Jedro

Vsa z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina predstavlja izključno novo škodo, kar je jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki poizkušajo prikazati, da gre za že dosojeno odškodnino. Res je bila tožniku predhodno že prisojena tudi odškodnina za bodočo škodo, to je škodo, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju pričakovati kot gotovo (182. člen OZ), vendar se ta nanaša na tiste telesne oziroma duševne bolečine, ki so (bile) posledica takrat znanih poškodb, in ne gre torej za v letu 2017 nastale nove bolečine, ki so tožniku nastale zaradi vnetja kosti, ki ga v času prejšnjih sojenj ni bilo, niti ga takrat ni bilo mogoče pričakovati. Držijo tudi pritožbene navedbe, da tožnikovo zdravstveno stanje ob izplačilu prvotne odškodnine ni bilo stabilizirano do te mere, da ne bi bilo več nobenih bolečin, posegov, obiskov zdravnikov in drugih neugodnosti. Vendar zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da v času prejšnjih sojenj takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega je pri tožniku prišlo leta 2017, ni bilo pričakovano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 29.941,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, kot izhajajo iz izreka sodbe. V presežku, to je za znesek 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 2.518,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v obsegu 69 odstotkov.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in primerno zniža dosojeno odškodnino. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik v letu 2017 ni trpel samo novih telesnih bolečin zaradi novih posegov, temveč so bile telesne bolečine prisotne zaradi vseskozi prisotnega vnetja in degradacije stopala. Dodatno zdravljenje pa je gotovo pripomoglo k izboljšanju stanja in pojenjanju bolečin. Nadalje meni, da je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je v tem postopku dosojena odškodnina za dodatne telesne bolečine primerljiva z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih, kjer sodišče ne presoja o novi škodi, ampak o prvotnem zahtevku. Zato meni, da je odškodnina za novo škodo zaradi telesnih bolečin in drugih neugodnosti, ki bi jih tožnik trpel tudi brez novih operativnih posegov, bistveno previsoka in jo je treba znižati. Pri odmeri odškodnine je treba tudi upoštevati, da tožnikovo zdravstveno stanje ob izplačilu prvotne odškodnine ni bilo sanirano do te mere, da tožnik ne bi trpel nobenih telesnih bolečin in da ne bi bili potrebni še številni obiski pri zdravniku, posegi in druge neugodnosti. Že iz sodbe Sodišča združenega dela Celje z dne 9. 7. 1990 izhaja, da bo tožnik tudi v bodoče trpel strah pred ponavljanjem in potenciranjem težav. Nadalje iz sodbe Višjega sodišča v Celju z dne 11. 12. 2003 izhaja, da je tožniku zaradi kroničnega stanja razjede in bolečine več specialistov svetovalo podkolensko amputacijo goleni in protezo. Nadalje navaja, da so bile splošne življenjske aktivnosti tožnika predhodno že zmanjšane, kar je treba upoštevati v večji meri, tako kot tudi tožnikovo starost, saj ni mogoče pripisati vseh razlogov za zmanjšanje življenjske aktivnosti nezgodi izpred toliko časa. Tudi v zvezi s sekundarnim strahom navaja, da ni utemeljen zaključek o popolnoma novi škodi, saj gre za že dosojen del odškodnine v okviru prvič dosojene dodatne odškodnine. Tožniku je bila namreč že prej svetovana amputacija. Podobno očita sodišču prve stopnje v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj to ne upošteva že prej okrnjenega videza tožnika, šepanja, uporabe bergel, ortopedskih čevljev in starosti tožnika. Zaključuje, da je pri novi škodi treba odmeriti odškodnino le za novo škodo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine za novo škodo, ki je tožniku nastala v posledici poškodbe pri delu dne 5. 12. 1986 in ki ni bila zajeta v že predhodno prisojenih odškodninah iz tega škodnega dogodka (to je s sodbo Sodišča združenega dela v Celju S 58/90 z dne 9. 7. 1990 v zvezi s sodbo Sodišča združenega dela RS Sp 1489/90 z dne 8. 11. 1990 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 76/2002 z dne 27. 2. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1662/2002 z dne 11. 12. 2003).

7. Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, v zvezi s katerim je bila že prisojena odškodnina, ter presega škodo, znano ob izdaji sodbe, in je ni bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari (prim. sklep VSRS II Ips 671/2007). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo odškodnino izključno za novo nastalo škodo, ki z navedenimi sodbami ni zajeta, saj je takrat še ni bilo, niti je ni bilo mogoče pričakovati kot gotovo. Gre za škodo, ki je tožniku nastala v letu 2017. Pri tožniku je namreč takrat prišlo do vnetja kosti, ki pred tem ni bilo prisotno, je pa posledica poškodbe pri delu z dne 5. 12. 1986. Zaradi tega je bilo potrebno ponovno zdravljenje in oprava dodatnih (šestih) operacijskih posegov.

