Jedro

Določba 427. člena ZKP daje pooblastilo Vrhovnemu sodišču, da v primerih, ko ugotovi, da je podan precejšen dvom glede resničnosti odločilnih dejstev, po uradni dolžnosti razveljavi izpodbijano odločbo. Stranki se na to določbo ne moreta sklicevati, saj bi to v nasprotnem pomenilo, da lahko na posreden način izpodbijata pravnomočno sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa nista upravičeni storiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnine v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo z dne 10.12.2002 obsojenega I.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec po preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 69. člena KZ je obsojencu odvzelo fotoaparat ter mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je kaznivo dejanje pravno opredelilo po 1. odstavku 133. člena KZ, obsojencu kazen znižalo na en mesec zapora, preizkusno dobo skrajšalo na eno leto zapora ter odločilo, da se obsojencu navedeni fotoaparat ne odvzame. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja kršitvi kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ali razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa se zavzema za razveljavitev napadene sodbe z uporabo 427. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo podaja mnenje, da zatrjevane kršitve zakona niso podane ter da jo bo zato treba zavrniti kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega I.Ž. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej da je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje.

Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo. Ni pa mogoče uspešno uveljavljati te kršitve na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja, ki se razlikuje od sprejetega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Ravno s takega izhodišča pa pravnomočno sodbo v zahtevi izpodbija obsojenčev zagovornik. Sodišče je v napadeni pravnomočni sodbi ugotovilo, da je oškodovanec E.Ž. z roko odrinil aparat, ki ga je v rokah držal obsojenec, ta pa je nato s fotoaparatom zamahnil in oškodovanca z enim od ostrih delov zadel v čelno-temenski del glave ter mu prizadejal opisano lahko telesno poškodbo. Z navedbami v zahtevi, da je oškodovanec hotel obsojencu izbiti fotoaparat iz rok in da je obsojenec padel na tla, kljub temu pa fotoaparat uspel obdržati v rokah, zagovornik ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za nadaljnje navedbe, da je obsojenec na ta način preprečil oškodovancu, ki da je od njega tri leta mlajši, precej višji, močnejši in težak 120 kg, da bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari in da je bila zato obsojenčeva obramba za odvrnitev istočasnega protipravnega napada neizogibno potrebna, s tem pa ravnal v silobranu. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi ko obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, torej da je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, jemlje kot izhodišče lastno presojo dejanskega stanja. Trdi da bi obsojenec, če bi hotel poškodovati E.Ž., vzel v roke kakšen predmet, orodje, palico ali kol, s katerim se takšna poškodba običajno lahko povzroči, tega pa ni storil, saj je le hotel s fotografijami zavarovati dokaze, pomembne za civilno pravdo, ki med njima teče pred Okrožnim sodiščem v Celju. S temi navedbami vložnik izpodbija ugotovitve v pravnomočni sodbi, da oškodovančeva poškodba ni nastala med prerivanjem, ampak tako, da je obsojenec s fotoaparatom udaril oškodovanca v glavo, da se je obsojenec zavedal, da bo na tak način oškodovanca lahko telesno poškodoval ter da je tako posledico hotel. Vložnik, ki te dejanske ugotovitve zavrača, s tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornik obsojenega I.Ž. tudi nima prav, ko navaja, da je izrek sodbe višjega sodišča nerazumljiv, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju, oziroma da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja ter listinami v spisu, s tem pa da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Že iz trditev v zahtevi, da navedba višjega sodišča v obrazložitvi sodbe, da v spisovnih podatkih ni našlo podlage, ki bi utemeljevala pritožbeni trditvi glede nenamernega udarca s fotoaparatom in silobrana, da se drugostopenjsko sodišče oprlo le na mnenje izvedenke sodno medicinske stroke (dr. S.Z.Š.) ter da je povsem v nasprotju z listinami v spisu ugotovilo, da oškodovanec ni napadel obsojenca, čeprav je ta priznal, da se je vse začelo tako, da je obsojencu odrinil fotoaparat, je razvidno, da vložnik tudi v tem obsegu zavrača v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako z navedbo v zahtevi, da listinska dokumentacija v spisu nikakor ne daje podlage, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom in da je bil obsojenčev motiv v tem, da napravi nekaj fotografij oškodovančevega ravnanja, ne pa poškodovati oškodovanca, zahteva po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Kakor je bilo že pojasnjeno, iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kolikor pa vložnik vlaga razveljavitev sodbe na podlagi 427. člena ZKP, je treba povedati, da ta določba daje pooblastilo Vrhovnemu sodišču, da v tistih primerih, ko ugotovi, da je podan precejšen dvom glede resničnosti odločilnih dejstev, po uradni dolžnosti razveljavi izpodbijano odločbo. Stranki se na to določbo ne moreta uspešno sklicevati, saj bi to v nasprotnem pomenilo, da na posreden način pravnomočno sodbo lahko izpodbijata zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa nista upravičeni storiti.

Tega, da je sodišče druge stopnje pod točko 3 sodbe obsojencu določeno kazen znižalo na en mesec zapora, namesto da bi jo določilo na podlagi 1. odstavka 133. člena KZ, vložnik v zahtevi ne uveljavlja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega I.Ž., niso podane, vložil pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojeni I.Ž. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino, v znesku 200.000 SIT. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo za razmeroma enostavno zadevo gledano z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.