Jedro

Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prehajal na nedovoljen način številne države, med drugim tudi držav članic EU, kot sta Grčija in Hrvaška, v katerih po lastnih navedbah ni zaprosil za mednarodno zaščito ter da možnost za to nedvomno imel, kar nenazadnje izhaja tudi iz podatkov baze EURODAC, ki se nahajajo v upravnem spisu, da je bil s strani policije obravnavan v Republiki Hrvaški. Glede navedb pa je bistveno, da jih je tožnik v postopku in tudi, ko je bil ustno zaslišan na roku za glavno obravnavo, spreminja, kar nenazadnje nakazuje na tožnikovo nesodelovanje v postopku kar dodatno utrjuje pravilnost zaključka tožene stranke o znatnosti nevarnosti pobega v konkretnem primeru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve - sedaj tožena stranka, je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1990 v kraju Bab Alzuar, Alžirija, za namen predaje pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), in sicer od ustne naznanitve pridržanja dne 7. 1. 2019 od 15.00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali trenutka, ko preneha velja odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se pri odločitvi tožena stranka opira na določila 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka in 4. odstavkom 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter na podatke, zbrane v dotedanjem upravnem postopku, namreč na podatke, ki so razvidni iz registracijskega lista in depeše Policijske postaje Ljutomer (v nadaljevanju PP Ljutomer), tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, podane na predpisanem obrazcu dne 7. 1. 2019, ter iz razgovora, ki je bil ob ustni seznanitvi z izrečenim pridržanjem opravljen s tožnikom, o čemer je bil sestavljen zapisnik, ter po preverjanju podatkov v bazi EURODAC, iz katerih izhaja, da je bil pred prihodom v Slovenijo tožnik že obravnavan s strani druge države članice EU, in sicer Republike Hrvaške, česar tožnik ob ustni podaji prošnje za mednarodno zaščito ni navedel, pač pa je pa na izrecno vprašanje, ali ga je kje na poti do Slovenije obravnavala policija in ali je v kakšni državi dal prstne odtise odgovoril, da je dal prstne odtise samo v Albaniji. Na vprašanje, zakaj ob podaji prošnje ni omenil, da je bil obravnavan tudi s strani hrvaških policijskih organov je tožnik odgovoril, da je bil sicer res obravnavan s strani hrvaških policistov, ampak da ni šlo za namene prošnje za azil, pač pa je od sopotnika izvedel, da policisti nekoga iščejo in so jim zato vzeli prstne odtise, tja pa se tožnik ne želi vrniti, ker je bil deležen nasilja s strani hrvaške policije. Ob upoštevanju 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 ter 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 1. odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, se je tožena stranka glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III odločila, da bo pristojnim hrvaškim migracijskim organom posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Po oceni tožene stranke je tožniku potrebno omejiti gibanje, saj ugotovljene okoliščine in njegove navedbe ter dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in državo ter tako onemogočil zaključek postopka oziroma predajo pristojni državi članici, saj je njegova ciljna država Francija. Zato je po oceni tožene stranke za nadaljevanje postopka tožniku nujno potrebno omejiti gibanje, kar je tudi v skladu s stališči Vrhovnega sodišča, izraženimi v sodbi št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ki jo v svoji obrazložitvi tudi obširno povzema, ter tudi v sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, lahko le tega zapustil oziroma bi lahko odšel v drugo državo, kar ob upoštevanju navedenih dejstev, da je tožnik že prehajal državne meje na nedovoljen način in da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško po presoji tožene stranke dodatno utemeljuje obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z določili Uredbe Dublin III.