Jedro

Ni naloga sodišča, da po spisu samo od sebe išče navedbe stranke, ki jih je nemara dala – ali pa tudi ne – v teku prvostopenjskega postopka. Pritožba mora navesti pritožbene razloge. To so razmisleki, ki naj bi utemeljevali nepravilnost odločitve. Če niso konkretni, ni mogoče niti govoriti o pritožbenih razlogih (3. točka 335. člena ZPP). Konkretni pa postanejo šele, če stranka določno navede, katere neupoštevane trditve so bile dane in v kateri vlogi. Drugi razlog, ki je neodvisen od prvega, pa je sama nezadostnost okoliščin, ki jih navaja pritožba, če se predpostavlja, da so sploh bile dane pravočasno.

Stranki sta odložili pravico tožene stranke zahtevati izpolnitev obveznosti za 5 let. Odložili sta zapadlost terjatve (299. člen OZ) tako, da sta določili rok. To pa je bilo dopustno, saj 299. člen OZ to izrecno predvideva kot dopustno.

Pritožnica mora navesti povsem konkretno, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila podana in zakaj bi lahko kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Če tega ne stori, se prvostopenjsko sodišče z njenimi navedbami ne ukvarja, razen v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke (A., d. o. o.) zoper točko II.1 izreka prvostopenjske sodbe, kolikor se nanaša na plačilo 189.216,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 naprej, plačilo 7.027,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 naprej, plačilo 19.167,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2012 naprej in plačilo 50.001,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2012 naprej, se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke (B., d. o. o.) zoper točko I izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se odslej glasi: „Tožena stranka B., d. o. o., N., je dolžna tožeči stranki A., d. o. o., L., v roku 15 dni plačati 113.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 10. 2011 naprej do plačila.“ Pritožbi tožene stranke zoper točko II.2 izreka prvostopenjske sodbe se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da je A., d. o. o., L., dolžna toženi stranki B., d. o. o., N., v roku 15 dni plačati še:

2.628,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 naprej,

2.628,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2013 naprej,

2.628,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2013 naprej,

2.628,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 naprej,

1.565,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2013 naprej,

2.515,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2013 naprej.

V preostanku (glede zneskov 1.540,07 EUR, glede 186,00 EUR in 2.579,74 EUR, skupaj z vsakokratnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) se pritožba tožene stranke zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke (A., d. o. o.) zoper točko III izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožbi tožene stranke (B., d. o. o.) zoper točko III izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se tožeči stranki naloži še plačilo 2.453,93 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 3725,88 EUR € v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala izpolnitev dogovora z dne 16. 2. 2011. Tožena stranka je s nasprotno tožbo zahtevala plačilo svojih upravljalskih storitev, ki jih je opravila na temelju pogodbe o upravljanju.

2. Kot že prvostopenjsko sodišče bo tudi pritožbeno sodišče tožečo stranko označevalo kot tožečo stranko ne glede na to, ali je v postopku imela položaj tožeče ali tožene stranke. Toženo stranko bo označevalo vselej kot toženo stranko, ne glede na to, ali je bila v položaju tožene ali tožeče stranke.

3. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo 130.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo v celoti.

4. Prvostopenjsko sodišče je tožbenim zahtevkom tožene stranke ugodilo v pretežnem delu, in sicer za 329.193,59 EUR od zahtevanih 365.440,37 EUR. V pretežnem delu je ugodilo tudi obrestnim zahtevkom.

5. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča sta vložili pritožbo obe stranki. Vsaka od strank je odgovorila na nasprotnikovo pritožbo.

A. PRITOŽBA TOŽEČE STRANKE

6. Tožeča stranka je pritožbo vložila zoper odločitev o ugoditvi nekaterim zahtevkom v točki II.1. izreka prvostopenjske sodbe. Vložila jo je zoper odločitev o naložitvi v plačilo skupaj 265.412,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od tega: a) 189.216,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 naprej; b) 7.027,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 naprej, c) 19.167,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2012 naprej in zoper d) 50.001,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2012 naprej.

7. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da naj bi ustna pogodba o upravljanju sploh ne bila sklenjena zaradi napak pri zastopanju tožeče stranke. Sodišče naj bi prezrlo pričevanje C. C. Priči D. D. in E. E. naj bi bili neverodostojni zaradi prijateljstva, ker sta oba iz N. in približno enake starosti. F. F. naj bi glede nezadovoljstva s kvaliteto upravljalskih storitev izpovedal nekaj drugega, kot je potem ugotovilo prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi. Izpoved G. G. naj bi bila brez dokazne vrednosti. Uporabljal se naj bi SZ-1. Zastaralni rok naj bi znašal 1 leto, terjatev tožene stranke je zastarana. Če naj bi bila že sklenjena pogodba o upravljanju, potem je bila odpovedana s sklenitvijo pogodbe o upravljanju z novim upravljalcem, to pa je bil X. Odločitev sodišča o neupravičeni obogatitvi je obiter dictum. dogovor o plačilu ni bil nikoli dosežen zaradi tega, ker tožeča stranka ni bila pravilno zastopana. Sporazuma iz leta 2001 in 2011 naj bi ugotovila, da so terjatve tožene stranke že zapadle. To naj bi veljalo tudi za terjatve iz upravljanja.

8. Drugi sklop pritožbenih navedb se nanaša na terjatev v zvezi s prijetjem storilca kaznivega dejanja in glede čiščenja. Višina te glavnične terjatve znaša 7.027,88 EUR. Ti stroški naj bi bili previsoki. Tožena stranka naj bi jih bila nikoli ne utemeljila.

9. Tretji sklop pritožbenih navedb se nanaša na parkomat in video-nadzorni sistem, ki sta bila vzpostavljena v letu 2007 in sta stala 19.167,84 EUR, ter na odpravo napak na garažni hiši („sanacijo“ garažne hiše) v vrednosti 50.001,23 EUR. Obe terjatvi naj bi bili zapadli že v letu 2007 in naj bi torej bili zastarani.

10. Pritožba graja v četrtem sklopu navedb še, da naj bi bila obrazložitev glede zastaranja stroškov v sodbi v r. št. 103 preveč splošna in nerazumljiva. Povsem na koncu, v petem sklopu pritožbenih navedb, graja pritožba različne, v teku postopka domnevno storjene kršitve Ustave RS.

