Jedro

Določba 171. člena ZP-1 napotuje na ZKP glede postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, ne pa tudi glede kršitev, zaradi katerih je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti; te so določene v 1. odstavku 169. člena ZP-1.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Kaznovani B.K. je bil z odločbo o prekršku Policijske postaje M.S. z dne 14.2.2005 spoznan za odgovornega prekrška po b) točki 7. odstavka 32. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 30.000,00 SIT in ena kazenska točka. Zoper navedeno odločbo je vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Murski Soboti s sodbo z dne 17.11.2005 zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec A.P. je zoper to sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP in 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti v obravnavani zadevi kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP in 171. členom ZP-1. Po določbi 171. člena ZP-1 se glede postopka za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe ZKP o zahtevi za varstvo zakonitosti. Ta določba napotuje na ZKP glede postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, ne pa tudi glede kršitev, zaradi katerih je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti. Okvir kršitev, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, določa 1. odstavek 169. člena ZP-1. Po 1. odstavku 169. člena ZP-1 se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek, iz 2. odstavka istega člena pa izhaja, da jo lahko vloži (le) državni tožilec. Ta lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži ne glede na to, ali je bila odločba izdana v hitrem ali rednem postopku o prekršku in ne glede na to, ali je bilo zoper njo sploh vloženo redno pravno sredstvo, ob vlaganju pa ni vezan na noben rok. Državni tožilec glede razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni omejen, saj lahko to izredno pravno sredstvo vloži zaradi vsake (materialne ali procesne) kršitve ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek.

Kršitve po ZKP, ki jo uveljavlja vložnik v obravnavani zadevi, (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) v postopku o prekršku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.