvo, da ima načelnica UE sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za položajno delovno mesto za nedoločen čas, tudi če bi bilo resnično. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ker tega dokaza, ki ga je tožnik tudi sicer podal šele na zadnjem naroku in torej prepozno, ni izvedlo.

20. Tožnik na več mestih v pritožbi izpostavlja, da mu je sodišče kršilo pravico do izjave, pri tem pa tega pritožbenega očitka ne konkretizira in ne navede, katere so tiste pravno odločilne navedbe in dokazi, do katerih se sodišče ni opredelilo in bi terjale drugačno presojo. S tem v zvezi določno izpostavlja zgolj dopis A. z dne 3. 11. 2022, za katerega trdi, da je antidatiran in naj bi kazal na prirejenost postopka zoper tožnika. Glede na dejstvo, da je tožniku delovno razmerje z razrešitvijo prenehalo po samem zakonu, ter da iz nobenega ravnanja tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je soglašala s tem, da tožnik ostane na položajnem delovnem mestu tudi po razrešitvi, dopis toženke Upravni enoti B. z dne 3. 11. 2022, v katerem je izraženo zgolj mnenje o tem, kdaj po njenem stališču učinkuje pritožbena odločitev in kdaj je potrebno tožnika odjaviti iz socialnih zavarovanj, ni pravno relevanten, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno do njega posebej opredeljevati.

21. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

22. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. X Ips 24/2016 z dne 29. 9. 2018. 2 Odločba št. U-I-90/05 z dne 7. 7. 2005. 3 Odločba št. Up-1165/06-2 z dne 12. 4. 2007. 4 Primerjaj: VSRS VIII Ips 460/2006, VIII Ips 474/2009, sklep VSRS VIII Ips 350/2009, VIII Ips 262/2016. 5 Glej mag. Marjan Debelak, mag. Biserka Kogej Dmitrovič - Zakon o javnih uslužbencih s komentarjem, Lexpera, Ljubljana 2022, str. 172, 173 in 154. 6 Odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-90/05 in št. Up-1165/06-22 z dne 12. 4. 2007. 7 Da je volja delodajalca, da delavec opravlja delo še naprej (po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas), odločilna pri presoji o tem, ali je prišlo do transformacije, smiselno izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 103/2012, VIII Ips 126/2008). 8 C. C., takratna v. d. načelnica UE B., je tožnika na položajnem delovnem mestu načelnika UE B. nadomestila in tako niti ni bila njegova nadrejena, ki bi mu lahko veljavno odrejala kakršnokoli delo. Tožnik je bil oba dva dneva sicer napoten domov.