B. PRITOŽBA TOŽENE STRANKE

11. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper odločitev v točki I izreka prvostopenjske sodbe, vendar le v višini 17.000,00 EUR in zoper zavrnitev različnih zahtevkov v skupni vrednosti 18.898,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od tega: a) 4 zahtevkov po 2.628,00 EUR v skupni višini 10.512,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, b) zahtevka za plačilo 1.565,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2013 naprej, c) zahtevka za plačilo 2.515,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2013 naprej, d) zahtevkov za plačilo 1.540,07 EUR, 186,00 EUR in 2.579,74 EUR (skupaj 4.305,81 EUR), vsakič z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2012 naprej.

Skupna vrednost zavrnjenih zahtevkov od b) do d) znaša 8.8386,95 EUR.

12. Tožena stranka je v pritožbi navajala, da tožena stranka sploh ni pripoznala zahtevka tožeče stranke v tolikšni meri, kot je odločila prvostopenjska sodba. Pripoznala naj bi namreč le zahtevek v višini 113.000,00 EUR.

13. Pritožba navaja tudi vrsto razlogov, ki se nanašajo na njen zahtevek po nasprotni tožbi. Tako meni, da naj bi bila upravičena tožena stranka tudi do plačila za upravljanje od februarja 2013 do in vključno z majem 2013, saj je bil dogovorjen šestmesečni odpovedni rok. Upravičena naj bi bila tudi do plačila različnih storitev, kot so bili zamenjava hidrantne omarice, odprava napak na telefoniji v dvigalih (klic v sili) in za različna nujna popravila. Končno naj bi bila upravičena tudi do povrnitve stroškov, ki jih je sama imela s plačili H. H. d. o. o., I. I. d. d. in RTV Slovenija, ne glede na to, da ni predložila računov teh družb. 14. Obe stranki sta se pritožili tudi zoper odločitev o stroških.

15. V odgovoru na pritožbo nasprotne stranke je vsaka od obeh strank nasprotovala pritožbenim navedbam nasprotnika in predlagala zavrnitev nasprotnikove pritožbe.

C. OBRAZLOŽITEV

I. PRITOŽBA TOŽEČE STRANKE

16. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

17. Tožena stranka (B., d. o. o.) je z nasprotno tožbo zahtevala plačilo svojih upravljalskih storitev, ki jih je opravila na TPC. Tožena stranka je postavila več zahtevkov. Tem zahtevkom je prvostopenjsko sodišče v pretežnem delu ugodilo. Zoper odločitev o delu teh zahtevkov je vložila pritožbo tožeča stranka.

18. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala tako plačilo svojih upravljalskih storitev (kot takšnih), kot tudi povrnitev stroškov, ki so ji nastali z naročanjem (in plačevanjem) storitev tretjim, to je podjemnikom.

19. Po prvostopenjskem sodišču ugotovljeno dejansko stanje je bilo takšno: tožeča in tožena stranka sta 1. 2. 2007 sklenili dve prodajni pogodbi. Z njima je tožena stranka tožeči stranki prodala skupaj oba solastniška deleža, ki ju je imela na parc. št. 179/1, k. o. X. Tožeča stranka je tako postala izključni lastnik te nepremičnine, ki je v naravi TPC (prvostopenjska sodba, r. št. 15).

20. Med strankama pa je bilo v teku prvostopenjskega postopka ves čas sporno, ali sta sklenili pogodbo o upravljanju. Sporno je to še na pritožbeni stopnji. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bila med tožečo in toženo stranko istega dne kot prodajni pogodbi sklenjena še ustna pogodba o upravljanju. Vsebino te ustne pogodbe naj bi povzel D. D. v svojem E. E. poslanem elektronskem sporočilu. To sporočilo je bilo z dne 29. 3. 2007 (prvostopenjska sodba, r. št. 13).V sporočilu je D. D. potrdil dogovor o strošku upravljanja in vodenja TCP B. v višini 0,03 % od prodajne vrednosti. Dogovorjeni rok veljavnosti je znašal 5 let, s samodejnim podaljšanjem po eno leto dni, z odpovednim rokom šest mesecev pred iztekom letnega podaljšanja (prvostopenjska sodba, r. št. 12 in priloga B41). Sama elektronska pošta se sklicuje na predlog F. F., na temelju katerega naj bi bil sklenjen dogovor o upravljanju.

21. F. F. je bil v tem času prokurist tožeče stranke. D. D. je bil v času, ko je bilo sporočilo poslano, eden od dveh poslovodij tožeče stranke, E. E. je bil zastopnik tožene stranke.

22. V elektronski pošti z dne 29. 3. 2007 je bilo zapisano še tole: „Stroški vzdrževanja objekta in prostorov, vlaganj, popravil in drugi stroški, ki jih v bodoče za nas plačuješ, se poračunajo z razliko najemnin za RIC in dogovorjeno razliko po 13. členu prodajne pogodbe“ (prvostopenjska sodba, r. št. 28). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo presodilo, da se obračun terjatev, ki jih je imela tožena stranka, opravi šele po preteku petletnega obdobja (prvostopenjska sodba, r. št. 28).

23. Pritožba tožeče stranke sicer ne zanika pristnosti sporočila z dne 29. 3. 2007. Napada pa oceno pričevanj D. D. in E. E., ki sta oba potrdila, da je bil ustno sklenjen takšen dogovor, kot je zapisan v e-poštnem sporočilu z dne 29. 3. 2007. a) Dokazna ocena pričanj prič D. D., E. E., F. F., C. C. in G. G. 24. Tožeča stranke na začetku točke 1 pritožbe predvsem napada dokazno oceno s pričami D. D., E. E., F. F., C. C. in G. G. izpeljanega dokaznega postopka.

