Jedro

Izpodbijano odločbo je bilo treba odpraviti, saj temelji na določbah prvega do tretjega odstavka 154. člena ZDoh-2, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da so bili v neskladju z ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena tega zakona vštejejo povprečni zneski subvencije na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Novo mesto, št. DT 421305-01988 z dne 23. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku za leto 2009 odmeril iz naslova obveznosti iz kmetijstva pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest za leto 2009 od osnove 420,23 EUR in stopnji 9,4 %, v znesku 39,50 EUR. Pri tem je v izreku tudi odločil, da mora, glede na odmerjene in že obračunane obveznosti, zavezanec po priloženi posebni položnici plačati še posamezne specificirane obroke. V obrazložitvi se sklicuje na 129. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter 313., 315. in 316. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje, da je akontacijo dohodnine davčni organ ugotovil na podlagi podatkov o zavezancu, katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih zemljišč, podatkov o prijavljenih površinah vinogradov, katerih pridelek se porabi za predelavo v vino, podatkov o številu panjev v uporabi ter podatkov o priznanih oprostitvah po stanju na dan 30. 6. 2009. Sklicuje se tudi na 73. in 147. člen ZDoh-2 oziroma Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka (v nadaljevanju ZUKD).

2. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-03-1515/20101-2 z dne 18. 1. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Poleg 70. in 71. člena ZDoh-2 se sklicuje tudi na njegov 154. člen, po katerem se v katastrski dohodek zavezancev, ki so jim bile v letu 2009 izplačane obdavčljive subvencije, všteje tudi povprečen znesek subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki je določen s povprečnim zneskom subvencije na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč za leto 2009 in zneskom katastrskega dohodka za oljčne nasade za leto 2009 (Uradni list RS, št. 13/2010). Glede na veljavno zakonodajo se povprečni znesek subvencij na hektar površine pripiše za vsa kmetijska in gozdna zemljišča, ki jih ima zavezanec v uporabi, ne glede na to, za katera zemljišča je dejansko prejel subvencije, in ne glede na dejanski znesek subvencije, ki jo je prejel. Višina povprečnega zneska je bila za leto 2009 objavljena v Uradnem listu RS, št. 15/2010 z dne 2. 3. 2010. 3. Tožnik se s tako odločitvijo upravnih organov ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Meni, da je znesek, ki ga mora plačati, umetno napihnjen dohodek iz kmetijstva. Gre za neresnične podatke. Tako on kot žena sta zdravstveno nesposobna za delo na kmetiji in sta invalidsko upokojena. Če ne bo uspel z omenjeno tožbo, se bo moral odpovedati subvencijam in vlaganjem. Teren je težko dostopen, strmina in izkoriščenost gozdov v preteklosti pa je bila velika. Velik odstotek je kostanjevega gozda, ki se ga sploh ne obnavlja, ima najnižjo ceno in je še vedno uničen od bolezni. Zato meni, da je davčni organ pri odmeri davka nepravično in napačno uporabil podatke iz katastra, zavrnil pa podatke, ki temeljijo na dejanskem stanju o ugotovljeni višini subvencij, ki jih je izračunala kmetijska svetovalna služba.

4. Glede na navedeno sodišču smiselno predlaga, naj njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne davčnemu organu v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da pri svoji odločitvi vztraja iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah. Zato predlaga zavrnitev tožbe.

6. Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo prve alinee drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožba je utemeljena.

8. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS dne 19. 1. 2012 z odločbo številka U-I 18/11-10 odločilo, da so prvi do tretji odstavek 154. člena ZDoh-2, bili v neskladju z ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena tega zakona vštejejo povprečni zneski subvencije na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. V izreku je določilo tudi način izvršitve, in sicer tako, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2, v še ne pravnomočno končanih postopkih, všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

9. Kot izhaja iz obrazložitve omenjene ustavne odločbe, je potrebno po ustaljeni ustavno sodni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave razumeti tako, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če temu ni tako in enako ureja bistveno različne položaje, pa mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Ustavno sodišče takega razumnega razloga v danem primeru ni našlo. Davčnim zavezancem, ki so dejansko prejeli manj subvencij od povprečno izračunanega zneska, se je v davčno osnovo za odmero dohodnine vštel večji znesek dohodkov, kot so jih dejansko prejeli. Na drugi strani pa so določeni davčni zavezanec dejansko prejeli več subvencij od povprečno izračunanega zneska in se jim je v davčno osnovo za odmero dohodnine vštel manjši znesek subvencij, kot pa so ga dejansko prejeli. To pomeni, da so bili davčni zavezanci, ne glede na različne dejanske položaje, obravnavani enako. V še nepravnomočno končanih postopkih, v katerih je bil znesek dejansko prejetih subvencij višji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, pa je potrebno upoštevati povprečen znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. Določitev davčne obveznosti za nazaj je namreč v nasprotju s 155.členom Ustave.

10. Glede na navedeno je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Davčni organ naj v omenjenem postopku odloči ponovno, z upoštevanjem zgoraj omenjene ustavne odločbe, objavljene v Uradnem listu RS številka 9 z dne 6. 2. 2012.