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, ker meni, da bi tožena stranka lahko tožniku odredila ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, češ da v konkretnem primeru ni dokazana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Toženi stranki očita, da je ostalo dejansko stanje glede njegovega zavajanja zmotno in nepopolno ugotovljeno. Nadalje meni, da je podana bistvena kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), češ da tožena stranka ni preverjala, ali bi bilo pridržanje na območje Azilnega doma primerno glede na režim varovanja za konkretnega prosilca - torej tožnika, ki očita, da mu v zvezi s tem ni bila dana možnost, da bi se o tem izjasnil. Poleg tega okoliščini iz 1. in 3. alineje 2. odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki se nanašata na nedovoljen vstop tujca v Slovenijo in da tožnik nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji po njegovem mnenju predstavljata milejši obliki okoliščin, ki kažeta nevarnost pobega tujca in zato sami zase ne opravičujeta posega v osebno svobodo tožnika. Nadalje tožnik meni, da okoliščine njegove prošnje za mednarodne zaščito in njegove navedbe ter dejanja ne kažejo, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in tudi ne, da bi ponovno ilegalno prečkal mejo držav EU, zato bi naj bilo v njegovem primeru mogoče učinkovito izvesti ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma v smislu 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, tako da torej niso podani razlogi iz 2. odstavka 84. člena ZMZ za pridržanje tožnika v Centru, češ da bi bil ustrezen milejši ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma kot zadostnem ukrep za izvedbo postopka v zvezi s predajo, glede na opisano dejansko stanje. Nadalje še očita, da nevarnost pobega tožnika ni konkretno izkazana ali vsaj ne v tolikšni meri, da bi bil odvzem prostosti tožniku zaradi namena predaje sorazmeren ukrep, to pa naj bi nakazovalo, da je tožnik pridržan le zato, ker bo v zvezi z njim potekal postopek predaje odgovorni državi članici, slednja pa je izrecno prepovedano z 28. členom Uredbe Dublin III. Tožnik še očita izostanek razlogov v izpodbijani odločbi o tem, zakaj se izrečeni ukrep pridržanja zaradi predaje na prostore in območje Centra za tujce šteje v konkretni zadevi za sorazmeren. V tožbenem zahtevku tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podredno pa, naj mu izreče blažji ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Uvodoma sodišče navaja, da na glavni obravnavi dne 21. 1. 2019 vpogledalo listine predmetnega upravnega spisa, ki ga je predložila tožena stranka, ter tožbo s prilogami in v skladu s 6. odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Ker med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1), je sodišče v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Alžirije, postavilo sodnega tolmača za arabski jezik, gospoda Saleha Majeda, in na glavni obravnavi dne 21. 1. 2019 tožnika izrecno povprašalo, ali tolmača in njegovo tolmačenje razume, kar je tožnik potrdil tudi s tem, da je ob odgovoru na to vprašanje tudi pokimal. Pravica do tolmača je bila tako zagotovljena tožniku, ki je med drugim na posebno vprašanje, katera je bila njegova ciljna država preden je odšel iz Alžirije odgovoril, da je bila njegova ciljna država Slovenija, na nadaljnje vprašanje, da iz njegove prošnje, podane ustno na predpisanem obrazcu izhaja, da je njegova ciljna država bila Francija, kjer ima brata in kako lahko to pojasni, je tožnik odgovoril, da je njegov končni cilj Francija, zdaj pa bi nekaj časa bil v Sloveniji. Nadalje je na posebno vprašanje, kako je potekal postopek s hrvaškimi organi glede njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovoril, da on na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, hrvaški policisti pa so ga prisilno vrnili v Bosno.

7. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in še odločila, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 7. 1. 2019 od 15:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 2. in 3. odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v zvezi s 1. in 4. odstavkom 84. člena ZMZ-1. 8. Uredba Dublin III v 2. odstavka 28. člena določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, medtem ko 1. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

9. Po 1. odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1), po 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

10. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da gre v obravnavanem primeru glede na opis njegovega pridržanja v sklepu za ukrep, ki po vsebini ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče že presodilo v tožnikovemu primeru primerljivih zadevah št. I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, vendar pa je presodilo, da je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici mogoč in dopusten, kot med drugim izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve), na katero se v svoji obrazložitvi sklicuje tudi tožena stranka v sedaj izpodbijani odločbi.

11. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, kot tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

12. Sodišče je v številnih svojih odločitvah, med drugim v pravnomočni sodbi št. I U 2743/2017-14 z dne 5. 12. 2017, razlagalo na način, da pojem „nevarnost pobega“ iz točke (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z individualno oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom še ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzeli stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 tudi navedlo, da sicer ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zakonodajalec pa je z določili ZMZ-1 poleg tega določil, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

13. Nevarnost pobega mora biti po dikciji 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v sodbah št. I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 in tudi nadaljnjih že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Tak zaključek namreč sledi iz primerjave navedenega standarda z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“) in hrvaško različico („velika opasnost“), medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

14. Iz zadeve Sodišča EU št. C-528/15, Al Chodor, sicer izhaja obveznost države članice, da mora „v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito“. Po mnenju sodišča iz te dikcije, skupaj z obrazložitvijo odločbe izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za „objektivna merila“, vendar pa v konkretnem primeru sodišče ne dvomi, da navedena pravna podlaga, ki je za odločanje v konkretnem primeru relevantna, v povsem zadostni meri izpolnjuje te kriterije za odločanje. Zgolj to, da so kriteriji zapisani v zakonu, ki se ne nanaša neposredno na odločanje o mednarodni zaščiti, pač pa ureja očitno sorodno pravno področje tujcev, v ničemer ne zmanjšuje njene nomotehnične kvalitete ali pomena v tem smislu, da bi šlo za predpis nižjega ranga v hierarhiji pravnih aktov veljavnega nacionalnega pravnega reda in tudi ne zahtevane kvalitete objektivnosti. Zaradi sorodnosti pravnega področja po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi bili razlogi za pridržanje, ki veljajo na enem pravnem področju, analogno preneseni na drugega, kar smiselno prav tako izhaja iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča, na katero se je pri odločitvi sklicevala tudi tožena stranka. Sodišče nenazadnje še pripominja, da kljub nekaterim drugačnim stališčem, izraženim med drugim v nedavni sodni št. I U 2588/2018-13 z dne 31. 12. 2018 (zlasti 55. točka obrazložitve), še tudi po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor tako Vrhovno sodišče ( na primer v sklepu št. X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017), kot tudi Upravno sodišče RS (na primer v sodbah št. I U 1080/2017 z dne 18. 5. 2017, I U 2382/2017 z dne 30. 10. 2017 in I U 2743/2017 z dne 15. 12. 2017) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz citirane sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. 15. Predmet presoje v konkretnem primeru je torej sklep, s katerim je tožena stranka izrekla izpodbijani ukrep pridržanja za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, ki ga je oprla na 2. in 3. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 in na svojo presojo, da je tožnik izrazito begosumen, sporno pa je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v 2. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

16. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

17. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo z obširnim opisom razmer v Azilnem domu pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru za tujce kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče učinkovito zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih individualnih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena glede na posamezne kriterije za opredelitev pojma „znatna nevarnost pobega“.

18. Sodišče se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prehajal na nedovoljen način številne države, med drugim tudi držav članic EU, kot sta Grčija in Hrvaška, v katerih po lastnih navedbah ni zaprosil za mednarodno zaščito ter da možnost za to nedvomno imel, kar nenazadnje izhaja tudi iz podatkov baze EURODAC, ki se nahajajo v upravnem spisu, da je bil s strani policije obravnavan v Republiki Hrvaški. Glede navedb pa je bistveno, da jih je tožnik v postopku in tudi, ko je bil ustno zaslišan na roku za glavno obravnavo, spreminja, kar nenazadnje nakazuje na tožnikovo nesodelovanje v postopku kar dodatno utrjuje pravilnost zaključka tožene stranke o znatnosti nevarnosti pobega v konkretnem primeru. Sodišče kot neprepričljivo ocenjuje tožnikovo izjavo, da je Slovenija njegova ciljna država, saj je tudi na naroku za glavno obravnavo izrecno tudi navedel, da je njegova končna ciljna država Francija, kjer ima brata. Vse navedeno tudi sodišče, enako kot toženo stranko, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan v Centru za tujce, ampak v Azilnem domu, zapustil tako Azilni dom kot tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.

19. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način je tožena stranka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati tudi uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru glede na opisane razmere v Azilnem domu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v 2. odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu.

20. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku za glavno obravnavo glede opisanih razmer v Centru za tujce. Bistveno kar ga moti je to, da je v zaprtem prostoru, kar pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

21. Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo ključnim razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.