25. D. D. je v svojem sporočilu z dne 29. 3. 2007 jasno zapisala tole: „potrjujemo dogovor o strošku upravljanja in vodenja objekta v mesečni višini od prodajne vrednosti objekta“. V nadaljevanju pa še: „Zadevo moramo zaradi naših internih predpisov urediti še v formalni obliki, se pravi s pogodbo.“. Če oblika ni že zakonsko predpisana, potem je pogodba sklenjena že z dosego soglasja o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Ker za sklenitev pogodbe o naročilu posebna oblika ni predpisana, je bila torej pogodba sklenjena že z dosego soglasja. Oblika bi torej lahko bila kvečjemu dogovorjena. Stranki se sicer lahko sporazumeta, da naj bo posebna oblika predpostavka za veljavnost njune pogodbe (1. odstavek 54. člena OZ). Toda s tem se morata strinjati obe stranki, in poleg tega tudi še pred sklenitvijo pogodbe. Če namreč stranki soglasja o obličnosti kot predpostavki za veljavnost pogodbe ne dosežeta še pred njeno sklenitvijo, potem velja pogodba takoj, ko je doseženo soglasje. V tej zadevi pa je že iz samega e-poštnega sporočila z dne 29. 3. 2007 izhajalo, da sta stranki sklenili pogodbo ustno, tožeča stranka pa ni nikoli niti zatrjevala, da bi dosegli predhodno soglasje o tem, da je pisna oblika predpostavka za veljavnost pogodbe o naročilu. Trdila je, da je postavila takšen pogoj, za kar pa samo sporočilo sploh ne daje opore. Izrazila je kvečjemu pričakovanje, da se bo pogodba sklenila „še v formalni obliki“. Pritožbeno sodišče se lahko le strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi pogodba o naročilu konvalidirala (58. člen OZ), ker je bila izpolnjena s strani tožene stranke v času, v katerem je bilo plačilo tožeče stranke za storitve tako ali tako še odloženo. Tožeča stranka je v tem času dajala tudi posamezna navodila in odobritve, kar pomeni, da se je – v okviru dogovora samega – pogodba izpolnjevala z obeh strani (prvostopenjska sodba, r. št. 15).

26. Prvostopenjsko sodišče pričanja C. C. pač ni prezrlo. C. C. ni nikoli izpovedal, da tožeča stranki ni sklepala „tovrstnih ustnih pogodb in v uveljavljenih finančnih institucijah velja, da so vse take pogodbe pisne“. Njegove izpoved je bila drugačna „Načeloma smo vse dogovore sklepali pisno, glede na to, da tožeča stranka spada na področje bančništva“. Poleg tega še „... je bilo potrebno ustni dogovor skleniti v pisni obliki, saj je to nepisano pravilo za finančne institucije“. Gotovo pa je povsem vseeno, kaj si misli C. C. (ali pa tožeča stranka v pritožbi) o tem, kakšno mora biti ravnanje v finančnih institucijah – odločilna je zakonska ureditev, ki pa pisne oblike za takšno pogodbo nikoli ni predvidevala. Sklenjena je bila namreč pogodba o naročilu (767. člen OZ), in ne pogodba o upravljanju na temelju SZ-1. To bo v nadaljevanju še podrobneje obrazloženo.

27. Razlogi, ki jih pritožba navaja za dvom v pričanji D. D. in E. E., pritožbenega sodišča niso prepričali. Najprej zato, ker tožeča stranka niti ni navedla, ali je trditve o razlogih za dvom v obe pričanji sploh že postavila v prvostopenjskem postopku. Če jih ni, gre za nedopustna nova dejstva (1. odstavek 337. člena ZPP). Ni naloga sodišča, da po spisu samo od sebe išče navedbe stranke, ki jih je nemara dala – ali pa tudi ne – v teku prvostopenjskega postopka. Pritožba mora navesti pritožbene razloge. To so razmisleki, ki naj bi utemeljevali nepravilnost odločitve. Če niso konkretni, ni mogoče niti govoriti o pritožbenih razlogih (3. točka 335. člena ZPP). Konkretni pa postanejo šele, če stranka določno navede, katere neupoštevane trditve so bile dane in v kateri vlogi. Drugi razlog, ki je neodvisen od prvega, pa je sama nezadostnost okoliščin, ki jih navaja pritožba, če se predpostavlja, da so sploh bile dane pravočasno.

28. D. D. je izpovedal naslednje: „Povem, da se z E. E. osebno poznava, in da sva se tudi po prenehanju srečala na kavi.“ To je lahko pritožbeno sodišče ugotovilo samo, z branjem zapisnikov z glavnih obravnav (l. št. 82). Izpoved je potrdila poznanstvo in ne prijateljstva in srečanje na kavi – in to eni, ne na več kavah. Da se srečujeta zato, ker naj bi bila prijatelja, je pritožnikovo ugibanje brez kakršnekoli opore v samem spisu. Zgolj srečevanje na kavi seveda še ni dovolj, da bi bilo iz tega mogoče sklepati na prijateljstvo. Iz okoliščine, da naj bi bila oba iz N. in približno istih let, je tudi nemogoče zanesljivo sklepati, da sta zato prijatelja. Če bi bilo tako, potem v Novem mestu med osebami približno istih let sploh ne bilo drugega kot prijateljev. Prav tako iz dobave usnjenih suknjičev (elektronsko sporočilo z dne 18. 3. 2011, priloga B100) ni mogoče sklepati na prijateljstvo. Samo sporočilo je povsem nevtralno in iz njega ni mogoče sklepati, v kakšnih okoliščinah je prišlo do izdelave usnjenih suknjičev. Sicer pa se sporočilo nanaša tudi na usnjen suknjič za F. F., v katerega verodostojnost pritožba tožeče stranke ne dvomi.

29. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi, r. št. 13 navedlo, da iz izpovedbe F. F. izhaja, da ni bil zadovoljen s kakovostjo storitev tožene stranke. To iz izpovedi F. F. tudi jasno izhaja (l. št. 77 in 78). Da so to bile storitve upravljanja, pa je sklep prvostopenjskega sodišča, in ta sklep je tudi pravilen, glede na to, da sta stranki tega spora sklenili pogodbo o upravljanju. Da pa sta jo sklenila, ni sklepalo na temelju izpovedi F. F., ki je njeno sklenitev zanikal, temveč na temelju drugih okoliščin. C. C. je glede upravljanja izjavil dobesedno tole: Poleg tega še: „Kdo je izvajal upravljalske storitve na objektu, jaz točno ne vem povedati, vem pa, da je to delal E. E., pa tudi F. F. (l. št. 79). „Ne vem povedati, kdo je dejansko upravljal s stavbo, za katero pogodba o upravljanju ni bila podpisana, za to je bil zadolžen F. F., ki se je o tem dogovarjal naprej.“ (l. št. 80). Povzetek v prvostopenjski sodbi je pravilen. Če pa je stranka nezadovoljna z zapisom izpovedi, potem bi morala pravočasno ugovarjati (2. odstavek 124. člena ZPP oziroma vsaj grajati procesno kršitev po 1. odstavku 286.b člena ZPP). Ne zatrjuje, da je to storila.

