Jedro

Oba dolžnika sta bila solidarno zavezana kar pomeni, da lahko upnik zahteva izpolnitev celotne obveznosti od enega ali drugega dolžnika. 399. čl. OZ določa, da poravnava, ki jo je sklenil eden od solidarno zavezanih dolžnikov z upnikom, nima učinka nasproti drugim dolžnikom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom z dne 29.10.2001 za znesek 96.435,26 SIT iz razlogov, ker je dolžnik delno plačal terjatev. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da se izvršba nadaljuje le še zaradi plačila glavnice v znesku 17.575,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2004 dalje plačila za zakonske zamudne obresti v znesku 91.735,61 SIT in izvršilnih stroškov v znesku 12.316,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2001 dalje.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in v pritožbi navaja, da se pritožba nanaša na del sklepa, ki povzema upniku izračun preostanka dolga. Dolg je bil dodeljen v plačilo obema dolžnikoma, tudi njemu je upnik ponudil poravnavo, vendar jo je zavrnil s pojasnilom, da nima možnosti najetja kredita za poplačilo obveznosti. Če sta se eden od dolžnikov in upnik dogovorila o poplačilu deleža dolga preostanek ne more preiti na drugega dolžnika. Sicer pa je že odplačal 76.397,60 SIT tako da je stanje še 67.002,30 SIT preostalega dolga. Ker gre v tem primeru za izvensodno poravnavo z enim od dolžnikov in ker pri poravnavi popustita obe strani popust, ki ga je upnik dal enemu dolžniku ne more preiti na drugega dolžnika. Meni, da je pritožba utemeljena, zato jo naj pritožbeno sodišče upošteva.

Pritožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja dolžnik.

Oba dolžnika sta bila solidarno zavezana, kar pomeni, da lahko upnik zahteva izpolnitev celotne obveznosti od enega ali drugega dolžnika. Upnik lahko enemu dolžniku odpusti del dolga ali z njim sklene poravnavo, ne da bi to vplivalo na drugega dolžnika. Takšno dejstvo vpliva le na medsebojno razmerje, odnos med solidarnima dolžnikoma, ne pa v odnosu do upnika (ZOR čl. 414, OZ čl. 395). 395. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. 397. čl. OZ pa določa, da kadar je imel odpust dolga namen oprostiti obveznosti le dolžnika, kateremu je bil dolg odpuščen, se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pada nanj, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti. 399. čl. OZ določa, da poravnava, ki jo je sklenil eden izmed solidarnih dolžnikov z upnikom, nima učinka nasproti drugim dolžnikom. Tako je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in pritožba ni utemeljena.

Sklep sodišče pa je bilo potrebno razveljaviti iz razlogov, ker je izrek sklepa v nasprotju s predlogom upnika za ustavitev izvršbe, zato ni jasno, za koliko je bila izvršba ustavljena in koliko je dolžnik še dolžan plačati. Iz predloga upnika za utesnitev izvršbe z datumom 09.08.2004 (list. št. 48) izhaja, da je drugodolžnik Ž. K. upniku plačal del dolga, znesek 96.435,26 SIT, to je znesek, za katerega je sodišče ustavilo izvršbo, vendar pa je plača tudi dogovorjeni del pravdnih stroškov v višini 37.380,00 SIT, za ta del pa iz sklepa ni razvidno, ali se nanaša tudi na dolžnika B. Š. in ali bi sodišče moralo ustaviti izvršbo tudi v tem delu. Od dolžnika se še vedno zahtevajo izvršilni stroški, glede teh pa ni jasno, ali so bili poravnani ali ne. Samo iz teh razlogov je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno odločanje. V preostalem delu pa dolžnikova pritožba ni utemeljena.