Jedro

Ker je sodišče prve stopnje poleg tožnice zaslišalo ključno pričo, ki je vedela največ povedati tako o okoliščinah, v katerih se je oblikoval predlog tožnici v podpis ponujene poravnave, kakor tudi o tožničinem odločanju za podpis le-te, izpovedbi te priče pa je sodišče prve stopnje v bistvenem sledilo, se je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje kot nepotrebno izkazalo zaslišanje ostalih vlagateljev, ki so sicer sodelovali pri dogovarjanjih s toženko, ne pa tudi v postopku neposrednega odločanja tožnice za podpis sporne poravnave. Z zavrnitvijo nekaterih po tožnici predlaganih dokazov sodišče prve stopnje tožnici ni odvzelo možnosti dokazovanja pravno relevantnih dejstev, saj je ta dejstva na podlagi izpovedbe tožnice in njenega moža v bistvenem štelo za dokazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica terjala razveljavitev med pravdnima strankama dne 31.1.2008 sklenjene poravnave o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, ter odločitev, da ji je dolžna toženka v roku 15 dni poleg doslej plačanega zneska 460,57 EUR plačati še znesek 716,6967 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2008 dalje do plačila. Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev med pravdnima strankama dne 31.1.2008 sklenjene poravnave o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Tožnici je sodišče prve stopnje še naložilo, da je dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 477,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku osmih dni od vročitve prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica s smiselnim pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V okviru smiselnega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu. Z zavrnitvijo dokazov tožnice pa naj bi ji bila tudi odvzeta možnost dokazovanja pravno relevantnih dejstev. S pritožbeno grajo, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z določbami Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO) in podzakonskih aktov s tega področja, tožnica hkrati uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po prepričanju pritožnice sodišče prve stopnje okoliščin, v katerih je prišlo do sklenitve izpodbijane poravnave, zaradi zavrnitve po tožnici pravočasno predlaganih prič ni popolno ugotovilo. S tem naj bi bil tožnici onemogočen dokaz, da jo je toženka po županu zavajala, da je občina od države prejela vse, kar je bilo možno dobiti, ji dala ultimat, da poravnavo podpiše, pri tem pa prikazovala, da je poravnava edini način, da lahko dobi tožnica vlaganja v javno PTT omrežje povrnjena, sicer bo denar ostal na občini. Tožnica še izpostavlja malomarnost toženke pri sklepanju poravnave s pravobranilstvom, saj toženka takrat ni predložila vse dokumentacije vlagateljev, v svojih arhivih pa tudi ni iskala podatkov o plačilih, vloženem delu in materialu vlagateljev, ter ni preverjala tečaja za preračun DEM v EUR. Tožnica graja tudi nepravilnosti prvostopne odmere pravdnih stroškov ter priglaša pritožbene stroške.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi glede na vrednost spornega predmeta postopek izpeljan po določilih postopka v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), o čemer sta bili pravdni stranki tudi pravilno poučeni (list št. 10 in 15 spisa). Prvostopna sodba se sme zato v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D, (katerega določila so bila v obravnavani zadevi uporabljena na podlagi prvega odstavka 130. člena ZPP-D - Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008), je o pritožbi zoper prvostopno sodbo odločila sodnica posameznica.

Ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so lahko predmet pritožbene graje v postopku v sporih majhne vrednosti. Na podlagi na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je tožnica zahtevala razveljavitev s toženko dne 31.1.2008 sklenjene poravnave, hkrati pa je po primarnem tožbenem zahtevku od toženke poleg že plačanega zneska 460,57 EUR terjala še plačilo zneska 716,6967 EUR s pripadki. Iz tožbenih zatrjevanj, da tožnica s toženko poravnave ne bi podpisala, če bi vedela, da je toženka za vaščane, ki so sofinancirali gradnjo telefonskega priključka, z državo sklenila škodljivo poravnavo, je sodišče prve stopnje pravilno razbralo, da se tožnica pri izpodbijanju s toženko sklenjene poravnave sklicuje na čezmerno prikrajšanje ter na bistveno zmoto pri sklepanju sodne poravnave glede okoliščin, ki se po namenu strank štejejo za odločilne. Po prepričanju sodišča druge stopnje je prvostopno sodišče na podlagi na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ki v postopku v sporu majhne vrednosti ne more biti več predmet pritožbene graje, tudi pravilno zaključilo, da zatrjevani izpodbojni razlogi v obravnavani zadevi niso podani. Opisanega zaključka ne more omajati v pritožbi izpostavljeno, da naj bi bila tožnici z zavrnitvijo po njej predlaganih dokazov odvzeta možnost dokazovanja pravno relevantnih dejstev, zaradi česar prvostopno sodišče okoliščin, v katerih je prišlo do sklenitve izpodbijane poravnave, ni popolno ugotovilo. S tako pritožbeno grajo tožnica hkrati z grajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpostavlja tudi sicer v postopku v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da prvostopno sodišče sicer res ni zaslišalo vseh po tožnici predlaganih prič, ki so hkrati s tožnico sofinancirale izgradnjo telefonskega priključka in posledično tudi sodelovale na sestankih z županom toženke, na podlagi katerih je prišlo do sklenitve izpodbijane poravnave. Je pa prvostopno sodišče poleg tožnice kot pričo zaslišalo tudi njenega moža, ki je po smiselni izpovedbi obeh v imenu in za račun tožnice na sestankih s toženko opravljal vse dogovore v zvezi z vlaganji, nato pa je sporno poravnavo nesel tožnici domov v podpis. Doma sta tožnica in njen mož poravnavo prebrala, po pogovoru pa se je tožnica odločila, da jo podpiše (kljub drugačnemu stališču njenega moža). Izpovedbi tožničinega moža o okoliščinah, v katerih je prišlo do sklenitve sporne poravnave, iz poročila katerega je tožnica črpala svoje vedenje o dogovarjanjih s toženko, je sodišče prve stopnje v bistvenem sledilo. Tako mu je verjelo, da jih je župan toženke seznanil s tem, da so dobili nekaj vrnjeno od države, ter da so se, ker vsi niso razpolagali s potrebno dokumentacijo, celo na njegov predlog dogovorili o enakem znesku vračila za vse udeležence. Prav tako je sledilo izpovedbi te priče o pomislekih glede prenizke višine v poravnavo ponujenega zneska, kakor tudi o ponudbi župana toženke, da podpišejo poravnavo in bodo tako dobili denar. Iz izpovedbe tožnice in njenega moža pa je sodišče prve stopnje nadalje razbralo, da je kljub izraženim pomislekom moža glede prenizke višine v poravnavo ponujenega zneska tožnica vanjo pristala, ker ni želela biti edina, ki je ne bi podpisala. Iz vsega navedenega izhaja, da je prvostopno sodišče kot pričo zaslišalo tožničinega moža, ki je v dogovorih glede višine vračil s toženko pravzaprav nastopal v vlogi tožničinega zastopnika, ter na podlagi poročila katerega je bila tožnica seznanjena z okoliščinami v podpis ponujene poravnave, na podlagi posvetovanj z njim pa se je tudi odločila za sklenitev sporne poravnave. Ker je tako sodišče prve stopnje poleg tožnice zaslišalo ključno pričo, ki je vedela največ povedati tako o okoliščinah, v katerih se je oblikoval predlog tožnici v podpis ponujene poravnave, kakor tudi o tožničinem odločanju za podpis le-te, izpovedbi te priče pa je sodišče prve stopnje v bistvenem sledilo, se je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje kot nepotrebno izkazalo zaslišanje ostalih vlagateljev, ki so sicer sodelovali pri dogovarjanjih s toženko, ne pa tudi v postopku neposrednega odločanja tožnice za podpis sporne poravnave. Okoliščine, o katerih naj bi te priče izpovedovale, je namreč sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb v postopku že zaslišanih prič, zadovoljivo razjasnilo. Z zavrnitvijo nekaterih po tožnici predlaganih dokazov tako sodišče prve stopnje tožnici ni odvzelo možnosti dokazovanja pravno relevantnih dejstev, saj je ta dejstva na podlagi izpovedbe tožnice in njenega moža v bistvenem štelo za dokazana.

Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni zasledilo v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih nasprotij med razlogi izpodbijane sodbe ter izvedenimi dokazi in listinami v spisu. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere tožnica izpostavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z določbami ZVVJTO in podzakonskih aktov s tega področja. Takega nasprotja z navedenimi pravnimi akti sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni zasledilo, saj prvostopna materialnopravna odločitev v bistvu nanje niti ni oprta. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi tožbenih zatrjevanj zahtevek tožnice pravilno pravno okvalificiralo kot zahtevek na razveljavitev poravnave zaradi bistvene zmote, zato je prvostopno odločitev utemeljeno oprlo na določila OZ o bistveni zmoti (46. člen OZ). V skladu z navedenim zakonskim določilom je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Glede na že opisana zatrjevanja tožnice je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi pravilno presojalo podanost zadnje navedene oblike bistvene zmote (glede okoliščin, ki se po namenu strank štejejo za odločilne). Čeprav je pravzaprav sledilo izpovedbam tožnice in njenega moža o okoliščinah, v katerih je prišlo do sklenitve izpodbijane poravnave, je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da tožnica ob podpisu sporne poravnave ni bila v zmoti, ki bi opravičevala njeno razveljavitev. Ugotovljeno je bilo namreč, da je toženka vlagateljem predočila pravilno višino zneska, ki ga je iz naslova vlaganj v izgradnjo telefonskega priključka dobila vrnjenega od države, da se je z vlagatelji pogovarjala o načinu in višini razdelitve tega zneska med posamezne vlagatelje glede na to, da nekateri niso razpolagali z vso potrebno dokumentacijo, ter da je celo tožničin mož predlagal vračilo vsem vlagateljem po enakih delih. Izpodbijano poravnavo je tožnica kljub pomislekom moža glede prenizke višine vračila vlaganj podpisala, ker ni želela biti edina, ki je ne podpiše. Kasneje pa je s strani prijateljev iz drugih občin izvedela, da so dobili plačan višji znesek, zaradi česar se je počutila prikrajšano. Tožnica je tako ob podpisu poravnave natančno vedela, kolikšen znesek bo dobila povrnjen, kakor tudi, da bo le-ta v skladu z dogovorom enak za vse vlagatelje ne glede na to, da posamezni od njih z dokumentacijo o vlaganjih niso razpolagali. Izpostavljena izjava župana toženke, da je poravnava podlaga in pogoj za izplačilo ponujenega zneska, kar tožnica opredeljuje kot zavajajočo izjavo, po prepričanju sodišča druge stopnje ni bila zavajanje, ampak prej korekten prikaz možnih težav pri vračilu vlaganj ob odsotnosti dogovora. Vsi vlagatelji namreč z dokumentacijo niso razpolagali, zaradi česar bi bilo brez dogovora delež vlaganj posameznega vlagatelja (ki je v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZVVJTO merilo za višino vračila) praktično nemogoče ugotoviti, posledično pa bi odpadlo edino v zakonu predvideno merilo za razdelitev zneska, ki ga je toženka iz naslova vračila vlaganj od države že prejela.