30. Pritožba ima prav, da pričanje G. G. nima neposredne dokazne vrednosti glede sklenitve pogodbe. Pri njeni sklenitvi namreč ni sodeloval. Kvečjemu potrdil je lahko, da je tožena stranka opravljala storitve za tožečo stranko, kar pa še ni dokaz o sklenitvi pogodbe.

b) Vrsta sklenjene pogodbe in zastaranje terjatev

31. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim tudi v njegovi pravni presoji, da je bila med tožečo in toženo stranko 1. 2. 2007 sklenjena pogodba o naročilu (mandat; 766. člen OZ). Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo za tožečo stranko opravljala posle. Ti posli pa so bili različni in so skupaj predstavljali upravljanje TPC. Dogovorjeno je bilo tudi plačilo.

32. Da takšna pogodba ni bila „pogodba o opravljanju upravniških storitev“ (1. odstavek 53. člena SZ-1) je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. Predpostavka za sklenitev takšne pogodbe je že to, da sploh gre za večstanovanjsko zgradbo (glej naslov poglavja III.5, v katerem je tudi 1. odstavek 53. člena SZ-1, predvsem pa 1. člen SZ-1). To pa ta zgradba TPC ni bila. Poleg tega na njej niti ni obstajala etažna lastnina. Vsaj dve temeljni predpostavki za sklenitev „pogodbe o opravljanju upravniških storitev“ sta torej manjkali. Pogodba o naročilu z dne 1. 2. 2007 je bila torej sklenjena neoblično. Veljala je kljub temu, da je bila sklenjena ustno.

33. Pravni temelj za zahtevke tožene stranke do tožeče stranke je bila torej ustno sklenjena pogodba o upravljanju z dne 1. 2. 2007, ki je bila pogodba o naročilu. Tožena stranka je pri posameznih poslih prosila za dovoljenje tožeče stranke za njihovo opravo. To je prvostopenjsko sodišče ugotovilo glede sklenitve zavarovalne pogodbe (e-pošta z dne 21. 11. 2007), glede izvedbe parkomata in video-nadzornega sistema (e-pošta z dne 28. 1. 2008) in glede dolžine brezplačnega parkiranja (pošta z dne 22. 7. 2011; vse v r. št. 13). Okoliščina, da je prevzemnik naročila od naročitelja zahteval navodila, ravno kaže na to, da je prevzemnik naročila ravnal v skladu s pogodbenimi obveznostmi. Ker ni imel navodil, kako ravnati v posebnem, izjemnem položaju, ravnati pa je moral v skladu z naročnikovimi koristmi (1. odstavek 768. člena OZ), je zaprosil za navodila. Ta je tudi dobil in je šele tako izvedel, na kakšno naročiteljevo korist naj pazi. Mogoče bi sicer bilo, da bi zahteval navodila zato, ker prej pogodba o naročilu ni bila sklenjena. Mnenje v pritožbi, da takšno ravnanje kaže na to, da pogodba o naročilu ni bila sklenjena, pa nima opore v okoliščinah spora. Samo ravnanje tožene stranke je bilo ambivalentno, in ne kaže samo po sebi niti na sklenitev, niti na opustitev sklenitve pogodbe. Ravnanje tožeče stranke, ki je leta in leta dajala navodila in se očitno ni spraševala, zakaj tožena stranka od nje še ni zahtevala nobenega plačila, pa kaže na to, da sta obe pogodbeni stranki imeli pogodbo z dne 1. 2. 2007 za sklenjeno in sta se tega tudi zavedali.

34. V pogodbi o upravljanju je bilo dogovorjeno, da se zahtevki tožene stranke, kolikor bi jih lahko imela iz upravljanja, obračunajo šele po preteku petletnega obdobja (prvostopenjska sodba, r. št. 28) in ne mesečno sproti ali kako drugače. Za takšno terjatev je tudi obstajal pravni temelj v 1. odstavku 776. člena OZ. Stranki sta odložili pravico tožene stranke zahtevati izpolnitev obveznosti za 5 let. Odložili sta zapadlost terjatve (299. člen OZ) tako, da sta določili rok. To pa je bilo dopustno, saj 299. člen OZ to izrecno predvideva kot dopustno.

35. Stranki pogodbe o upravljanju sta se potem v dogovoru z dne 16. 2. 2011 dogovorili za drugačno zapadlost. Dogovorili sta se namreč, da bo tožena stranka predložila obračun skupnih stroškov za TPC za nazaj (2. točka navedenega dogovora z dne 16. 2. 2011; prvostopenjska sodba, r. št. 8). Obe stranki sta pri tem očitno predpostavljali, da so nekatere, v tem dogovoru naštete terjatve že zapadle. Med te terjatve spadata tudi terjatvi na postavitev parkomata in za vzpostavitev videonadzornega sistema (račun tožene stranke št. 105-12 v višini 19.167,84 EUR, za storitve z dne 14. 5. 2007) in terjatev za popravila garažne hiše (račun tožene stranke št. 103-12 v višini 50.001,23 EUR, storitve so bile opravljene v letu 2007). Iz dogovora z dne 16. 2. 2011 ne izhaja, da bi stranki z njim hoteli določiti, da so terjatve zapadle že v preteklosti; nista se torej naknadno dogovorili za zapadlost za vnazaj. O čem takšnem v dogovoru z dne 16. 2. 2011 namreč ni niti sledu. Naslednji dogovor z dne 13. 7. 2011 ni glede tega ničesar dodal ali spremenil. Ostalo je torej pri tem, kar je bilo dogovorjeno 16. 2. 2011. 36. Zastaranje ne more teči pred začetkom zapadlosti (1. odstavek 336. člena OZ). V vsakem primeru torej zastaralni rok za tiste terjatve, ki so bile zajete z dogovorom z dne 16. 2. 2011, ni mogel začeti teči pred 16. 2. 2011. Za terjatve iz pogodbe o naročilu ne velja kratki enoletni zastaralni rok (1. odstavek 355. člena OZ), temveč daljši, triletni zastaralni rok (1. odstavek 349. člena OZ). Med obema družbama sklenjena pogodba o upravljanju je bila namreč gospodarska pogodba (2. odstavek 13. člena OZ). Nasprotna tožba tožene stranke pa je bila vložena 23. 8. 2013, torej še znotraj triletnega zastaralnega roka.

