Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Začasna odredba kot sredstvo zavarovanja je izjemen ukrep, ki ga lahko sodišče izda le, če je potrebno posredovanje sodišča še preden je izdana končna odločba. Zato mora sodišče zlasti pri vprašanjih, ki zadevajo mld. otroke, skrbno presoditi ali so podane kakšne posebne okoliščine, iz katerih izhaja, da je potreben nujen ukrep. Podani morajo biti razlogi o takšni ogroženosti otroka, da je potrebna takojšnja prepoved stikov, še preden sodišče izvede dokazni postopek.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerimi je CSD predlagal, da se materi A.Č., V.Č. prepovedo stiki z mladoletno hčerko, ki se izvajajo v prostorih in pod nadzorom centra za socialno delo, prav tako pa se ji prepovedo telefonski in pisemski stiki ter da se jo v primeru kršitve začasne odredbe kaznuje z denarno kaznijo v višini 1.500,00 EUR. Stiki so bili določeni s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Celju N 776/2011 z dne 25. 12. 2012, ki je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 45/2013 26. 3. 2013. Določeni so bili stiki pod nadzorom CSD in enkrat mesečno. Sodišče prve stopnje je ob uporabi določbe 411. člena ZPP, 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter 106. člena ZZZDR zaključilo, da ne obstajajo razlogi za izdajo začasne odredbe, s katero bi se materi ukinili kakršnikoli stiki z mladoletno, 14 let staro A. Sodišče je upoštevalo, da so bili od pravnomočnost odločbe stiki samo dvakrat v prostorih CSD. Zaključilo je, da reakcije mld. A. niso bile povezane z ravnanjem matere, ker je tudi rejnica, ki jo je v začetku letošnjega leta sprejela v rejo ugotovila, da je A. obnašanje zelo spremenljivo. Tako je sodišče izpostavilo, da je v sporih iz razmerja med starši in otroki začasna odredba lahko le nujen ukrep, ki ga je potrebno uporabljati le takrat, ko se pokaže, da varstvo koristi otroka terja nujno ukrepanje že tekom postopka in še preden poda mnenje izvedenec. Zato je zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za to, da se izda začasna odredba s katero bi se materi v celoti odvzeli stiki.
Zoper sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj CSD, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe določb materialnega prava (druga in tretja točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje in poudarja, da so ravnali v skladu z 119. členom ZZDR, po katerem so dolžni storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic. Sodišče se je sicer oprlo na to, kar je ... povedala svoji odvetnici kot posebni zastopnici, vendar pa je sodišče tudi ugotovilo, da mld. A. pogosto spreminja svoja stališča, zato se sodišče ne bi smelo opreti na njene navedbe. Sodišču očitajo, da ni upoštevalo, da je mld. A. ob priliki obiska v Z. strokovnim delavkam CSD povedala, da si stikov z materjo ne želi in da je tudi odklonila prihod na sodišče. To svojo željo pa je izrazila tudi v pismu, ki ga je pisala 20. 5. 2013 svoji rejnici. Sodišču očitajo napačno dokazno oceno kot tudi, da pri odločitvi ni zapisalo bistvenih delov izpovedbe L.G., ki je bila prisotna ob dogodku 10. 5. 2013, ki se je končal s hospitalizacijo mld. A. Zato bi sodišče moralo slediti zaključkom, ki so jih podali, saj so pri tem sodelovali psihologi, socialni delavci in pa pravniki in ki so zaključili, da je za mld. otroka najboljše, da nima stikov z materjo. Le na takšen način ji bo omogočena začasna duševna stabilizacija in tudi vključitev v rejniško družino. Po spremembi odločitve sodišča so stiki potekali dvakrat in niso bili v korist A., saj so močno porušili njeno duševno stanje in se končali z njenim izbruhom in agresijo. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in da se izda začasna odredba, s katero bo odločeno, da mati nima pravice do stikov ali pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavo.
Pritožba ni utemeljena.
Po določbi 411. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko izda sodišče med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Četrti odstavek 411. člena določa, da se takšna začasna odredba izda po določbah zakona, ki ureja zavarovanje (torej po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)). Začasna odredba kot sredstvo zavarovanja je izjemen ukrep, ki ga lahko sodišče izda le, če je potrebno posredovanje sodišča še preden je izdana končna odločba. Zato mora sodišče zlasti pri vprašanjih, ki zadevajo mld. otroke, skrbno presoditi ali so podane kakšne posebne okoliščine, iz katerih izhaja, da je potreben nujen ukrep. Podani morajo biti razlogi o takšni ogroženosti otroka, da je potrebna takojšnja prepoved stikov, še preden sodišče izvede dokazni postopek. Sodišče je dolžno pri presoji o tem, ali obstajajo razlogi za izdajo začasne odredbe o prepovedi stikov skrbno oceniti vse okoliščine.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa obširno obrazložilo zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe in izpostavilo vsa pomembna dejstva, predvsem pa je tudi pravilno upoštevalo, da je bilo o stikih pod nadzorom odločeno s sklepom Okrožnega sodišča v Celju N 776/2011, ki je bil potrjen po Višjem sodišču v Celju in da sta oba udeleženca ta sklep sprejela 9. 4. 2013. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ovrednotilo dejstvo, da so stiki po sprejetju sklepa potekali le dvakrat po dve uri, to je večkrat kot so bili določeni in da so, pa čeprav je izvedenka v mnenju, ki ga je podala v postopku N 776/2011 navedla, da naj bi stiki potekali predvsem zunaj prostorov centra za socialno delo, obakrat potekali v prostorih centra za socialno delo.
