Jedro

Tožnik (invalid III. kategorije) se je poškodoval na delu, ko je delal za obdelovalnim strojem. Toženka je tožniku odredila delo v nasprotju z omejitvami iz odločbe Zavoda (delo v prisilni drži...) in ga ni praktično in teoretično usposobila za delo, na katerega ga je razporedila ter mu ni posredovala ustreznih navodil za varno delo, zato tožniku krivdno odgovarja za vtoževano nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža na znesek 6.417,29 EUR (namesto 11.011,26 EUR), v presežku za znesek 4.593,97 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se tožbeni zahtevek zavrne; - v III. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) delno spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo na 2.621,30 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi nazadnje odločilo s sklepom opr. št. Pdp 569/2011 z dne 6. 12. 2011. V razlogih razveljavitvenega sklepa je sodišču prve stopnje naložilo, da ugotovi, ali in v kateri fazi dela je dne 21. 6. 2003 prišlo do škodnega dogodka, ali so podani vsi elementi odškodninske (krivdne) odgovornosti ter ali je pri tožnici prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 11.011,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2006 dalje do plačila (I. točka izreka) in premoženjsko škodo v znesku 104,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2006 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka plačati tožniku stroške postopka v skupnem znesku 4.467,87 EUR, vse v 8 dneh, po izteku tega roka z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

Toženka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo niti enega dokaza o tem, ali je sploh prišlo do škodnega dogodka. Le tožnik je zatrjeval, da se je poškodoval dne 21. 6. 2003. Prikrivanje zdravstvenih težav s hrbtenico je po mnenju toženke razlog, zaradi katerega izpovedba tožnika o škodnem dogodku ni verodostojna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi A.A. in B.B. ter drugih prič, ki so zanikale tožnikove trditve glede škodnega dogodka. Tega tožnik ni takoj prijavil, temveč je to storil šele po enem tednu. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da bi lahko poškodba nastala pri kateremkoli gibu, tudi pri dvigu lažjega bremena. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o škodnem dogodku oprlo le na izpoved tožnika, izvedenska mnenja pa so bila izdelana pod predpostavko, da je prišlo do škodnega dogodka. Tudi če je do škodnega prišlo, ni podane vzročne zveze oziroma je ta deljena glede na ugotovitev izvedencev medicinske stroke. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame tožniku kljub prikrivanju zdravstvenega stanja in zakaj ne verjame pričam, da jim ni znanega nič o škodnem dogodku z dne 21. 6. 2003, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je nerazumljiva zato, ker sodišče ni upoštevalo stališč izvedencev medicinske stroke o deljeni vzročnosti. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, zakaj ni namesto ugotovitev izvedenca mag. C.C. upoštevalo prvotnega mnenja izvedenca D.D. ter celotne izpovedbe varnostnega inženirja E.E. Toženka meni, da odločitev glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ni pravilna, saj je odškodnina v znesku 3.500,00 EUR iz naslova prehodnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti že vključena v odškodnino zaradi nevšečnosti med zdravljenjem. Zdravljenje zaradi škodnega dogodka je trajalo do oktobra 2003, v tem času pa se je tožnik gibal in ni imel hudih bolečin. Prisojena odškodnina za tri mesece in deset dni trajajoče bolečine je pretirana, saj je tožnikove bolečine in nevšečnosti potrebno pripisati v 50 % degenerativnim spremembam. V podobnih primerih sodna praksa ne priznava odškodnine, ki bi presegla dva tisoč evrov. Ker je imel tožnik zdravstvene težave s hrbtenico od leta 1986, poškodba z dne 21. 6. 2003 pri njem ni povzročila strahu. Tožniku v hrbtenici ni počilo, saj so posledice v takem primeru drugačne od težav, kot jih je imel tožnik.