37. Pritožbeno sodišče glede zastaralnega roka ne more najti nobene protislovnosti v obrazložitvi prvostopenjske sodbe. Terjatvi tožeče stranke v višini 130.000,00 EUR je prvostopenjska sodba ugodila, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2011 naprej; zapadle so že pred tem. Presodilo je tudi, da so na temelju dogovora z dne 16.- 2. 2011 zapadle tudi terjatve tožene stranke (tako izrecno r. št. 9 v prvostopenjski sodbi, gl. tudi r. št. 10).

38. Pritožba tožeče stranke pa ima vsekakor prav, da pravni temelj za zahtevke tožene stranke ne more biti neupravičena obogatitev. Tožena stranka ni niti postavila trditev, ki bi kazale na to, da je uveljavljala zahtevke na takšnem pravnem temelju (190. člen in nasl. OZ). Ne glede na to pa je prvostopenjska sodba v svojem pravnem temelju pravilno sklepala, da sta obe stranki tega spora sklenili pogodbo o naročilu in je v skladu s tem tudi odločilo.

c) Zastopanje tožeče stranke pri sklenitvi pogodbe

39. Tožečo stranko sta lahko zastopala le eden od poslovodij in prokurist skupaj. Tožečo stranko sta pri sklenitvi pogodbe o upravljanju zastopala eden od obeh poslovodij D. D. in prokurist F. F. Toženo stranko je zastopal njen poslovodja E. E. Glede na to, da sta pogodbeni stranki sklenili ustno pogodbo, je bilo zastopanje obeh strank pravilno, ne glede na to, da je F. F. sklenitev pogodbe zanikal. Dokazni postopek je pokazal, da je bilo njegovo zanikanje brez opore v dejstvih.

d) Trajanje pogodbe in odpoved pogodbe

40. Obrazloženo je že bilo, da je bila pogodba o naročilu sklenjena za obdobje 5 let, z dogovorom o samodejnem enoletnem podaljšanju in o pravici do odpovedi. Glede na to, da pritožbeno sodišče dokazne ocene prvostopenjskega sodišča glede pričanj prič ni spremenilo, velja ugotovitev prvostopenjskega sodišča o takšnem dogovoru o trajanju pogodbe tudi še na pritožbeni stopnji. Pritožba sicer sedaj navaja, da naj bi bila pogodba odpovedana 2. 12. 2010. Takrat naj bi tožeča stranka sklenila pogodbo o upravljanju s X. 41. Glede te pogodbe je prvostopenjsko sodišče zgolj ugotovilo, da tožena stranka ni bila niti obveščena o njeni sklenitvi. Tudi ni predložila dokazov o tem, da bi tožena stranka kdajkoli prejela obvestilo o sklenitvi pogodbe in o pozivu k predaji poslov novemu upravniku (prvostopenjska sodba, r. št. 14). Pritožba zgolj trdi, da naj bi prokurist F. F. „večkrat in vztrajno pozival tožno stranko naj preda dokumentacijo in ključe stavbe“. Pritožba ne navaja, kdaj in kje je takšno trditev postavila že v teku prvostopenjskega postopka. V tem delu nima razlogov in je brez vsakega učinka (3. točka 335. člena ZPP). Pritožba ne navaja, da bi bila tožena stranka kdajkoli obveščena o odpovedi pogodbe o naročilu (pogodbe o upravljanju), in ne zgolj o pozivu k predaji listin in ključev. Torej še vedno velja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka o sklenitvi pogodbe s X niti ni bila obveščena. Predvsem in glavno pa je, da bi tudi morebitna odpoved, celo če bi bila sporočena toženi stranki, ostala brez učinka. Pogodba bi namreč lahko najprej prenehala veljati šele po 5 letih od sklenitve (torej 1. 2. 2012). Po 2. 12. 2010 dana odpoved pa bi torej ne mogla učinkovati takoj. Tožeča stranka bi morala počakati do izteka petletnega roka in bi morala odpoved ponoviti pravočasno. Vsega tega ni niti zatrjevala.

42. Pogodba o upravljanju je predvidevala samodejno podaljšanje za eno leto, če ni bila pravilno odpovedana pred pretekom petletnega roka. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka pogodbe o upravljanju ni odpovedala pred 1. 2. 2012, zato je pogodba o upravljanju veljala še do 1. 2. 2013 (prvostopenjska sodba, r. št. 17). Teh ugotovitev tudi pritožba tožeče stranke ne napada; napada namreč zgolj presojo prvostopenjskega sodišča, da je bila pogodba o upravljanju sploh sklenjena.

e) Zahtevka na povrnitev stroškov za prijetje storilca kaznivega dejanja in za dodatno čiščenje

43. Tožena stranka je z računoma št. 35-13 zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela s postavitvijo zasede, prijetjem storilca kaznivega dejanja na eni strani, in s čiščenjem iztrebkov na drugi strani. Generalno čiščenje naj bi stalo 3.735,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, postavitev zasede in prijetje storilca še dodatnih 3.292,80 EUR. Oba izdatka sta nastala že oktobra leta 2012. 44. Pritožba je v bistvu podvomila v utemeljenost obeh zahtevkov. Posebej pri računu za čiščenje tudi navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi bil ta račun previsok.

45. Pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da so te navedbe pritožbene novosti (1. odstavek 337. člena ZPP). Navajanje teh novosti šele v pritožbenem postopku ni tožeča stranka upravičila, zato so neupoštevne.

f) Zahtevka za povrnitev stroškov izgradnje parkomata, video-nadzornega sistema in odprave napak na garažni hiši

46. Tožena stranka je z računom št. 105-12 v višini 19.167,84 EUR zahtevala povrnitev stroškov za vzpostavitev parkomata in video-nadzornega sistema. Z računom št. 103-12 v višini 50.001,23 EUR pa je zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela z različnimi izboljšavami na garažni hiši. Obema zahtevkoma je prvostopenjska sodba ugodila (glej obrazložitev v r. št. 90 in 95).

