Jedro

Tožnik namreč ni bil dolžan predvideti, da mu bo nasproti vozeči voznik osebnega vozila pri zavijanju v levo na neprednostno cesto izsilil prednost, zato mu, v skladu z načelom zaupanja v pravilno vožnjo le tega in glede na konkretne razmere, ni moč očitati, da hitrosti svoje vožnje ni zmanjšal pod, v konkretnem križišču predpisano omejitev (70 km/h).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „I. Zahtevek tožeče stranke je v razmerju do prve in tretje tožene stranke po temelju v celoti utemeljen.

II. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.“

II. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika v razmerju od prvega in tretjega toženca po temelju utemeljen do 60% (I. točka izreka). Zoper drugo toženko je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in naložilo tožniku povrniti drugi toženki njene pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi soprispevka, ki ga je sodišče prve stopnje določilo v višini 40%, ker je tožnik vozil z višjo hitrostjo od predpisane, in ker bi moral pričakovati, da se približuje križišču, kjer se vozila vključujejo v promet in temu prilagoditi hitrost vožnje. Toženci so sicer podali trditve glede prekoračitve hitrosti, ne pa tudi glede prilagoditve hitrosti zaradi bližine križišča. Glede prekoračitve hitrosti pritožba poudarja, da je izvedenec ugotovil, da bi lahko tožnik ustavil svoje vozilo pred mestom trčenja, če bi vozil s hitrostjo 57,6 km/h. Ta hitrost je krepko pod omejitvijo 70 km/h. Če bi tožnik vozil 70 km/h z zaviranjem trčenja ne bi mogel preprečiti, kar pomeni, da tožnikova hitrost ni bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Izvedenec je sicer navedel, da bi tudi pri hitrosti 70 km/h tožnik lahko preprečil trčenje, če bi vozil po skrajnem levem robu desnega voznega pasu. Pritožba poudarja, da prometni predpisi ne predpisujejo, po katerem delu prometnega pasu morajo voziti motoristi. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, kateri predpis je tožnik prekršil, ker ni peljal po skrajnem levem robu desnega voznega pasu, v posledici česar mu očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženci pa tudi trditev v smeri možnosti uspešnega in varnega izogibanja tožnika po skrajnem levem delu desnega voznega pasu niso podali. Glede očitka prilagoditev hitrosti zaradi približevanja križišču pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožencev, da bi moral tožnik pričakovati, da se približuje križišču, kjer se vozila vključujejo v promet in temu prilagoditi svojo hitrost. Sodišče prve stopnje je samo raziskovalo okoliščine, ki jih toženci niso zatrjevali. Meni, da gre v tem delu za sodbo presenečenja, ker tožnik ni imel možnosti, da bi na takšne argumente ustrezno odgovoril. Gre za kršitev pravil 2. in 7. člena ZPP (v povezavi z 339. členom ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Hkrati uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nejasni in neargumentirani, v posledici česar se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Podredno tožnik predlaga znižanje soprispevnega deleža na 20%. V ta namen prilaga sodno prakso (II Ips 443/2009 z dne 6.12.2012, VSL II Cp 618/2009 z dne 16.9.2009, II Ips 694/2008 z dne 24.11.2011 in VSK I Cp 399/2004 z dne 22.5.2005). Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek v razmerju do prve toženke in tretjega toženca po temelju v celoti utemeljen, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Prva toženka je odgovorila na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, iz razloga, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kateri predpis določa vožnjo motoristov po skrajno levem robu voznega pasu, ni utemeljena. Pri postopanju sodišča prve stopnje v zvezi z očitano pomanjkljivostjo gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki pa bo pojasnjena v nadaljevanju.

7. Določilo 154. člena OZ ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. V prvih treh odstavkih ureja kriterije za porazdelitev odgovornosti med imetnike motornih vozil, ki so udeležena v prometni nesreči, v zadnjem, četrtem odstavku pa ureja odgovornost imetnikov motornih vozil z „drugim“. Ne v teoriji ne v sodni praksi ni dvoma, da pomeni uporaba motornega vozila nevarno dejavnost in je zato odgovornost za škodo, ki nastane od uporabe motornega vozila, objektivna, povedano drugače, šteje se, da škoda izvira iz obratovanja motornega vozila. V primeru škode, ki nastane pri dveh (ali več) imetnikih motornih vozil kot nevarnih stvari bi, če bi oba utrpela škodo, bila obenem oškodovanca in objektivno odgovorna za njen nastanek. Zato določilo 154. člena OZ v prvih treh odstavkih vnaša dodatne kriterije in konkurenco objektivno odgovornih imetnikov motornih vozil za medsebojno povzročeno škodo ureja na naslednji način:

(1) Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.

(2) Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

(3) Če ni kriv nobeden, odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega.

