Jedro

Pritožba opozarja, da zaradi ukrepov v zvezi z obvladovanjem širjenja nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) roki za izpolnitev s sklepom naloženih procesnih dejanj še niso iztekli. Taka trditev je napačna. V zadevi, ki jo obravnava višje sodišče v zvezi s to pritožbo, gre za odločanje o začasni odredbi, torej za zadevo zavarovanja. Če je prekinitev teka rokov veljala za zahtevek po tožbi, to ne velja za postopek zavarovanja.

Ko sodišče ne izvede dokazov, ki jih je stranka predlagala v zvezi s svojimi trditvami (ne da bi zato navedlo potrebne razloge), potem pa ji očita, da dokaznemu bremenu ni zadostila, je s tem podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Višje sodišče se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni preložilo naroka z dne 8. 6. 2020. Stališče sodišča prve stopnje je pretogo za razmere, kot so veljale v juniju 2020, torej takoj po preklicu epidemije, ko so sodišča množično razpisovala obravnave.

Pri tem gre za nekaj novega, vendar pa je za to, da bi taka izpoved lahko postala dejstvo v smislu določb ZPP, potrebno, da ga stranka kot takega tudi zatrjuje in da na tem temelji svoja stališča; s tem, ko tožeča stranka na narok ni pristopila, ne glede na razlog nepristopa, bi moralo sodišče prve stopnje, če je tako dejstvo vzelo za podlago odločbe, nasprotno stranko s tem seznaniti in ji dati tudi možnost izjave o njem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) ugodilo ugovoru tožene stranke z dne 13. 12. 2019 in razveljavilo sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 4. 12. 2019 ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 15. 11. 2019 zavrnilo, (II.) tožeči stranki pa je tudi naložilo povračilo stroškov tožene stranke v znesku 219,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Podrejeno je predlagala tudi vrnitev v prejšnje stanje, saj je na narok zamudila iz opravičenega razloga.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da tožeča stranka oziroma njena pooblaščenka ni prejela vabila na narok z dne 8. 6. 2020, ni utemeljena. Ob tem tudi tožeča stranka sama (v vlogi z dne 28. 8. 2020, vloženi sicer v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, o čemer višje sodišče ne odloča) priznava, da je poštar pošiljko vročil, kar sicer izhaja tudi iz povratnice, podpisane 29. 5. 2020. Kako pa ima pooblaščenka tožeče stranke organizirano prevzemanje pošte, je njena stvar. Vsekakor pa ni dvoma, da je bila pooblaščenka seznanjena z narokom vsaj 5. 6. 2020, ko je pregledala prejeto elektronsko pošto (in nanjo tudi reagirala s predlogom za preklic naroka), kar je pred opravljenim narokom.

6. Prav tako niso utemeljene navedbe glede tega, da tožeča stranka niti ni imela dovolj časa za pripravo na narok. V skladu s 15. členom ZIZ se za vprašanja, ki z njim niso urejena, smiselno uporabljajo določila ZPP. Pri tem tretji odstavek 280. člena ZPP določa, da je narok za glavno obravnavo treba določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Ta določba je namenjena obravnavanju na naroku za glavno obravnavo, torej vsebinski presoji utemeljenosti zahtevka, zato po oceni višjega sodišča v taki obliki ni smiselno uporabljiva tudi za postopek zavarovanja. Vendar pa je v obravnavani zadevi treba upoštevati, da narok z dne 8. 6. 2020 ni bil prvi razpisani narok v zvezi z odločanjem o ugovoru zoper izdano začasno odredbo – to je bil narok z dne 29. 5. 2020, ki je bil sicer preklican. To pa hkrati tudi pomeni, da je imela tožeča stranka dovolj časa, da se je na narok tudi pripravila, ko se je, tudi po svojih pritožbenih navedbah, pripravila že za narok z dne 29. 5. 2020. 7. Pritožba tudi opozarja, da zaradi ukrepov v zvezi z obvladovanjem širjenja nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) roki za izpolnitev s sklepom naloženih procesnih dejanj še niso iztekli. Taka trditev je napačna. V zadevi, ki jo obravnava višje sodišče v zvezi s to pritožbo, gre za odločanje o začasni odredbi, torej za zadevo zavarovanja. V teh zadevah, ki jih je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opredelil kot nujne zadeve, o katerih se je odločalo tudi v tem času (Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih, Ur. l. št. 21/20, in Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ, Ur. l. št. 39/20), so roki tekli tudi v času siceršnje prekinitve teka rokov v sodnih zadevah (drugi odstavek 3. člena Zakona o začasnih ukrepih s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19 – ZZUSUDJZ). Če je torej prekinitev teka rokov veljala za zahtevek po tožbi, to ne velja za postopek zavarovanja.

8. Vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, se vroči osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko (prvi odstavek 261. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vabilo stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V skladu z zakonskimi določili se tako šteje, da je bila opravljena osebna vročitev vabila na zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke.

9. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo le na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke. Tožeča stranka je poleg zaslišanja svojega zakonitega zastopnika predlagala tudi zaslišanje prič, s katerimi je utemeljevala svoje trditve o subjektivni nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ (da je verjetno izkazana nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena). Zakaj sodišče prve stopnje prič, glede katerih je tožeča stranka tudi konkretno navedla, o čem bi lahko izpovedale, ni zaslišalo, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, saj sodišče prve stopnje tega v ničemer ni obrazložilo; navedlo je tudi, da je predlagala le zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, ki pa se ga neupravičeno ni udeležil. Kljub temu pa je navedlo, da tožeča stranka (predvsem) svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila. Ko sodišče ne izvede dokazov, ki jih je stranka predlagala v zvezi s svojimi trditvami (ne da bi zato navedlo potrebne razloge), potem pa ji očita, da dokaznemu bremenu ni zadostila, je s tem podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ). Ko sodišče niti ne odloči o podanih dokaznih predlogih in tega seveda niti ne obrazloži, je podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se odločba sodišča ne da preizkusiti in torej ne stranke ne višje sodišče ne dobijo odgovora na pomembno vprašanje, zakaj določeni dokazi niso bili izvedeni.

10. Prav tako se višje sodišče ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni preložilo naroka z dne 8. 6. 2020. Pooblaščenka tožeče stranke je zaprosila za preložitev naroka za obravnavanje začasne odredbe, pri čemer je tudi predložila dokazila, da v času razpisanega naroka ne more pristopiti na narok. Dejstvo, da je to storila šele v petek popoldne (pri tem je to storila v okviru poslovnega časa sodišča), narok pa je bil v ponedeljek dopoldne (dne 8. 6. 2020), ničesar ne spremeni glede tega, da na narok ni mogla pristopiti, saj je imela za tega dne razpisano glavno obravnavo v kazenski zadevi, ki je bila za ta datum razpisana že 25. 3. 2020 (torej pred razpisom naroka v obravnavani zadevi), iz dokazila pa tudi izhaja, da je v kazenski zadevi šest obdolžencev, pri čemer je obramba z zagovornikom obvezna. Stališče sodišča prve stopnje je tudi pretogo za razmere, kot so veljale v juniju 2020, torej takoj po preklicu epidemije, ko so sodišča množično razpisovala obravnave. Pritožnica je tako po oceni višjega sodišča, seveda glede na okoliščine tega primera, upravičeno zaprosila za preložitev naroka in tudi predložila dokazila o razlogu, ki ga je zatrjevala (prvi odstavek 115. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. O plačevanju davčnega dolga je na opravljenem naroku izpovedala zakonita zastopnica tožene stranke, prav tako o izbrisu hipoteke. Pri tem gre za nekaj novega, vendar pa je za to, da bi taka izpoved lahko postala dejstvo v smislu določb ZPP, potrebno, da ga stranka kot takega tudi zatrjuje in da na tem temelji svoja stališča (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ne more pa sodišče svoje odločitve temeljiti na nečem, kar v postopku sploh ne predstavlja zatrjevanega dejstva. Še toliko manj pa lahko očita tožeči stranki, da gre tu za dejstvo, ki se po drugem odstavku 214. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) šteje za priznano; s tem, ko tožeča stranka na narok ni pristopila, ne glede na razlog nepristopa, bi moralo sodišče prve stopnje, če je tako dejstvo vzelo za podlago odločbe (višje sodišče ponovno poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za dejstvo v smislu 212. in 214. člena ZPP), nasprotno stranko s tem seznaniti in ji dati tudi možnost izjave o njem, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, s čimer je prišlo do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

12. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer je ocenilo, da gre za take kršitve, ki jih samo ne more odpraviti (354. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Poleg tega bi o pomembnem sklopu dejstev moralo prvič samo odločiti, s čimer bi bila glede na to, da sodišče prve stopnje večine dokazov sploh ni izvajalo, strankama odvzeta možnost pritožbe; glede na navedeno pa ta zato prevlada nad pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. V novem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje ponovno določiti narok za obravnavanje ugovora proti izdanemu sklepu o zavarovanju, ki se ga bo lahko udeležila tudi tožeča stranka. Presoditi bo tudi potrebno, ali dejansko obstajajo razlogi, da ne zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke iz drugega odstavka 258. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ glede na to, da je pooblaščenka tožeče stranka pojasnila, da o naroku ni mogla obvestiti zakonitega zastopnika tožeče stranke. Prav tako bo treba dati tožeči stranki možnost, da tudi sama postavlja vprašanja zakoniti zastopnici tožene stranke med njenim zaslišanjem. Odločiti pa bo še treba, kateri od predlaganih dokazov v zvezi s subjektivno nevarnostjo se bodo na naroku izvedli oziroma kateri se ne bodo izvedli in zakaj ne (primerjaj 213. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem bo treba upoštevati tudi razliko med dejstvi, ki jih stranka zatrjuje, in »dejstvi«, ki so sicer nezatrjevana, pa stranka o njih le izpoveduje.

14. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.