47. Pritožba navaja, da so bili ti zahtevki že zastarani, ker naj bi zapadli v letu 2007, medtem ko je tožeča stranka zahtevala plačilo šele z nasprotno tožbo.

48. Razloge, ki govorijo proti zastaranju, je pritožbeno sodišče navedlo že v r. št. 35. in nasl. Glede tega na tem mestu ne more več kaj dodati.

g) Zastaranje terjatev, ki pomenijo povračilo stroškov

49. Pritožba še meni, da je prvostopenjska sodba nerazumljiva v delu, ki se nanaša na zastaranje terjatev na povračilo stroškov. Iz same obrazložitve je mogoče razbrati, da se je prvostopenjska sodba ločeno ukvarjala z vprašanjem zastaranja terjatev na povrnitev enakih mesečnih nagrad za upravljanje v višini 2.628,00 EUR (2.190,00 EUR brez DDV) in z zastaranjem terjatev, ki so zgolj pomenile povrnitev stroškov. Na zastaranje prvih zahtevkov se nanaša obrazložitev v r. št. 27 do 29, na zastaranje drugih zahtevkov se je nanašala obrazložitev v r. št. 103. Ker veljajo isti razlogi za zastaranje enih in drugih zahtevkov, je imelo odkazovanje v r. št. 103 svoj smisel in je razumljivo.

h) Navedbe o različnih kršitvah ustavnih določb

50. Pritožnica je trdila, da je bilo postopanje prvostopenjskega sodišča takšno, da je pripeljalo do kršitev določb pravdnega postopka.

51. Pritožnica mora seveda navesti povsem konkretno, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila podana in zakaj bi lahko kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Če tega ne stori, se prvostopenjsko sodišče z njenimi navedbami ne ukvarja, razen v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni navedla konkretno, v čem naj bi se kazal privilegiran položaj tožene stranke, kdaj naj bi sodnik zavrnil ugovor pooblaščenke tožene stranke zoper zapisnik in podobno (pritožba, str. 10, 3. odstavek pritožbe pod zaporedno številko 5), se s takšnimi očitki pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

52. Na pravilno uporabo materialnega prava pa je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti. Kršitev, ki bi prikrajšale tožečo stranko, ni našlo.

II. PRITOŽBA TOŽENE STRANKE a) Pritožba zoper odločitev v točki I izreka prvostopenjske sodbe

53. Pritožba tožene stranke je utemeljena, kolikor se nanaša na zahtevek tožeče stranke po tožbi (točka I izreka prvostopenjske sodbe). Temu delu pritožbe je pritožbeno sodišče ugodilo na temelju 358. člena ZPP in je sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke delno zavrnilo v znesku 17.000,00 EUR.

54. Tožeča stranka je trditve glede svojih dveh glavničnih zahtevkov v skupni višini 113.000,00 EUR postavila na l. št 14 v vlogi z dne 20. 1. 2012. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 2.000,00 EUR mesečno za čas od 1. 3. 2007 do 16. 2. 2011. Tožeča stranka bi bila glede na lastne trditve lahko torej upravičena le plačila za 48 mesecev, to se pravi do skupaj 96.000,00 EUR. Zahtevala pa je več, namreč 113.000,00 EUR.

55. Poleg tega zneska je zahtevala še plačilo 500,00 EUR mesečno za čas od 1. 5. 2008 do 16. 2. 2011. Glede na lastne trditve bi bila upravičena do 17.000,00 EUR. Takšen znesek je tudi zahtevala.

56. V pravnem pogledu sta bila oba glavnična zahtevka oprta na dogovor z dne 16. 2. 2011. Vsota obeh zahtevkov, kolikor naj bi bila utemeljena že glede na navedbe tožeče stranke, znaša 113.000,00 EUR. Toliko pa je tožeča stranka zahtevala le za časovno obdobje med marcem 2007 in sredo februarja 2011, in sicer na obeh temeljih.

57. Tožena stranka je pripoznavo omenjala v dveh vlogah: v vlogi z dne 23. 8. 2013 (l. št. 32, hrbtna stran) in v vlogi z dne 20. 5. 2014 (l. št. 67). V zadnji vlogi zgolj omenja terjatev tožeče stranke v višini 130.000,00 EUR, brez kakršnihkoli navedb o njenem nastanku.

58. Bistveno bolj povedna je vloga tožene stranke z dne 23. 8. 2013. V njej je tožena stranka ponovila navedbe tožeče stranke v zvezi z njenima zahtevkoma, vključno z obdobji, na katere so se nanašale. Pri tem pa je povzela tudi, da naj bi znesek najemnin v višini 2.000,00 EUR mesečno znašal skupaj 113.000,00 EUR.

59. V nadaljevanju je tožena stranka navedla tole: „Ni sporno, da sta stranki dejansko sklenili navedeni sporazum, in da je tožena stranka navedeni dolg v skupni višini 130.000,00 EUR pripoznala“. Tožena stranka je torej v vlogi priznala dejstvo sklenitve sporazuma in pa njegovo vsebino, na katero se je tudi sicer sklicevala (1. odstavek 214. člena ZPP). S tem pa dolga v višini 113.000,00 EUR že zato ni pripoznala, ker takšna številka v dogovoru z dne 16. 2. 2011 ni niti omenjena. So pa v njej navedeni računski temelji za zahtevek tožeče stranke in te temelje je tožeča stranka pravilno povzela v svoji pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2013. Le glede tega so bila dejstva med strankama nesporna in priznana, ne pa tudi glede (absolutne) višine terjatve. Vloga tožene stranke z dne 16. 2. 2011 sicer nikakor ni zanikala pripoznave in jo je celo potrdila, toda le toliko in tako, kot je bilo dogovorjeno v dogovoru z dne 16. 2. 2011, na katerega se je tudi sicer izrecno sklicevala. To pa pomeni, da mora sodišče po uradni dolžnosti, že zaradi pravilne uporabe materialnega prava preizkusiti, koliko je tožena stranka pripoznala, pri čemer se mora držati dogovora z dne 16. 2. 2011. Pri takšnem preizkusu se izkaže, da je bil zahtevek tožeče stranke v višini 17.000,00 EUR brez pravnega temelja v dogovoru z dne 16. 2. 2011. Prvostopenjsko sodišče je prisodilo vseh zahtevanih 130.000,00 EUR, torej 17.000,00 EUR preveč. Vtoliko je bilo potrebno prvostopenjsko sodbo spremeniti.

