Jedro

Tožena stranka pred sprejemom tabele primerljivih delovnih mest ni bila dolžna pridobiti mnenje sindikata pri toženi stranki. Navedena tabela ni splošni akt v smislu določbe 8. člena ZDR. Gre zgolj za pomožno gradivo, prevedba pa je bila v celoti opravljena v skladu z metodologijo, kakršna je predvidena v ZSPJS in Aneksu k zavodski kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti 1. in 10. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 14. 8. 2008, ki ga je tožnica prejela 26. 8. 2008 (točka I/1 izreka). Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici izstavi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto urednice oddaj z mesečno osnovno plačo v višini 41. plačnega razreda, povečano v skladu z merili tožene stranke za napredovanje, z veljavnostjo od 1. 8. 2008 (točka I/2 izreka), da ji obračuna in izplača razliko med neto plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu urednika oddaj in plačo, ki jo je prejemala pri toženi stranki za čas od 1. 8. 2008 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi iz prejšnje točke izreka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I/4 izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 126,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.). Navaja, da tožena stranka prevedbe tožnice ni izvedla v skladu z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.). Zaradi nezakonite prevedbe osnovne plače delovnega mesta tožnice je tožena stranka napačno izvedla tudi prevedbo osnovne plače tožnice. Aneks (Ur. l. RS, št. 61/2008) h Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/91, v nadaljevanju KPPN) ne določa prevedbe novinarskih delovnih mest pri toženi stranki, zato bi morala tožena stranka v skladu z določbo 49.c člena ZSPJS sprejeti akt o prevedbi. Tožena stranka tega ni storila in je njeno ravnanje v nasprotju s sodno prakso, kakršna je razvidna iz sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. U-1534/2008 z dne 29. 6. 2010. Sodišče prve stopnje se sklicuje na izpovedbo priče A.A., da je tožena stranka zaradi prevedbe izdelala tabelo primerljivih delovnih mest, na podlagi katere je bila opravljena tudi prevedba tožničinega delovnega mesta in njene plače. Te tabele reprezentativni sindikat ni dobil v mnenje, čeprav gre za akt, ki določa organizacijo dela. Iz tabele primerljivosti tožnici niso znani kriteriji in pogoji, na podlagi katerih je bilo njeno delovno mesto urednik oddaj III prevedeno v delovno mesto novinarja urednika. Z izpodbijano prevedbo je tožena stranka spremenila tudi zahtevnost delovnega mesta tožnice, kar pa je v nasprotju z ZSPJS in aneksom k KPPN. Tožena stranka bi tožnici zato morala izdati novo pogodbo o zaposlitvi. Opis delovnega mesta tožnice je datiran z 19. 8. 2008, kar pomeni grobo kršitev statuta tožene stranke in Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.), saj bi tožena stranka najprej morala sprejeti akt o sistemizaciji, katera priloga je tudi katalog delovnih mest, ter ga pred sprejetjem posredovati v mnenje reprezentativnemu sindikatu pri toženi stranki. Navedeno posledično pomeni, da akt o sistemizaciji, ki bi ga morala tožena stranka sprejeti pred izdajo aneksa k pogodbi o zaposlitvi, sploh ni bil objavljen in se zato ne more uporabljati. Delovno mesto, ki ga je tožena stranka tožnici določila z izpodbijanim aneksom, ne ustreza nalogam, ki jih tožnica dejansko opravlja. Tožnica dejansko opravlja zahtevnejše delovne naloge, zato je upravičena do vtoževane razlike v plači med svojim dejanskim delom urednica oddaj in plačo, ki jo prejema za delovno mesto novinarja urednika. Dejansko opravljanje dela, ki je delavcu odrejeno s strani delodajalca, je tudi po ustaljeni sodni praksi podlaga za izplačilo razlike v plači. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Podobno neobrazloženo tožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je bila po starem plačnem sistemu, ki je veljal do 1. 8. 2008 razporejena na delovno mesto urednik oddaj III, ki je uvrščeno v VII. tarifni razred, s količnikom 3,80; - ob prevedbi na podlagi ZSPJS je tožena stranka delovna mesta novinarja urednika III prevajala le na delovno mesto novinar urednik; - na delovno mesto urednik oddaj, za katero je tožnica menila, da bi morala biti nanj prevedena, sta se prevajali delovni mesti urednika oddaj I in urednika oddaj II; - ob prevedbi je bilo delovno mesto urednika oddaj III prevedeno v 36. plačni razred, tožnica pa je bila ob upoštevanju napredovanj uvrščena v 39. plačni razred; - ob upoštevanju napredovanj za štiri plačilne razrede, bi tožena stranka tožnici sicer morala določiti 40. plačilni razred, vendar pa tožnica ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta v VII/2 tarifni skupini, je tožena stranka plačilni razred uvrstitve pravilno zmanjšala za en plačni razred; - tožnica ves čas (pred prevedbo in po njej) opravlja enako delo, saj ves čas ureja le oddajo A..