V odgovoru na pritožbo tožnik zavrača navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je (razen v delu, ki se nanaša na odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo) pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Ni podana v pritožbi očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene dokaze skupaj in vsakega posebej. Rezultat tega je obrazložena dokazna ocena, v okviru katere je sodišče tudi ustrezno pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku glede nastanka škodnega dogodka. Izpodbijana sodba tudi ni nerazumljiva zato, ker sodišče ni upoštevalo stališč izvedencev medicinske stroke o deljeni vzročnosti. Takšen pritožbeni očitek tudi sicer ne predstavlja procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj gre pri presoji deljene vzročnosti glede na ugotovljena dejstva za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da dne 21. 6. 2003 ni prišlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je navedenega dne tožnik delal za obdelovalnim strojem Magg 300, na katerem pred tem eno leto ni delal. Direktor mu je naročil, naj nadaljuje z delom in ga še isti dan konča. Pri zategovanju obdelovanca z imbus ključi je tožniku prvič počilo v hrbtenici ob 9.30 uri, drugič pa ob 10.30 uri, zaradi česar je trpel bolečino v hrbtenici. Ob 11.00 uri je povedal sodelavcu F.F., ki je delal na sosednjem stroju, da ne more več delati, da je zelo utrujen in ima bolečine v hrbtenici, kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi F.F. Da je dne 21. 6. 2003 prišlo do škodnega dogodka, izhaja tudi iz pisne dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 23. 5. 2008, v katerem izvedenca medicinske stroke ugotavljata, da je dne 21. 6. 2003 tožnik nastopil delo na stroju Magg 300 v brezbolečinskem stanju ter je bil „sprožilec“ za bolečinsko motnjo najverjetneje gib telesa ali sunek z delnim obratom telesa v polsklonjenem položaju pri sunkovitem zategu vijaka ob centriranju obdelovanca. Iz tega razloga toženka neutemeljeno prikazuje neverodostojnost tožnika z zatrjevanjem, da je prikrival zdravstveno stanje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je do prijave poškodbe pri delu dne 30. 6. 2003 prišlo zato, ker je bil B.B. po 23. 6. 2003 en teden na dopustu, tožnik pa je bil v tem času zaradi zdravstvenih težav pri zdravnikih. Po drugi strani pa izpovedbe prič, na katere se sklicuje pritožba, niso ovrgle izpovedi tožnika, da je 21. 6. 2003 prišlo do škodnega dogodka. Ne glede na to, da se priča A.A. v izpovedi ni spomnil ničesar o tožnikovih zdravstvenih težavah, je za presojo bistvenega pomena, da nihče od zaslišanih prič ni zanikal škodnega dogodka z dne 21. 6. 2003. Zato s pritožbenimi trditvami, da so pred tem zaslišane priče povedale, da se tožnik ni poškodoval, oziroma zanikale škodni dogodek, toženka neutemeljeno sprevrača vsebino izpovedi zaslišanih prič in s tem neuspešno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je pri delu ali v zvezi z delom utrpel škodo, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na citirano določbo in upoštevaje določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) o krivdni odškodninski odgovornosti je delodajalec odškodninsko odgovoren, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti: da gre za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delodajalca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delodajalca.

Tožnik je bil z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: Zavod) z dne 11. 1. 1999 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila kot delovnemu invalidu priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno fizično lažje delo, brez dvigovanja bremen nad 15 kg, stalnih prisilnih drž, brez nočnega dela in tam, kjer ni onesnaženosti ozračja. Delodajalec mora na podlagi 200. člena ZDR delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, med drugim zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Iz besedila prvega odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - UPB, Ur. l. RS, št. 26/2003), ki se je uporabljal v času nastanka škodnega dogodka (21. 6. 2003), izhaja obveznost delodajalca, da mora zavarovanca, pri katerem je invalidnost II. ali III. kategorije invalidnosti, obdržati v delovnem razmerju in ga premestiti na delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Pri razporejanju in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost, oziroma pri izbiri ustreznega delovnega mesta mora delodajalec na podlagi drugega odstavka 101. člena ZPIZ-1 upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti in določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja in kolektivnih pogodb.

