Jedro

Ker je v ustavni določbi odškodninska odgovornost opredeljena le okvirno, se tudi glede odškodninske odgovornosti javnih oblasti iz 26. člena Ustave RS uporabljajo splošna pravila civilnega odškodninskega prava iz OZ oz. prej ZOR. ZVPSBNO je lex specialis in daje možnost uveljavljanja pravičnega zadoščenja v primeru kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa se zakon lahko uporablja le za primere, ki so bili ob začetku njegove uporabe 1.1.2007, zaključeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3.338,23 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 536,06 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožnica. Navaja, da sta pravna podlaga za prisojeno odškodnino tako Ustava RS kot Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP). Iz njene sfere ne izvira noben razlog za zamudo sodišča. Pravico do odškodnine zagotavlja 1. odstavek 6. člena EKČP. To konvencijo je RS 28.6.1994 ratificirala, zato se v skladu z 8. členom Ustave RS uporablja neposredno. Pomembna je tudi sodna praksa EKČP. Poleg navedenih določil vsebinsko enako pravico določa 23. člen Ustave RS. Posameznik, katerega pravica je bila kršena, pa ima v skladu s 26. členom Ustave RS pravico povračila škode. V primerih, kot je tožničin, je potrebno glede odškodninske odgovornosti iz 26. člena Ustave RS uporabljati neposredno določila Ustave In ne splošnih pravil civilnega odškodninskega prava Iz OZ oz. ZOR. Ustavna opredelitev človekovih pravic do sojenja v razumnem roku v Ustavi RS zagotavlja pravico do odprave posledic kršitve njene pravice. NI dovolj pravico priznavati, potrebno je zagotoviti ustrezno sodno varstvo tudi v primeru, ko do kršitve pride. ZUPSBNO, ki velja od 1.1.2007 je potrebno razlagati na način, da ga je smiselno uporabiti tudi za primere kot je tožničin, ko se je nerazumno dolg sodni postopek pričel In zaključil pred 1.1.2007. Odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 305/09 je pravno zmotna. Tožečo stranko je postavilo v neenak položaj glede na tiste, katerih postopki so se zaključili po 31.12.2006, tiste, ki so pred 1.1.2007 vložili zahtevo na mednarodno sodišče In tiste državljane Slovenije, ki lahko odškodnino uspešno uveljavljajo pred ESČP. Pritožnica poudarja, da varstvo njenih ustavnih pravic ni pravno pravilno odrekati zaradi tega, ker zakonodajalec ni izrecno uredil pravnega položaja posameznikov, kot je sama. Tožena stranka je odgovorna najmanj za to, da ni pravočasno sprejela predpisov, ki bi človekovi pravici do sojenja v razumnem roku nudila potrebno pravno varstvo. Ker je primer tožeče stranke v vseh bistvenih lastnostih enak primerom v katerih je pravica do odškodnine priznana, je potrebno, ob upoštevanju načela pravne enakosti, primer tožeče stranke obravnavati pravno enako navedenim primerom In pravico do odškodnine priznati.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema vse dejanske ugotovitve prvega sodišča in pravno presojo le-tega, kar vse je podrobno jasno in pregledno utemeljeno v razlogih sodišča prve stopnje. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, v njih pa je vsebovan odgovor tudi na pretežni del pritožbenih trditev. Glede na pritožbene navedbe je še enkrat pojasniti (enako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 305/2009), da je prvo sodišče ravnalo prav, ker je kot pravno podlago tožničinega zahtevka upoštevalo določbe domačega odškodninskega prava. Določbe EKČP, ki zagotavljajo pravico do sojenja v razumnem roku (1. odstavek 6. člena EKČP), pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi (13. člen EKČP) in možnost uveljavljanja pravičnega zadoščenja v postopku pred ESČP (41. člen EKČP), domačemu sodišču ne omogočajo pri ojanja odškodnin zaradi kršitve procesnih pravic, ki jih uveljavlja tožnica. V tem smislu navedene določbe EKČP niso neposredno Izvršljive, pač pa narekujejo nadaljnje notranje pravno zakonodajno urejanje. Ker je v ustavni določbi odškodninska odgovornost opredeljena le okvirno, se tudi glede odškodninske odgovornosti javnih oblasti iz 26. člena Ustave RS uporabljajo splošna pravila civilnega odškodninskega prava iz OZ oz. prej ZOR. Zakon o varstvu pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je lex specialis in daje možnost uveljavljanja pravičnega zadoščenja v primeru kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa se zakon lahko uporablja le za primere, ki so bili ob začetku njegove uporabe 1.1.2007, zaključeni. Tožnici bi sodišče lahko prisodilo odškodnino le v primeru, da bi izpolnjevala pogoje, ki jih za priznanje odškodnine določa obligacijski zakonik. Ker tega kot je ugotovilo prvo sodišče ne izpolnjuje, ji odškodnina ne gre, zato je prvo sodišče njen zahtevek pravilno zavrnilo.

Po povedanem pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).