Jedro

Ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeno trditev o pomenu listine v spisu in je celo napačno navedlo, da take listine ni, je kršilo tožničini pravici do enakega varstva pravic in do učinkovitega pravnega sredstva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Med pravdnim postopkom je tožeča stranka umaknila svoj prvotni tožbeni zahtevek za overitev podpisa na prodajni pogodbi z dne 25.9.1995, v drugem sojenju pa je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek za overitev podpisa na prodajni pogodbi brez datuma. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za izročitev tovornega vozila Iveco 190.48 T., registrska številka ..., podrejeni tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna plačati tožnici 38.343,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in nadaljnji podrejeni tožbeni zahtevek, da je drugi toženec dolžan plačati tožnici 38.343,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je prvostopenjsko sodbo izpodbijala v delu glede odločitve o podrejenih zahtevkih, pritožbeno sodišče pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (v točkah II. in III.) potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo "iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku". Predlagala je spremembo drugostopenjske sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka obrazložila neutemeljenost revizije in predlagala njeno zavrnitev.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

V tej pravdi je tožnica trdila, da je njen pravni prednik pokojni M. B. kot kupec maja 1995 s podjetjem K. d.o.o. sklenil prodajno pogodbo za 75.000 DEM. Zahtevala je overitev podpisa na prodajni pogodbi z dne 25.9.1995 oziroma na prodajni pogodbi brez datuma ter izročitev tovornega vozila, na koncu pa je glede na stališče, da pogodba ni bila sklenjena, zahtevala vračilo plačane kupnine 75.000 DEM.

Sodišče prve stopnje je oba zahtevka za vrnitev kupnine zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka izročitve kupnine 75.000 DEM prodajalcu ni dokazala. Pritožbeno sodišče se v izpodbijani sodbi s takim zaključkom strinja. Tožeča stranka v reviziji temu nasprotuje s trditvijo, da je bilo dokazno breme glede prejema kupnine obrnjeno, ker je v podpisani prodajni pogodbi brez datuma navedeno, da je pokojni B. že plačal kupnino. To stališče je zmotno. Dokazno breme določa materialno pravo, ki v določenih primerih lahko določa tudi obrnjeno dokazno breme. Vendar velja temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena, da nosi dokazno breme tisti, ki dejstvo zatrjuje, in ne tisti, ki ga zanika. V obravnavanem primeru ima zato tožeča stranka dokazno breme, da je plačala kupnino in ne tožena stranka, da kupnine ni prejela. Obstoj listine, ki naj bi potrjevala plačilo, pa ne obrača dokaznega bremena, temveč predstavlja enega od elementov, ki so podlaga za sprejem dokazne ocene.

Neutemeljen je revizijski očitek nasprotja v razlogih prvostopenjske sodbe. Zatrjevano nasprotje namreč ne posega na področje odločilnega dejstva v tej pravdi, to je dejanske izročitve kupnine. Okoliščina, da so priče potrdile obstoj dogovora M. B. za nakup vozila za 75.000 DEM še ne pomeni, da je kupnina dejansko znašala 75.000 DEM, ob tem ko so bile tržne cene tovrstnih vozil bistveno nižje, predvsem pa ta ugotovitev sama po sebi ne potrjuje, da bi bila kupnina dejansko izročena. Po presoji revizijskega sodišča torej prvostopenjska sodba ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

Utemeljeno pa uveljavlja tožničina revizija kršitev določb pravdnega postopka v sodbi sodišča druge stopnje. Res je namreč, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeno trditev o neupoštevanju prodajne pogodbe brez datuma, v kateri je navedeno, da je kupec vozilo izplačal po dogovorjeni ceni 75.000 DEM v tolarski protivrednosti, in za katero je grafologinja potrdila, da jo je podpisal drugi toženec. Navedena pritožbena trditev je nasprotovala zaključku prvostopenjskega sodišča, da ni dokazana izročitev kupnine, torej gre za pritožbeno navedbo, ki je za odločitev o spornih tožbenih zahtevkih relevantna in je bilo zato pritožbeno sodišče nanjo dolžno odgovoriti. To sodišče pa je v nasprotju z izrecnim zapisom prodajne pogodbe brez datuma (A 2) v razlogih celo zapisalo, da izročitev denarja ni dokazana z objektivnim dokazom, to je listino, na kateri bi prevzemnik denarja podpisal, da je denar prejel. Gre torej za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine v spisu in med dejansko vsebino listine, na katero se je sklicevala v pritožbi tožeča stranka in na kar se sklicuje v reviziji. Revizijsko sodišče glede na navedeno zaključuje, da je pritožbeno sodišče z neobravnavanjem predložene podpisane pogodbe in celo z zatrjevanjem, da take pogodbe ni, kršilo tožničino pravico do poštenega sojenja v okviru enakega varstva pravic ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po osmi točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.