Jedro

Kuhinja z dnevno sobo in hodnikom v sicer še nedograjenem prizidku v sklopu souporabe nekaterih pomožnih prostorov v stari hiši predstavlja stanovanje, na katerem je pravica do uporabe v času skupnega življenja strank že obstajala in lahko omejena na eno stranko (predlagateljico) obstoja še naprej.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je za imetnico pravice uporabe na stanovanju v prizidku stanovanjske hiše, s souporabo sanitarij, hodnika in kotlovnice v starem delu hiše, določilo predlagateljico. Nasprotni stranki je naložilo, da se mora izseliti, ko mu bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori. Pritožbo nasprotne stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Nasprotna stranka proti takšni odločitvi vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sklepov nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlagateljica se je iz nedograjenega prizidka k stanovanjski hiši izselila dne 20.9.1989 prostovoljno, sedaj pa živi v dvo in pol sobnem stanovanju svojega brata v Ljubljani. Njen brat se je iz tega stanovanja izselil. Zato predlagateljica ne more utemeljevati svojih upravičenih potreb do spornega stanovanjskega prostora, ki ga niti ni mogoče šteti za stanovanje. V prizidku k stari stanovanjski hiši namreč še ni zgrajenega stanovanja. Glede souporabe ostalih prostorov pa obvelja, da lastniku teh prostorov ni bila dana možnost, da bi v tem postopku sodeloval. Proti njemu izvršba torej ne bo mogoča. V nasprotju s podatki spisa je ugotovitev, da je sporno stanovanje ločeno od stare hiše in da je souporaba skupnih prostorov le začasna. Dogovora o souporabi skupnih prostorov (sanitarij in kotlovnice ter hodnika) nikoli ni bilo. Sicer pa teče vzporedno tudi postopek za delitev skupnega premoženja, v katerem bo predlagateljica prejela to, kar ji pripada.

Predlagateljica na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Stališče, da stanovanja v prizidku ni in da dogovora o souporabi skupnih prostorov z očetom nasprotne stranke ni bilo, spada v okvir trditvene podlage nasprotne stranke, ki je bila v postopku na nižjih stopnjah dokazno in pravno preizkušena. Zato ne drži revizijska trditev, da je drugačno dokazno in pravno sklepanje nižjih sodišč, ki v bistvu pritrjuje navedbam predlagateljice protispisno, zaradi česar bi - vsebinsko - bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče tako v postopku na nižjih stopnjah ne najde niti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Revizijska presoja torej zadeva le še vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Dejanska podlaga, na kateri temelji sprejeta pravna ocena, pa je taka, da omogoča sklepanje, da kuhinja z dnevno sobo in hodnikom v sicer še nedograjenem prizidku v sklopu souporabe nekaterih pomožnih prostorov v stari hiši predstavlja stanovanje, na katerem je pravica do uporabe v času skupnega življenja strank že obstojala in lahko omejena na eno stranko (predlagateljico) obstoja še naprej. Dejstva dejanskega stanja opredeljujejo kuhinjo z dnevno sobo in hodnikom v novem delu stanovanjske hiše za samostojno stanovanjsko enoto, torej za stanovanje, na katerem je možno izvrševati pravico do uporabe; pravica do souporabe kopalnice, hodnika in kotlovnice v starem delu hiše, "pa je začasno omejena, dokler ne bo dokončana izgradnja prizidka." V tem obsegu gre za dejstva dejanskega stanja, ki izhajajo iz sporazuma o souporabi (sporazum se je dejansko izvajal) in ki jih revizijsko glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP niti ni mogoče izpodbijati. Razpravljanje o tem, ali je staršem nasprotne stranke glede obstoja sporazuma o souporabi in obsegu njegovega izvajanja bila dana možnost obravnavanja, je torej odveč. O tem ima izpodbijana sodba jasne in prepričljive razloge.

Sicer pa nasprotna stranka v reviziji ponovno načenja vprašanje utemeljenosti predlagateljičinega predloga glede na zatrjevano dejstvo, da naj bi dotlej skupno stanovanje zapustila prostovoljno. Ob takšnem stališču bi določbe 17. člena ZSR v predlagateljičino korist ne bilo mogoče uporabiti. Vendar pa dejstva govore drugače. Nižji sodišči sta tokrat ponovno ocenili, da se je predlagateljica z otrokoma odselila zaradi neznosnih razmer. Dokazne ocene pa v revizijskem postopku po že povedanem ni več mogoče grajati. Takšna ugotovitev toliko bolj obvelja za v reviziji uveljavljano novo dejstvo, ki naj bi bilo v tem, da predlagateljica z otrokoma sedaj biva v bratovem stanovanju sama, zaradi česar bi stanovanjskih potreb na prejšnjem stanovanju (2. odstavek 17. člena ZSR) ne imela več.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).