Jedro

Ob vsakem preizkusu obstoja razlogov za pripor sodišče ugotavlja, ali so se okoliščine od izdaje zadnjega sklepa o priporu spremenile. Če v zvezi z njimi niso nastale bistvene spremembe, je razumljivo, da jih povzema in tudi presoja na enak način. Zato so neutemeljene navedbe vložnika zahteve, da sodišče le prepisuje sklepe, s katerimi odloča o priporu.

Ko postane obtožnica pravnomočna, se sodišče ne more več izreči za krajevno nepristojno, stranke pa ne morejo več uveljavljati ugovora krajevne nepristojnosti.

Izrek

Zahteva obt. L.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je s sklepom z dne 03.04.2003 po določbi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor obt. L.B., zoper katerega je vložena obtožnica zaradi dveh kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. in 3. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Obsojenec je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil dne 29.04.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti in dne 06.05.2003 njeno dopolnitev. V uvodnem delu zahteve njen vložnik ne navaja, zaradi katerih kršitev jo vlaga, enako velja za njeno dopolnitev. Obe vlogi tudi ne vsebujeta končnega predloga. Na podlagi izvajanj je mogoče sklepati, da se vložnik zahteve zavzema, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočni sklep tako spremeni, da zoper obtoženca odpravi pripor ali ga nadomesti z milejšim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišči, ko sta odločali o priporu in podaljšanju pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, sta natančno obrazložili obstoj utemeljenosti suma in tudi obstoj okoliščin, ki dovoljujejo zaključek, da pri obtožencu obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti. V zvezi s temi okoliščinami se dejansko stanje resnično ni spremenilo in je trditev sodišča povsem pravilna. Obtoženi, ki navaja vrsto drugih okoliščin, ki se niti ne nanašajo na izpodbijani sklep, pa bo lahko svoje ugovore uveljavljal s pravnimi sredstvi, ki mu bodo na voljo v nadaljnjem postopku. Navajanje teh okoliščin v zvezi z izpodbijanim sklepom o priporu je brezpredmetno. Odločitve sodišča so povsem pravilne in tudi ustrezno obrazložene, tako da sodišče ni kršilo ne materialnih in tudi ne procesnih predpisov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče ugotovilo, da so še vedno podani vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora zoper obtoženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zoper obt. L.B. je vložena pravnomočna obtožnica, s katero je ugotovljen utemeljen sum, da je storil dve kaznivi dejanji prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. in 3. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče je ugotovilo, da se dejstva in dokazi, na katere se opira obtožnica, niso tako spremenili, da bi lahko bistveno vplivali na drugačno presojo utemeljenega suma, kot je bila sprejeta doslej. Obtoženec ocenjuje, da takšna sprememba izhaja iz dejstva, da je soobt. F.K. z na glavni obravnavi spremenjeno izjavo potrdil njegov zagovor, da je vozil le ljudi, ki so imeli dovoljenje za bivanje v Republiki Sloveniji ter da je zavrnil prevoz ilegalnih beguncev. Tako spremenjen zagovor soobt. F.K. ob dejstvu, da se obtožnica, kot je razvidno iz njene obrazložitve, opira tudi na druge dokaze, ne daje podlage za zaključek o vprašljivosti nadaljnjega obstoja utemeljenega suma in s tem enega od pogojev za podaljšanje pripora. S tem ko vložnik zahteve ne soglaša s presojo navedene okoliščine, nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pravilen je tudi zaključek izpodbijanega sklepa, da se okoliščine, ki zadevajo priporni razlog ponovitvene nevarnosti, niso spremenile. Na podlagi obtoženčevega prejšnjega oporečnega življenja in razmer, v katerih živi ter ob teži in načinu storitve očitanih mu kaznivih dejanj, torej subjektivnih in objektivnih okoliščin, predpisanih z določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, sodišče utemeljeno sklepa, da je pri njem še vedno podana realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil istovrstna kazniva dejanja. Glede na to, in ker je sodišče v pravnomočnem sklepu tudi povedalo, zakaj je podaljšanje pripora zoper obtoženca neogibno potrebno za varnost ljudi in zakaj je podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi, ki ga predstavlja izvršitev tovrstnih kaznivih dejanj, in priporom kot ukrepom, s katerim se posega v obtoženčevo svobodo, napadeni pravnomočni sklep nima nobenih pomanjkljivosti. Ob vsakem preizkusu obstoja razlogov za pripor sodišče ugotavlja, ali so se okoliščine od izdaje zadnjega sklepa o priporu spremenile. Če v zvezi z njimi niso nastale bistvene spremembe, je razumljivo, da jih povzema in tudi presoja na enak način. Zato so neutemeljene navedbe vložnika zahteve, da sodišče le prepisuje sklepe, s katerimi odloča o priporu in prav tako izražanje dvoma o tem, ali sodišče ob odločanju pripora sploh opravi sejo.

Obtoženec v zahtevi navaja, da glede na pripor kazenski postopek traja predolgo. Pri tem izraža nezadovoljstvo, ker je obtožen skupaj z ostalimi obtoženci. Kaznivi dejanji, ki sta mu očitani, nista povezani z dejanji ostalih obtožencev, razen z dejanji soobt. F.K. Prav tako opozarja, da ju je storil na območju M. Zato ima pomisleke glede krajevne pristojnosti sodišča v Slovenj Gradcu. Meni, da bi nanj nanašajočo se zadevo bilo treba izločiti. S tem nakazuje, da bi se kazenski postopek lahko zoper njega hitreje dokončal, v nasprotnem primeru se bo zaradi ostalih obtožencev zavlekel, sam pa bo zaradi dolgotrajnosti pripora oškodovan.

Obtoženec je v priporu od 11.09.2002 in je do izdaje izpodbijanih sklepov pripor trajal sedem mesecev. Obtožnica je bila vložena dne 06.12.2002, torej nekaj manj kot tri mesece od odreditve pripora. Kot sledi že iz obtožnice, gre za obsežno in po dejanski ter pravni plati zahtevno zadevo. Obtoženih je namreč 14 obtožencev v različnih medsebojnih povezavah. Glede na to, da je preiskava bila končana pred potekom treh mesecev in da je sodišče že opravilo glavno obravnavo, iz navedb predložitvenega poročila pa je razvidno, da se zadeva rešuje pospešeno, očitek, da sodišče glede na naravo zadeve ne dela dovolj hitro in da pripor zoper obtoženca traja nerazumno dolgo, ni utemeljen.

Ker je sodišče ugotovilo, da je podana zakonska podlaga za podaljšanje pripora zoper obtoženca ter za sprejeto odločitev navedlo tudi ustrezne razloge, je izpodbijani pravnomočni sklep zakonit. Okoliščine, ki jih obtoženec navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, in ki se nanašajo na njegove težave s stanovanjem ter v zvezi s tem na postopanje predsednice senata in na zahtevo za razrešitev zagovornice ter opozarjanje na krajevno nepristojnost sodišča, z vidika preizkusa zakonitosti pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora niso upoštevne. V zvezi z obtoženčevim sklicevanjem na krajevno nepristojnost pa je treba opozoriti na določbo 3. odstavka 36. člena ZKP, po kateri se sodišče ne more več izreči za krajevno nepristojno in stranke ne morejo več uveljavljati ugovora krajevne nepristojnosti, ko postane obtožnica pravnomočna.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obt. L.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).