60. V pritožbi torej - drugače kot meni tožeča stranka v odgovoru na pritožbo (tožene stranke) - tožena stranka ni navedla novega dejstva, temveč je zgolj opozorila na zmotno uporabo materialnega prava, kar pa je dopustno.

b) Pritožba zoper odločitev o nasprotni tožbi

1. Zahtevki za plačilo upravljanja v februarju, marcu, aprilu in maju 2013

61. Pritožba tožene stranke je utemeljena tudi, kolikor se nanaša na zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi za plačilo 2.628,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 naprej, 2.628,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2013 naprej, 2.628,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2013 naprej in 2.628,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 naprej. V tem delu je pritožba tožene stranke utemeljena in je vodila do spremembe prvostopenjske sodbe (358. člena ZPP).

62. Ti štirje enaki glavnični zahtevki pomenijo plačilo za storitev upravljanja. Do tega plačila je bila tožena stranka upravičena na temelju dogovora o upravljanju, doseženega ob sklenitvi prodajne pogodbe. Ta dogovor je bil zapisan v sporočilu z dne 29. 3. 2007 (prvostopenjska sodba, r. št. 15). Glede odpovedi pogodbe o upravljanju je prvostopenjska sodba v r. št. 17 ugotovila, da je bil dogovorjen odpovedni rok v trajanju šest mesecev pred iztekom letnega podaljšanja. Enoletno podaljšanje bi izteklo 1. 2. 2013, odpoved pa je bila dana 29. 1. 2013, torej tik pred potekom enoletnega podaljšanja. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je presodilo, da lahko naročitelj (tožeča stranka) kadarkoli odstopi od pogodbe, očitno ne glede na drugačen dogovor. Kot pravni temelj za svojo odločitev je navedlo 1. odstavek 782. člena OZ.

63. Pravilna je bila sicer uporaba določb o pogodbi o naročilu. Ni dvoma, da 1. odstavek 782. člena OZ naročitelju podeljuje odstopno upravičenje, in da ga lahko naročitelj izkoristi kadarkoli. Vendar pa se lahko pogodbeni stranki dogovorita, da odstopna izjava ne učinkuje takoj, temveč zgolj sproži tek odpovednega roka. V času teka odpovednega roka pogodba še učinkuje in zavezuje obe stranki, ki jo morata izpolniti. V praksi takšen dogovor (vendar ne le pri pogodbi o naročilu) ni redek. Je smotrn, ker upošteva upravičene koristi prevzemnika naročila, ki se mora prilagoditi spremenjenem položaju, ki nastane po morda dolgoletnem izvrševanju pogodbenih obveznosti. Takšen dogovor je dopusten (2. člen OZ), saj ni nobenih vsebinskih pomislekov zoper njega. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, zakaj bi ne mogel biti uporabljen dogovor o šestmesečnem odpovednem roku. Tožena stranka je očitno zahtevala plačilo storitev upravljanja le še za mesece februar, marec, april in maj in do njih je bila upravičena na temelju 3. odstavka 766. člena OZ v povezavi s pogodbo o upravljanju enako, kot do plačila upravljanja v predhodnih mesecih. Do zakonskih zamudnih obresti je bila upravičena na temelju 1. odstavka 299. v povezavi s 1. odstavkom 378. člena OZ.

2. Zahtevki za plačilo različnih storitev februarju, marcu, aprilu in maju 2013

64. Pritožba tožene stranke je utemeljena tudi, kolikor se nanaša na zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi za plačilo v višini 1.565,17 EUR, 221,08 EUR in 2.294,89 EUR, skupaj torej 4.081,14 EUR, pri čemer je tožena stranka zahtevala zamudne obresti od 1.565,17 EUR od 28. 3. 2013 naprej in od 2.515,97 EUR od 10. 4. 2013 naprej. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo na temelju 358. člena ZPP.

65. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov, ki jih je imela z upravljanjem v februarju, marcu, aprilu in maju 2013. Te zahtevke je tožena stranka postavila v računih št. 59-13, 75-13 in 76-13. Toženi stranki so ti stroški nastali zato, ker je naročila različna dela v zvezi s hidrantnim omrežjem in gasilniki, odpravo napak na telefoniji za klic iz dvigala in nujna popravila za uporabo objekta. Tožena stranka je zato postavila glavnične zahtevke v višini 1.565,17 EUR, 221,08 EUR in 2.294,89 EUR.

66. Prvostopenjska sodba jih je zavrnila končno zato, ker naj bi ti stroški nastali in zapadli v času, v katerem tožena stranka že ni več bila upravnik (prvostopenjska sodba, r. št. 77).

67. Pritožbeno sodišče je že navedlo razloge, zaradi katerih se je pogodba o upravljanju morala izvrševati še do konca odpovednega roka (glej obrazložitev, r. št. 63.). Zato tudi ni razloga, da bi tožena stranka ne mogla zahtevati povrnitve plačila teh storitev.

2. Zahtevki tožene za povrnitev stroškov, ki jih je imela s plačili storitev H. H. d. o. o., I. I. d. d. in RTV Slovenija

68. Tožena stranka je zahtevala tudi povrnitev izdatkov, ki je imela tožena stranka v okviru svojih nalog upravitelja tretjim osebam. V tem okviru je plačevala naslednjim družbam: H. H. d. o. o., I. I. d. d. in RTV Slovenija. Del teh zahtevkov, in sicer v višini 1.540,07 EUR, 186,00 EUR in 2.579,74 EUR, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Kot razlog je navedlo, da tožena stranka ni niti predložila računov teh družb (prvostopenjska sodba, r. št. 441, 48 in 52), čeprav se je v Dogovoru z dne 16. 2. 2011 zavezala k predložitvi računov in ostalih listin, ki omogočajo preizkus teh terjatev.

69. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo povsem prav. Stranki tega spora sta se dogovorili sami, na kakšen način lahko tožena stranka uveljavlja svoje zahtevke do tožeče stranke. Poleg tega pa mora tožena stranka v morebitnem sodnem postopku svoje zahtevke dokazati, če nasprotna stranka zahtevkom ugovarja. Zadnje je tožeča stranka storila, kar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v svoji sodbi. Ker tožena stranka svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila (212. člen ZPP), bi prvostopenjsko sodišče ne moglo odločiti drugače, kot je. Glede tega nič ne more spremeniti okoliščina, da je višina prispevkov za RTV Slovenija zakonsko določena. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je RTV Slovenija sploh zahtevala plačilo, ne glede na to, da je do tega sicer bila upravičena.

D. STROŠKI POSTOPKA

I. PRVOSTOPENJSKI POSTOPEK

70. Temeljno pravilo je, da lahko zahteva povrnitev stroškov postopka stranka, ki je v postopku uspela, in sicer v sorazmerju z uspehom v postopku (1. in 2. odstavek 154. člena ZPP). To velja v enaki meri za postopke na vseh stopnjah. Poleg tega je treba v tej zadevi uporabiti tudi 1. odstavek 158. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč delno umaknila tožbo, toda stroške prvostopenjskega postopka mora vseeno nositi sama, ker je ni umaknila zato, ker je tožena stranka izpolnila zahtevek.

71. Prvostopenjsko sodišče je o stroških prvostopenjskega postopka odločilo. Ker pa se je uspeh obeh strank v postopku spremenil, je moralo pritožbeno sodišče še enkrat odločiti o stroških prvostopenjskega postopka in potem še o pritožbenih stroških.

72. V tem sporu je bilo potrebno odločiti o tožbi in o nasprotni tožbi. Glede na 20. člen ZOdvT se vrednosti predmetov seštevajo. Smiselno isto velja tudi za vrednost spornega predmeta tudi v delu, ki se ne nanaša zgolj na odločitev o nagradi za odvetnike. Vrednost spornega predmeta je prvotno znašala 600.563,22 EUR in je bila šele v teku postopka zmanjšana zaradi delnega umika tožbe. Glede same vrednosti spornega predmeta ni nobena stranka navedla kakšnega pritožbenega razloga.

73. Nobena od obeh strank ni ničesar navedla niti glede samih stroškov prvo­stopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče je zato te izračunane stroške vzelo kot temelj za svojo odločitev.

74. Tožeča stranka je imela za 10.906,12 EUR stroškov in tožena stranka za 12.244,25 EUR stroškov.

75. Uspeh ene in druge stranke je pritožbeno sodišče izračunalo na drugačen način kot prvostopenjsko sodišče. Ni namreč upoštevalo povprečja uspeha za tožbo in nasprotno tožbo, izraženega v odstotkih za eno in za drugo stranko, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Kot temelj za svoj izračun je namreč pritožbeno sodišče vzelo uspeh ene in druge stranke v obrambi in v napadu. To je pritožbeno sodišče lahko storilo zato, ker so bili prav vsi zahtevki denarni.

76. Tožeča stranka je končno (po pritožbenem postopku) uspela s svojimi zahtevki v višini 113.000,00 EUR (s tožbo) in z obrambo zoper zahtevke v višini 21.652,86 EUR (in ne 36.246,78 EUR). Uspela je torej v skupni višini 134.652,86 EUR, oziroma s 22,4 %.

77. Tožena stranka je uspela z zahtevki v višini 329.193,59 EUR in 14.593,14 EUR, in z obrambo pred zahtevki v višini 105.122,85 EUR in 17.000,00 EUR. Skupaj je uspela v višini 465.909,58 EUR. Uspeh tožene stranke je znašal 77,6 %.

78. Tožeča stranka bi torej lahko zahtevala od tožene stranke 2.442,97 EUR in tožena stranka od tožeče 9.501,54 EUR. Po medsebojnem pobotanju zahtevkov je tožena stranka upravičena do povrnitve 7.058,56 EUR.

79. Prvostopenjsko sodbo je torej pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo še plačilo razlike. Že prvostopenjsko sodišče je namreč naložilo plačilo v višini 4.604,63 EUR, sedaj bo torej morala tožeča stranka plačati še 2.453,93 EUR.

80. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na 1. odstavku 299. in 1. odstavku 378. člena OZ.

II. PRITOŽBENI POSTOPEK

81. Vsota vrednosti obeh spornih predmetov je v pritožbenem postopku znašala le še, kolikor je izpodbijala ena ali druga stranka. Skupaj sta izpodbijali prvostopenjsko sodbo v višini 301.311,90 EUR (265.412,95 EUR in 35.898,95 EUR).

82. Tožena stranka je zahtevala povrnitev nagrade za pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT) v višini 1.360,00 EUR, odmene po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, sodne takse v višini 873,00 EUR in pa DDV, za odgovor na pritožbo pa je zahtevala še 2.286,00 EUR, 20,00 EUR in DDV (tar. št. 3210, 6002 in 6007 ZOdvT).

83. ZOdvT šteje vse postopanje stranke na eni stopnji kot celoto (gl. tarif. št. 3210 in še zlasti 17. člen ZOdvT).

84. Glede na vrednost spornega predmeta je tožena stranka upravičena do povrnitve sodne takse 873,00 EUR, do enega zneska v višini 20,00 EUR na temelju tarifne številke 6002, do povrnitve nagrade za delo odvetnika v višini 2.161,00 EUR, in do DDV od vsote teh zneskov.

85. Njen pritožbeni uspeh je znašal 297.006,09 EUR, uspela ni le z zahtevki v skupni višini 4.305,81 EUR. Uspeh izražen v odstotku je skoraj 99 %. Glede na tolikšen uspeh je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti celotne pritožbene stroške, sama pa ne more zahtevati povrnitve svojih pritožbenih stroškov. Celotni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 3725,88 EUR. Tožeča stranka jih mora povrniti v 15. dneh od vročitve te sodbe.

86. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na 1. odstavku 299. in 1. odstavku 378. člena OZ.