Jedro

Sodišče prve stopnje z izločitvijo nasprotne tožbe v posebno obravnavanje (tretji odstavek 300. člena ZPP) ni storilo nobene kršitve določb postopka, saj gre za sklep o razločitvi postopkov po 8. točki prvega odstavka 270. člena ZPP, ki se nanaša na vodstvo postopka, zoper takšne sklepe pa po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati: potne stroške za mesec december 2016 v znesku 871,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2017 do plačila, sorazmerni del potnih stroškov za mesec februar 2017 v znesku 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2017 do plačila, sin sorazmerni del potnih stroškov za mesec marec 2017 v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2017 do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za zamudne obresti od zneska 871,20 EUR pred 19. 1. 2017 (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2016 v bruto znesku 800,00 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska za dan 1. 7. 2016 in od 29. 12. 2016 dalje do plačila, toženi stranki pa je naložilo, da tožniku v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe plača zakonske zamudne obrestmi od neto zneska 657,53 EUR od 2. 7. 2016 do vključno 28. 12. 2016 (točka II izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe plača 99,00 EUR iz naslova plačila zdravniškega pregleda, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2017 do plačila (točka III izreka) in ji povrne stroške postopka v znesku 811,66 EUR v roku 8 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter spremeni tako, da upošteva pobotni ugovor v celoti, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podala svoj pobotni ugovor, ki ga sodišče ni obravnavalo in sicer iz razloga ekonomičnosti in hitrosti postopka, ker bi bilo zato potrebno izvesti obširen dokazni postopek. Pobotni ugovor je zato sodišče štelo kot nasprotno tožbo ter oblikovalo nov spis pod opr. št. Pd 121/2018. Zoper to odločitev tožena stranka ni imela posebne pritožbe, zato se zoper njo pritožuje v tej pritožbi. Meni, da je v svojem pobotnem ugovoru navedla vsa dejstva in dokaze, ki so potrebni za odločitev o pobotu ter da ni bilo nobene potrebe po obširnem dokaznem postopku. Z bančnimi izpiski je izkazala, da je akontacija plačana na račun tožeče stranke, tako za posamezno vožnjo kot v skupnem seštevku, tožeča stranka pa prejemu zneskov akontacije ni ugovarjala. Sodišču je tudi predložila vse obračune potnih stroškov tožeče stranke, ki jih je ta sestavila sama ter tožeči stranki priznala vse stroške, ki jih je izkazala z računi. Na obračunih pa so posebej prikazani tudi "črni stroški", za katere pa ni imela nobene vsebinske utemeljitve, ne nobenih računov, niti nobenih drugih izkazov, ki se po veljavnih davčnih in računovodskih predpisih štejejo za poslovne listine. Tožena stranka je tudi prikazala razliko med izplačanimi akontacijami ter dejansko izkazanimi stroški. Ker sodišče v sodbi ni pojasnilo, za kakšen obširen dokazni postopek naj bi šlo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. V zvezi s plačilom stroškov za zdravniški pregled pa navaja, da je te stroške vedno plačevala s svojega računa na račun ambulante, kjer je bil pregled opravljen, tožnik pa ni predložil nobenega dokaza, da je te stroške dejansko plačal. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih in ti si med seboj niso v nasprotju.

6. Bistvo pritožbe je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pritožba ne vsebuje navedb zoper ugodilni del sodbe oziroma prisojene zneske in priznanih zakonskih zamudnih obresti. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožeči stranki ni plačala potnih stroškov za mesec december 2016 v znesku 871,29 EUR, mesec februar 2017 v znesku 250,00 EUR ter mesec marec 2017 v znesku 1.000,00 EUR, pa tudi ne, da ji ni povrnila stroškov iz naslova plačila zdravniškega pregleda. Zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki navedene zneske priznalo, pri tem pa se je pravilno sklicevalo tudi na pravno podlago in sicer na 130. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tožeči stranki regres za letni dopust plačan z zamudo, zato ji je v zvezi s tem priznalo zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska 657,53 EUR od 2. 7. 2016 do 28. 12. 2016. 7. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na pobotni ugovor v višini 212,35 EUR, kolikor ji je dolžna tožeča stranka ob upoštevanju preveč izplačanih akontacij v višini 2.893,90 EUR in regresa, ki ji ga je tožena stranka že izplačala. Ob podaji pobotnega ugovora je predlagala, da lahko sodišče vse navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom šteje kot navedbe po nasprotni tožbi. Iz uradnega zaznamka z dne 31. 5. 2018 na l. št. 71 izhaja, da je sodnica navedbam toženke sledila in v zvezi z nasprotno tožbo odprla nov spis opr. št. Pd 121/2018, kar je bilo pojasnjeno tudi na poravnalnem naroku dne 17. 9. 2018. Tožena stranka temu ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje z izločitvijo nasprotne tožbe v posebno obravnavanje (tretji odstavek 300. člena ZPP) ni storilo nobene kršitve določb postopka, saj gre za sklep o razločitvi postopkov po 8. točki prvega odstavka 270. člena ZPP, ki se nanaša na vodstvo postopka, zoper takšne sklepe pa po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe. Tako ne gre za ureditev po tretjem odstavku 363. člena ZPP, po katerem se sme, če ta zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve pojasnilo, da njegova ugotovitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške zdravstvene storitve pregleda tožeče stranke kot voznika, temelji na navedbah strank in listinah, vloženih v spis. Iz računa ambulante A. z dne 20. 1. 2017, ki ga je predložil tožnik, izhaja, da je bil račun plačan v gotovini. Tako so pritožbene navedbe, da je tožena stranka račune za zdravstvene storitve plačevala s svojega računa, neutemeljene.

9. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.