Pritožbeno sodišče je v zadevi N 776/2011 odločalo o pritožbi na seji senata 26. 3. 2013 in je takrat potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da bodo stiki potekali enkrat mesečno in pod nadzorom. Center za socialno delo, ki je v mesecu maju letošnjega leta predlagal ukinitev stikov in izdajo začasne odredbe, je v predlogu zatrjeval, da takšni stiki niso bili koristni, ker da mati ni sposobna zdravega in koristnega razmerja do hčerke in da je ob izvajanju stikov strokovna delavka povedala, da le-ti za deklico niso koristni in da naj bi ji nastala nepopravljiva škoda, ker da je deklica nervozna, da se je pritoževala nad stiki, da so ji bili odveč, ob zadnjem (drugem) stiku 10. 5. 2013 pa je celo dobila napad in so jo morali odpeljati v bolnišnico. To dejstvo izpostavlja pritožnica tudi v pritožbi. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse okoliščine in jih v sklepu tudi obrazložilo.
Res je sicer, da lahko sodišče izda začasno odredbo preden zasliši izvedenca kot to v pritožbi navaja predlagateljica, vendar pa je sodišče glede na to, da je bilo v stikih pod nadzorom dokončno odločeno v mesecu maju 2013 pravilno presodilo, da ne obstajajo takšne okoliščine, da bi bilo potrebno z začasno odredbo takšne stike ukiniti. Pritožnica v pritožbi izpostavlja svojo dolžnost, ki ji jo določa 119. člen ZZZDR in poudarja koristi otroka, vendar pa ji je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa odgovorilo, ko je navedlo, da je CSD kljub mnenju izvedenke opravilo stike v zaprtih prostorih, pri tem pa niti niso zatrjevali, da so poskušali stike opraviti na prostem, kar si je po eni strani želela deklica in kar je kot koristno ocenila tudi izvedenka.
Pritožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da ni v celoti ocenilo izpovedbe priče L.G. o tem, kako je A. reagirala na stikih 10. 5. 2013 kot tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja njihovega strokovnega teama. Vendar pa to ne drži. V zadevah, ki so se predhodno obravnavale je dovolj podatkov tudi o tem, kakšne so osebnostne lastnosti deklice in matere, kar pa ne pomeni, da je potrebno mater takoj izločiti iz življenja deklice, prav gotovo pa pomeni, da je ravno zaradi teh osebnostnih lastnosti potrebno vložiti veliko več truda v izvajanje stikov. Iz enega od izvidov izhaja diagnoza ADHD, za otroke s takšnimi motnjami pa je značilno, da pogosto odreagirajo napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo reakcijo deklice, ki jo je opisala priča in pravilno zaključilo, da le-ta še ne pomeni, da je vzrok zanjo mati. Podobne reakcije mld. A. je opisala tudi rejnica.
Pri izdaji začasne odredbe o varstvu otroka je potrebno upoštevati izključno otrokove koristi, pri tem pa je potrebno upoštevati, da je začasna odredba v sporih o varstvu in vzgoji otrok le nujen ukrep, ki ga je potrebno izreči takrat, ko se pokaže, da pravice otroka terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka. Začasna odredba je namreč izjemno sredstvo in jo sodišče lahko izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku nastale nepopravljive posledice. Pri tem pa je potrebno še posebej upoštevati, da je odločitev o odvzemu pravice do stikov ne samo izjemna, temveč tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi (in ne pravice). Res je, da mora biti odločanje hitro in učinkovito, vendar pa hkrati celovito in z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin primera in vseh možnostih, ki jih pravo ponuja. Pojem otrokove koristi ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega 18. leta starosti (kratkoročne koristi), temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.(1) Pri tem pa je seveda potrebno upoštevati, da starši niso idealni in da dostikrat tudi reagirajo napačno, kar pa še ne pomeni, da jim je potrebno odvzeti pravico do stikov in da je potrebno takoj in z začasno odredbo odločiti o tem.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je predlog pravilno zavrnilo. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 411. člena ZPP kot tudi določbe ZZDZR. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).
Op. št. (1): Sklep II Ips 706/2009 z dne 3.12.2009