Jedro

Tožnik je sedemkrat zamudil pri plačevanju pogodbenih mesečnih obrokov varčevanja glede na določila pogodbe o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi. Posledica teh zamud je, da ni upravičen do premije, ki pripada varčevalcu v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi, oziroma je prišlo do prekinitve pogodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila pritožbi tožnika zoper sklep Stanovanjskega sklada RS št. ... z dne 14. 4. 2006, s katerim je bilo ugotovljeno, da tožnik kot varčevalec v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi ni upravičen do premije. Tožnik ni varčeval redno, kot to določa 3., 4. in 5. člen Pogodbe o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi, in je imel preveliko število zamud pri plačevanju pogodbenih mesečnih obrokov varčevanja glede na določila pogodbe o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi. Varčevalec je bil sklepom tudi seznanjen, da mu tudi v primeru nadaljevanja varčevanja po pogodbi o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi poleg bančnih pogodbenih obresti ne pripadajo nobene pravice iz pogodbe o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi (premije in ugodno dolgoročno stanovanjsko posojilo). Zato mu je bilo svetovano, da odstopi od pogodbe o varčevanju. Tožena stranka kot neutemeljene zavrne pritožbene ugovore, da je tožnik obroke plačeval z zamudo, ker je študent in nima rednih prihodkov, ter se ob tem sklicuje na 5. člen Pogodbe o varčevanju. Ta določa, da varčevalec lahko v celotni varčevalni dobi zamudi s plačilom pogodbenega mesečnega obroka največ enkrat pri varčevalni dobi pet let oziroma največkrat dvakrat nezaporedno pri varčevalni dobi deset let, vendar mora v tem primeru že v naslednjem mesecu vplačati dvojni pogodbeni mesečni obrok. Varčevalec je s plačevanjem pogodbenih mesečnih obrokov v petletnem varčevalnem obdobju sedemkrat zamudil. Ker varčevalec ni varčeval redno, kot to določajo 3., 4. in 5. člen Pogodbe o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi, je bil sklep izdan skladno z Zakonom o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi (Uradni list RS, št. 86/00, v nadaljevanju ZNSVS) in Pogodbo o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi, prav tako pa ni možnosti za podaljševanje varčevalne dobe za eno leto, skladno s 14. členom Pogodbe o varčevanju, zato je po mnenju tožene stranke odločitev Stanovanjskega sklada Republike Slovenije utemeljena.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je zamudil sedemkrat s plačilom premije (iz priložene dokumentacije je razvidno, da to nanese 44 dni), kar je v nasprotju z medsebojno pogodbo, ki dopušča le eno zamudo (največ 31 dni). S to zamudo je stanovanjskemu skladu povzročil minimalno škodo (pri pogodbeni vrednosti obrestne mere in povprečnem mesečnem znesku 56.400,00 SIT znese škoda manj kot 2.000,00 SIT). Stanovanjski sklad je sicer upravičen do povračila navedene škode, nikakor pa to ne more biti razlog za prekinitev pogodbe. Primerjava škode v višini 2.000,00 SIT, ki je bila povzročena Stanovanjskemu skladu RS, s škodo, ki jo je le-ta povzročil tožniku s prekinitvijo varčevalne pogodbe, izrazito kaže na diskriminatornost in neenakopravnost pogodbenih partnerjev, kar dokazuje, da je tožena stranka v nasprotju z Ustavo RS z vsebino pogodb o varčevanju, ki jo je oblikovala sama, varčevalce postavila v podrejen položaj. Sodišču predlaga, da toženi stranki naloži, da prekliče odločbo, s katero je bila pogodba prekinjena in mu omogoči nadaljnje varčevanje do izpolnitve pogojev iz pogodbe, ki se izteče čez šest mesecev. S tem ko tožena stranka ni prekinila pogodbe potem, ko je tožnik že drugič zamudil rok, to je bilo 1. 9. 2005, ga je zavajala skoraj celo leto na način, da mu je omogočala nadaljnje varčevanje, potem pa brez osnove pogodbo po sedmi zamudi prekinila. Kolikor bi bil tožnik pravočasno obveščen o prekinitvi pogodbe, to je v razumnem 15 dnevnem roku (do 16. 