Ob tem je dodati, da za razveljavitev pogodbe oz. poravnave po 46. členu OZ zgolj zatrjevane okoliščine bistvene zmote niti ne bi zadoščale. V skladu z drugim odstavkom 46. člena OZ namreč stranka, ki je v zmoti, ne more zahtevati razveljavitve pogodbe zaradi bistvene zmote, če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Na podlagi v postopku na prvi stopnji ugotovljenega, da je tožnica oz. njen mož vedela, kolikšen znesek je toženka dobila vrnjen od države, da se je strinjala z vračilom enake višine zneska vsakemu od vlagateljev (oz. je tožničin mož to celo izrecno predlagal) ter da je kljub moževim pomislekom o prenizki višini v vrnitev ponujenega zneska tožnica v sklenitev poravnave pristala, saj ni želela biti edina, ki je ne bi podpisala, je mogoče zaključiti, da tožnica primernosti višine zneska, ki je bil s strani države vrnjen občini, v času sklenitve poravnave ni preverjala. Šele kasneje, ko je od prijateljev iz drugih občin izvedela, da so dobili vrnjene višje zneske, se je tožnica počutila prikrajšano in je ob vložitvi predmetne tožbe na podlagi določil med toženko in Republiko Slovenijo dne ... sklenjene poravnave natančno izračunala, kolikšen znesek bi po njenem prepričanju toženka od države morala iztržiti in s tem hkrati, za kolikšen znesek naj bi bila tožnica zaradi sklenjene slabše poravnave med toženko in državo oškodovana. Po prepričanju sodišča druge stopnje ni razlogov, da tožnica takega izračuna ni naredila še pred podpisom izpodbijane poravnave s toženko, v kolikor je menila, da je nanjo odpadli ponujeni ji znesek vračila prenizek. Tudi zato je povsem sprejemljiv prvostopni zaključek, da tožnica ni izkazala opravičljive zmote pri sklepanju izpodbijane poravnave št. z dne (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 6). Pravilno pa je tudi prvostopno stališče, da se zaradi čezmernega prikrajšanja razveljavitev poravnave v skladu s 1055. členom OZ ne more zahtevati (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 5).

Po vsem obrazloženem se kot za odločitev nepomembna pokažejo nadaljnja tožničina v pritožbi ponovljena zatrjevanja o malomarnosti toženke pri sklepanju poravnave z državnim pravobranilstvom, sicer pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve tudi na te pomisleke tožnice izčrpno odgovorilo (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 5).

Končno ni mogoče slediti niti pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri pravdnih stroškov, v okviru katere tožnica navaja, da ji ni mogoče naložiti bremena stroškov, nastalih zaradi preložitve glavne obravnave zaradi odsotnosti državne pravobranilke (priče toženke). S preložitvijo glavne obravnave zaradi po telefonu opravičene odsotnosti državne pravobranilke zaradi bolezni je bila tožnica seznanjena že na predzadnjem naroku glavne obravnave, pa t. i. separatnih stroškov ni priglasila. Ker v skladu s četrtim odstavkom 241. člena ZPP sodišče odloči, da mora priča povrniti stroške, ki jih je povzročila s svojim neopravičenim izostankom, le na zahtevo stranke, take zahteve pa tožnica med postopkom ni podala, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da o vseh pravdnih stroških ne odloči po splošnem pravilu – načelu uspeha v pravdi. (154. člen ZPP).

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje le še dodaja, da je prvostopno sodišče iz izreka prvostopne sodbe očitno pomotoma izpustilo drugi del sicer pravilno zavrnjenega podrejenega tožbenega zahtevka (da je namreč dolžna toženka po razveljavitvi med pravdnima strankama sklenjene poravnave tožnici plačati še 356,4294 EUR – list. št. 5 spisa).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.