Jedro

Upravni spor je mogoč le zoper dokončen upravni akt, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Ker tožnik zahteve za obračun obresti v upravnem postopku ni postavil in torej o njej ni bilo odločeno v upravnem postopku, je treba tako tožbo zavreči kot preuranjeno. Ker tega prvostopno sodišče ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

Izrek

1. Izpodbijana sodba se razveljavi in tožba zavrže. 2. Tožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Tožnik je s tožbo zahteval zakonite zamudne obresti od vsakomesečno zapadle invalidnine do plačila v skladu z 277. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, in sicer skupno 3,048.747,45 SIT. Obresti naj bi nastale iz naslova osebne invalidnine od 1.1.1994 do 1.5.2001. Z odločbo tožene stranke z dne 23.5.2001 mu je bila dokončno določena pravica do statusa civilnega invalida vojne. Ker pa mu ta status gre že od 1.1.1994 in je za to obdobje prejel tudi invalidnino za nazaj, še ne pomeni, da je za ta čas upravičen tudi do zamudnih obresti, saj se v tem primeru ne more uporabiti 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Zoper navedeno sodbo se tožnik pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava, in sicer zato, ker prvostopno sodišče pri svojem odločanju ni uporabilo 277. člena ZOR. Po njegovem mnenju je tožena stranka prišla v zamudo že ob vložitvi njegovega zahtevka ne pa šele z izdajo odločbe o invalidnosti. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in toženi stranki naloži plačilo zamudnih obresti za invalidnino od 1.1.1994 do 1.5.2001 v višini 3,048.747,45 SIT ter stroške postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da se strinja s prvostopno sodbo in z razlogi, ki so v njej navedeni, in da predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

K. 1. točki izreka: Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po 1. členu ZUS je mogoče tožbo v upravnem sporu vložiti le zoper odločitve in dejanja upravnih oziroma drugih organov in nosilcev javnih pooblastil, to je zoper dokončne posamične akte, posamične akte ali dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice oziroma predpise, kolikor urejajo posamična razmerja. Po 1. odstavku 3. člena ZUS je dokončni posamični akt upravni akt, s katerim državni organ, organ lokalnih skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Po 1. odstavku 2. člena ZUS v upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, kadar zakon tako določa, ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno. Kdaj sodišče v upravnem sporu odloča v sporu polne jurisdikcije, torej po 1. odstavku 2. člena ZUS, je določeno v 61. členu ZUS.

V obravnavanem primeru pa je tožnik vložil tožbo za priznanje obresti za zneske invalidnine od 1.1.1994 do 1.5.2001, o katerih ni bil izdan noben upravni ali drug posamičen akt tožene strane, s katerim bi bilo odločeno o tem njegovem zahtevku. Tožnik torej ni izkazal, da bi plačilo obresti najprej zahteval od tožene stranke, in tudi ne, da bi tožena stranka v zvezi s tem izdala kakršenkoli posamičen akt. Glede na navedeno prvostopno sodišče ni imelo pogojev za odločanje o zamudnih obrestih meritorno, temveč bi moralo tožbo kot prezgodaj vloženo zavreči na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Ker tega ni storilo, je kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS s sklepom prvostopno sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

K 2. točki izreka: Odločitev glede stroškov postopka temelji na smiselni uporabi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu glede stroškov postopka uporablja na podlagi prvega odstavka 23. člena ZUS. Ker tožnik v sporu ni uspel, sam trpi svoje stroške postopka.