9. 2005), bi sam že od tega datuma naprej svoja sredstva namenjal na drugo mesto, kjer bi mu bila omogočena ureditev rešitve stanovanjskega problema.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožeča stranka dne 2. 4. 2002 sklenila Pogodbo o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi za štiri lote. S pogodbo se je kot varčevalec zavezala, da bo v stanovanjski varčevalni shemi varčevala redno mesečno. Priznana ji je bila pravica do zamude plačila le enega mesečnega obroka, ki naj bi ga nadoknadila v naslednjem mesecu skupaj s plačilom rednega mesečnega obroka. Tudi v letu, ko naj bi imela takšno zamudo, bi ji pripadala državna premija. Po določbi 16. člena ZNSVS lahko varčevalec v celotnem petletnem obdobju zamudi dvakrat nezaporedoma, če vsakič v naslednjem mesecu plača poleg rednega mesečnega obroka tudi zamujenega. V takem primeru mu državna premija v letu, ko bi drugič zamudil ne pripada, ima pa pravico do podaljšanja varčevalne dobe za eno leto. Pravico do ugodnega stanovanjskega posojila tako pridobi po šestih letih od sklenitve varčevalne pogodbe in pridobitve petih državnih premij. Ker tožnik ni varčeval redno, je tožena stranka dne 14. 4. 2006 izdala sklep, da tožeča stranka kot varčevalec ni upravičena do premije. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne oziroma da tožbo tožeče stranke kot prepozno zavrže, saj je rešitev pritožbe z dne 6. 7. 2006 dokončni upravni akt. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je skladno z 2. odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče je tožbo štelo kot pravočasno vloženo, saj (ob tem, da v upravnih spisih ni dokazila o vročitvi izpodbijane odločbe) je tožnik tožbo vložil 24. 8. 2006, to je v predpisanem 30 dnevnem roku, upoštevajoč tudi sodne počitnice (15. 7. do 15. 8.), ko roki ne tečejo.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik sedemkrat zamudil pri plačevanju pogodbenih mesečnih obrokov varčevanja glede na določila pogodbe o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi. Posledica teh zamud je, da ni upravičen do premije, ki pripada varčevalcu v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi oziroma je prišlo do prekinitve pogodbe. Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib na ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 72. člena ZUS-1) in še dodaja: Tožnik je dne 2. 4. 2002 v skladu z 11. členom ZNSVS sklenil pogodbo o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi z izbrano banko, to je A.A.A. d.d. in Stanovanjskim skladom Republike Slovenije, Javnim skladom. Določba 24. člena ZNSVS določa, da v primeru rednega varčevanja, kot ga določata 14. in 15. člen tega zakona, varčevalcu letno pripada premija. Določbe 14. in 15. člena tega zakona pa določata način plačevanja pogodbenih mesečnih obrokov. Po določbi 16. člena ZNSVS pa lahko varčevalec v celotni varčevalni dobi zamudi s plačilom pogodbenega mesečnega obroka največ enkrat pri varčevalni dobi pet let oziroma največ dvakrat ne zaporedno pri varčevalni dobi deset let, vendar mora v tem primeru že v naslednjem mesecu plačati dvojni pogodbeni mesečni obrok. Nadalje se po 22. členu ZNSVS šteje, da je varčevalec odstopil od varčevalne pogodbe, če poda pismeno izjavo banki, da odstopa z dnem podpisa izjave ali če ne plača tri mesečne obroke z dnem zapadlosti tretjega neplačanega pogodbenega mesečnega obroka. Tako določbe zakona kot pogodbe so popolnoma jasne, tožnik je bil z njimi seznanjen in se je z njimi tudi strinjal. Tožnik z ugovori, da je študent in da se preživlja s priložnostnim delom ter da plačila velikokrat tudi zamujajo, ne more uspešno uveljavljati v tem upravnem sporu glede na že navedena jasna določila ZNSVS. Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne vpliva po tožnikovem izračunu relativno nizka škoda, ki je bila z zamudo storjena Stanovanjskemu skladu.

Po povedanem je sodišče, potem ko je ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.