Določilo 154. člena OZ je torej specialno v pomenu določitve kriterijev za porazdelitev (krivdnih in objektivnih) odgovornosti med več imetniki motornih vozil. Sodna praksa je takšno stališče zavzela v primerih obojestranske krivde imetnikov motornih vozil, torej v situacijah, ki jih ureja drugi odstavek 154. člen OZ. Tedaj, kot je zapisalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 128/2013 z dne 23.4.2015, na katero se sklicuje tožnica, se krivdo imetnikov upošteva zgolj kot enega od kriterijev za porazdelitev odgovornosti, prispevka obeh imetnikov k nastali škodi pa ovrednoti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem da ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila. Vendar pa iz te odločbe izhaja tudi, da je praksa drugačna v primerih, kadar do škode pride po izključni krivdi enega od imetnikov v nesreči udeleženih vozil. Tedaj je treba dejansko stanje subsumirati pod določilo prvega odstavka 154. člena OZ, ki jasno določa izključno odgovornost krivdno odgovornega imetnika motornega vozila za vso nastalo škodo.1

8. Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega ugotavlja, da je za nastanek prometne nesreče izključno odgovoren voznik osebnega vozila (prvi odstavek 154. člena OZ). Voznik osebnega vozila je, kot je pokazal dokazni postopek, v križišču zavijal levo, tako da je s svojim vozilo prišel na vozni pas tožnika, ki je v nasprotni smeri pripeljal po prednostni cesti v križišče. Izvedenec je pojasnil, da bi lahko tožnik preprečil prometno nesrečo v primeru, da bi vozil s hitrostjo 57,6 km/h. Ta hitrost je krepko pod omejitvijo 70 km/h. Tudi če bi tožnik vozil s 70 km/h, z zaviranjem trčenja ne bi mogel preprečiti, kar pomeni, da tožnikova hitrost ni bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Medtem ko je bilo ravnanje drugega voznika motornega vozila tisto, ki je povzročilo prometno nesrečo, s tem, ko je voznik v križišču, kljub dobri preglednosti, vzel tožniku prednost, tako da je tožnik trčil vanj. Izvedenec je nadalje ugotovil tudi, da bi pri hitrosti 70 km/h tožnik lahko preprečil trčenje, če bi vozil po skrajnem levem robu desnega voznega pasu. Kot je posebej pojasnil izvedenec, je tožnik v primeru odvzema prednosti s strani drugega voznika motornega vozila reagiral povsem pričakovano, kot reagirajo motoristi v podobnih primerih, in sicer, tako da je svoj motor usmeril v desno stran cestišča. Pritožba pravilno ugotavlja, da nobeden od cestoprometnih predpisov ne predpisuje, po katerem delu prometnega pasu morajo voziti motoristi. Zaradi tega in ob dejstvu, da je izvedenec ugotovil, da tožnik tudi, če bi v času nezgode, vozil s hitrostjo 70 km/h, trčenja ne bi mogel preprečiti, je pravilen zaključek, da hitrost tožnikove vožnje v ničemer ni prispevala k nastanku prometne nesreče. Izključen vzrok za nastanek nesreče je tako najti v ravnanju voznika osebnega vozila. Za nastalo prometno nesrečo je pravno odločilen torej zgolj en vzrok, to pa je nepričakovana sprememba smeri vožnje voznika osebnega vozila in premik njegovega vozila na nasprotni vozni pas, z namenom zaviti levo na stransko cesto, ki se mu tožnik tudi ob vožnji v okviru dovoljene hitrosti (70 km/h) ne bi mogel izogniti, saj bi do trka prišlo tudi v tem primeru. Hitrost tožnikove vožnje ni v neposredni vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo, dejstvo prekoračene hitrosti pa pomeni zgolj storitev prekrška po 46. členu ZPrCP, za katerega je sicer predpisana ustrezna sankcija. Zaradi tega pritožbena izvajanja v smeri očitka tožniku, da je vozil z bistveno prekoračeno hitrostjo, s čimer naj bi soprispeval k nastanku prometne nesreče, niso utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje soprispevek tožnika utemeljuje tudi z dejstvom, da bi tožnik glede na razmere v križišču moral voziti previdneje, torej zmanjšati hitrost, ker bi lahko predvidel, da ga bo avtomobilist spregledal ali napačno ocenil njegovo hitrost. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da se zahtevana večja previdnost voznika, ki se približuje križišču. Določba 45. člena v drugem odstavku določa, da voznik, ki se približuje križišču, mora voziti posebno previdno in s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavi in pusti mimo vozila in druge udeležence cestnega prometa, ki imajo na križišču prednost, da lahko varno ustavi pred prehodom za pešce, oziroma, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje. V prvem odstavku pa določa, da mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Ugotovljene konkretne razmere, torej preglednost križišča, vreme, vidljivost, stanje ceste, po presoji sodišča druge stopnje tožniku niso narekovale, da bi zmanjšal hitrost, tako da bi vozil pod omejitvijo hitrosti 70 km/h. Tožnik namreč ni bil dolžan predvideti, da mu bo nasproti vozeči voznik osebnega vozila pri zavijanju v levo na neprednostno cesto izsilil prednost, zato mu, v skladu z načelom zaupanja v pravilno vožnjo le tega in glede na konkretne razmere, ni moč očitati, da hitrosti svoje vožnje ni zmanjšal pod, v konkretnem križišču predpisano omejitev (70 km/h). Tožnik, ki bi torej nesrečo lahko preprečil le,če bi občutno zmanjšal hitrost svoje vožnje pod predpisano omejitev (na 57,6 km/h), iz navedenih razlogov k škodnemu dogodku po oceni sodišča druge stopnje v ničemer ni soprispeval. 10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano vmesno sodbo tako, da je odločilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen (peta alineja 358. člena ZPP).

11. Ker je sodišče prve stopnje odločalo z vmesno sodbo o temelju zahtevka in ni bilo odločeno še o njegovi višini, se je odločitev o stroških postopka s pritožbo pridržala za končno odločbo, ko bo znan končni uspeh pravdnih strank v predmetnem postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 VSRS Sodba II Ips 134/2019 z dne 29.5.2020.