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi z utemeljitvijo, da je bila prevedba delovnega mesta opravljena v skladu z določbami ZSPJS. Na podlagi 49.c člena ZSPJS se nominalni znesek vrednosti delovnega mesta oziroma naziva, izračunan v skladu z 49.a in 49.b členom tega zakona, prevede v plačni razred po tem zakonu z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 tega zakona. Nominalni znesek osnovne plače delovnega mesta urednik oddaj III, ki ga je pred prevedbo zasedala tožnica je znašal 1.832,75 EUR. Navedenemu znesku najbližji znesek iz priloge 1 k ZSPJS je tisti, ki je določen za 36. plačni razred in je v času prevedbe znašal 1.862,71 EUR, kar je tožena stranka pri prevedbi tudi upoštevala in tožnico prevedla v 36. plačni razred.

Ob prevedbi je tožena stranka tožnico lahko prevedla samo na enega od delovnih mest, ki so vsebovana v tarifnem delu aneksa h kolektivni pogodbi Javnega zavoda RTV Slovenija (Ur. l. RS, št. 69/2008), pri čemer jo je, upoštevajoč metodologijo določeno v ZSPJS lahko prevedla le na delovno mesto, za katero je v aneksu predviden 36. plačni razred. Temu kriteriju je v celoti ustrezalo delovno mesto novinar urednik, ki je prav tako kot prejšnjo tožničino delovno mesto uvrščeno v VII. tarifni razred. Razlika je le v tem, da je bil v prejšnjem sistemu VII. tarifni razred enoten, sedaj pa je razdeljen v dve podskupini, pri čemer je bila tožnica uvrščena v podskupino VII/2. Neutemeljeno je tožničino prepričanje, da bi jo tožena stranka morala prevesti na delovno mesto ... urednik oddaj, saj je za to delovno mesto po aneksu k zavodski kolektivni pogodbi predviden 41. plačni razred, kamor pa tožničinega delovnega mesta glede na zgoraj razloženo metodologijo ni bilo možno prevesti. Izračun nominalnega zneska osnovne plače delovnega mesta za tožničino prejšnje delovno mesto namreč pokaže, da nikakor ne pride v poštev prevedba na delovno mesto ... urednika oddaj, saj bi za takšno prevedbo nominalni znesek osnovne plače prejšnjega delovnega mesta moral znašati 2.266,28 EUR (priloga 1 ZSPJS, veljavna v času prevedbe), dejansko pa je znašal 1.832,75 EUR.

Okoliščina, da stranki zavodske kolektivne pogodbe nista sklenili predvidenega dogovora o primerljivosti starih in novih delovnih mest, ne pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti prevedbe v skladu z določili ZSPJS in Aneksa k zavodski kolektivni pogodbi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da sta izpodbijani aneks k pogodbi o zaposlitvi ter prevedba tožničinega delovnega mesta nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožena stranka ni sprejela posebnega akta o prevedbi delovnih mest. Povsem zadostno podlago za prevedbo predstavljajo citirane določbe ZSPJS in Aneksa k zavodski kolektivni pogodbi. V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. U-1534/2008 z dne 29. 6. 2010, saj je bil v tisti zadevi akt o prevedbi razveljavljen zaradi tega, ker je izhajal iz golega števila napredovanj in ker tožnica ni bila uvrščena v tisti plačilni razred iz priloge 1 ZSPJS, ki je bil po vrednosti najbližji nominalnemu znesku osnovne plače. Odločba o prevedbi v navedenem upravnem sporu tudi ni bila razveljavljena zaradi tega, ker tožena stranka ne bi sprejela akta o prevedbi, kakor bi bilo možno razumeti pritožbene navedbe.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka s 1. 8. 2008 dolžna uvesti nov plačni sistem, ne glede na to ali je bil sklenjen dogovor s sindikatom oziroma ali je bila sprejeta nova sistemizacija.

Neutemeljen je tudi ugovor tožnice, da bi tožena stranka v skladu z 8. členom ZDR pred sprejemom tabele primerljivih delovnih mest (priloga B3) morala pridobiti mnenje sindikata pri toženi stranki. Navedena tabela ni splošni akt v smislu določbe 8. člena ZDR. Gre zgolj za pomožno gradivo, prevedba pa je bila v celoti opravljena v skladu z metodologijo, kakršna je predvidena v ZSPJS in Aneksu k zavodski kolektivni pogodbi, kakor je to že razloženo zgoraj.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ji izstavi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto urednice oddaj z mesečno osnovno plačo v višini 41. plačilnega razreda povečano v skladu z merili tožene stranke za napredovanja ter ji za čas od 1. 8. 2008 izplača razliko med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu urednika oddaj. V zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da poimenovanje delovnih mest v starem in novem plačnem sistemu ni enako, ter da starega delovnega mesta urednika oddaj zgolj zaradi poimenovanja ni možno prevesti v novo delovno mesto z enakim imenom. Bistveno je tudi, da tožnica dejansko ni opravljala nekega drugega dela, kot pred prevedbo, temveč ves čas opravlja isto delo. Zaradi navedenega je tudi brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na plačilo po dejanskem delu. Tožnica je plačana za tisto delo, ki ga tudi dejansko opravlja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče, pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.