8. Vsa z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina predstavlja izključno novo škodo, kar je jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki poizkušajo prikazati, da gre za že dosojeno odškodnino. Res je bila tožniku z že omenjenimi sodbami prisojena tudi odškodnina za bodočo škodo, to je škodo, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju pričakovati kot gotovo (182. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), vendar se ta nanaša na tiste telesne oziroma duševne bolečine, ki so (bile) posledica takrat znanih poškodb, in ne gre torej za v letu 2017 nastale nove bolečine, ki so tožniku nastale zaradi vnetja kosti, ki ga v času prejšnjih sojenj ni bilo, niti ga takrat ni bilo mogoče pričakovati. Držijo tudi pritožbene navedbe, da tožnikovo zdravstveno stanje ob izplačilu prvotne odškodnine ni bilo stabilizirano do te mere, da ne bi bilo več nobenih bolečin, posegov, obiskov zdravnikov in drugih neugodnosti ter da je tožniku zaradi kroničnega stanja razjede in bolečine več specialistov svetovalo podkolensko amputacijo goleni (ki pa ni bila izvedena). Vendar zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode (prim. sodbo VSL II Cp 50/2013). Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da v času prejšnjih sojenj takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega je pri tožniku prišlo leta 2017, ni bilo pričakovano.

9. Tožniku odškodnina za škodo, ki jo je utrpel zaradi vnetja kosti v letu 2017 in posledičnih šestih operacij, med njimi tudi delne amputacije stopala, s prej omenjenimi sodbami še ni bila prisojena. Zato mu jo je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo z izpodbijano sodbo. Pri tem je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine pravilno upoštevalo, da gre (le) za novo škodo in torej ni tožniku ponovno prisodilo odškodnine za škodo, ki mu je bila že prisojena z omenjenimi sodbami, kot poizkuša to neutemeljeno prikazati pritožba. Denarna odškodnina za tožnikovo novo (dodatno) nepremoženjsko škodo v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. člena OZ, to je stopnji in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter strahu ter teži in naravi nove škode. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestane telesne in duševne bolečine ter strah.

10. Tako je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ustrezno upoštevalo, da je tožnik zaradi vnetja kosti in zdravljenja le-tega skoraj osem mesecev trpel telesne bolečine, od tega 48 dni hude, in da je prestal šest operativnih posegov, zaradi katerih je bil skupno hospitaliziran približno šest mesecev. Upoštevaje še številne druge nevšečnosti (zdravniške preglede, antibiotike, analgetike itd.) prisojena odškodnina v znesku 16.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča ni previsoka. Ker je bil pred navedenimi šestimi operativnimi posegi in še po njih pri tožniku izražen intenzivni sekundarni strah v skupnem trajanju 30 dni, zmerni sekundarni strah v trajanju pol leta in občasno še okrog leta in pol, tudi prisojena odškodnina za strah v znesku 1.800,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča ni pretirana.

11. Res je sicer, kar navaja pritožba, da so bile življenjske aktivnosti tožnika v znatnem delu že predhodno zmanjšane, vendar je sodišče prve stopnje to upoštevalo. Zato je tožniku prisodilo odškodnino le za tiste duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so posledica dodatnega poslabšanja stabilnosti stopala zaradi njegove delne amputacije in poslabšanja gibljivosti desnega gležnja, ki se je tožniku po ugotovitvi izvedenca zaradi novo nastale škode zmanjšala v obsegu 33,3 odstotkov. Za dodatne duševne bolečine zaradi dodatnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so tožniku še dodatno zmanjšale sposobnost hoje in stoje ter vseh s tem povezanih aktivnosti, je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 6.000,00 EUR, ki po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo škodo.

12. Tudi glede duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, da je bilo tožnikovo stopalo zmerno deformirano že pred letom 2017 in da sta bili uporaba bergel in ortopedskega čevlja upoštevani že pri odmeri odškodnine v prejšnjih sodbah. Zato je tožniku pravilno prisodilo odškodnino le za nove duševne bolečine zaradi dodatne (nove) skaženosti, ki je posledica delne amputacije stopala in dodatnih brazgotin po telesu, ki so tožniku nastale zaradi presaditve tkiva, ter zaradi povečane šepajoče hoje. Odmerjena odškodnina v znesku 3.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča ni previsoka.

13. Ker tako niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 559,98 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za obvestilo o prejeti pritožbi, obvestilo o vložitvi odgovora na pritožbo in poročilo stranki, saj je navedeno že zajeto v priznanem strošku sestave odgovora na pritožbo.