Za zagotovitev ustreznega dela je bila torej po navedenih določbah zadolžena tožena stranka, ki po ugotovitvah sodnega izvedenca za varstvo pri delu mag. C.C. ni upoštevala omejitev iz citirane odločbe Zavoda. Tožena stranka je v decembru 2001 naredila oceno tveganja za stroj Magg 300, v kateri je zapisala, da se delo na omenjenem stroju opravlja v prisilnem položaju. Tudi v napotnici za predhodni zdravstveni pregled z dne 6. 1. 2003 je tožena stranka sama jasno označila, da tožnik opravlja delo v prisilnem položaju. Na podlagi tožnikove izpovedi in izvedenskega mnenja mag. C.C. pa je sodišče še ugotovilo, da je tožnik 21. 6. 2003 pri centriranju zobnika (pastorka) potreboval silo, ki je presegla določeno mejo 15 kg, kar je v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ. Tudi prvopostavljeni izvedenec varstva pri delu D.D. je na zaslišanju izpovedal, da je tožnik spornega dne pri centriranju pastorka potreboval silo, ki je presegala omejitve iz odločbe Zavoda. Vendar pa je izvedenec D.D. izdelal izvedensko mnenje na podlagi dejansko prikazanega centriranja pastorka na drugem stroju (Magg 180), pri čemer je v pisnem izvedenskem mnenju napisal, da stroj Magg brusi, medtem ko je na zaslišanju povedal, da se na omenjenem stroju izvaja postopek pehanja. To nedoslednost je zato sodišče prve stopnje odpravilo z imenovanjem novega izvedenca mag. C.C. ter ob upoštevanju načela proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP njegove strokovne ugotovitve ocenilo kot prepričljive. Iz tega razloga sodišče ni zagrešilo procesne kršitve, ko ni upoštevalo vseh ugotovitev izvedenca D.D. in izpovedi varnostnega inženirja E.E.. Pri presoji verodostojnosti izpovedi te priče ni nepomembna okoliščina, da je opravljal delo pri toženi stranki preko pogodbenega partnerja, četudi to ne pomeni pričine popolne ekonomske odvisnosti od stranke postopka. V zvezi s tem pa ne gre prezreti, da je sodišče deloma upoštevalo izpoved navedene priče pri zaključku o opravljanju dela tožnika v prisilni drži. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka dne 21. 6. 2003 tožniku odredila delo v nasprotju z omejitvami iz odločbe Zavoda, da ga ni praktično in teoretično usposobila za delo, na katerega ga je razporedila ter mu ni posredovala ustreznih navodil za varno delo. Opisana ravnanja so nedopustna in zanje krivdno odgovarja toženka. Podana pa je tudi vzročna zveza med njenim ravnanjem in poškodbo tožnika, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Kot vzrok škodnega dogodka se lahko upošteva le človekovo ravnanje oziroma dejanje, ne pa njegovo osebno stanje, v konkretnem primeru tožnikovo predhodno bolezensko stanje (degenerativne spremembe na hrbtenici). Neutemeljene so zato navedbe o deljeni vzročnosti. Ta ugovor toženke je neposredno povezan z vprašanjem obsega škode, le-ta pa z odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato ga je potrebno obravnavati pri odločanju o višini odškodninske terjatve.

Toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo znesek 7.093,70 EUR. Upoštevaje 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), natančneje načelo individualizacije, ki terja odmero nepremoženjske škode glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki zahteva upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, je znesek prisojene škode iz navedenega naslova pretiran. Izvedenca medicinske stroke sta škodne posledice na tožnikovem zdravju do oktobra 2003 v 50 % pripisala degenerativnim (bolečinskim) spremembam na hrbtenici, v 50 % pa škodnemu dogodku. Glede na nekaj več kot trimesečno trajanje telesnih bolečin, ki niso bile hude intenzitete (šest tednov srednjih bolečin, občasne bolečine še en mesec, menjajoče se z lažjimi, ostale tri mesece pa je tožnik imel lažje bolečine več ali manj stalno) ter nevšečnosti med zdravljenjem (jemanje zdravil proti bolečinam, za prekrvavitev, umiritev in stres, konzervativno zdravljenje s fizioterapevtskimi ukrepi, prehodno zmanjšanje življenjskih aktivnosti), je po stališču pritožbenega sodišča zahtevek tožnika utemeljen v višini 6.000,00 EUR, v preostalem delu pa je zahtevek iz tega naslova pretiran. Prisojena odškodnina v višini 5,8 povprečnih neto plač na dan odločitve sodišča prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine in primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih (opr. št. II Ips 443/2005 z dne 27. 9. 2007).

Glede prisojene odškodnine v znesku 417,29 EUR zaradi prestanega strahu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz tega naslova ustrezno odmerjena odškodnina. V navedenem znesku je primerno upoštevana izpoved tožnika in ugotovitev izvedencev, da primarni strah ni bil huje izražen, pač pa je bil prisoten t.i. sekundarni strah ves čas zdravljenja, glede na to, da so se težave vlekle več mesecev. Polovico prestanega strahu sta izvedenca pripisala dogodku z dne 21. 6. 2003, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da poškodba pri tožniku ni povzročila strahu.

Pravilno pa opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tožniku odškodnino iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi prehodnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je trajalo manj kot štiri mesece. Navedeno prehodno zmanjšanje splošnih življenjskih in delovnih zmožnosti je že zajeto v odškodnini iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem. Odškodnina za z ačasno oziroma prehodno zmanjšanje življenjske aktivnosti pa se glede na ustaljeno sodno prakso lahko prizna le izjemoma, kar pomeni, da mora biti zmanjšanje življenjske aktivnosti močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali pa morajo biti podane posebne (neobičajne) okoliščine. Takšne izjemne okoliščine v konkretnem primeru niso podane, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz tega naslova priznalo 3.500,00 EUR.

Glede na obrazloženo po stališču pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo znaša skupaj 6.417,29 EUR, to je v višini 6,2 povprečnih plač v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V presežku za znesek 4.593,97 EUR je pritožbeno sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi prehodnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in znižalo odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter tako na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo na 6.417,29 EUR.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Po medsebojnem poračunu odmerjenih pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 4.467,87 EUR pravdnih stroškov. Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku na prvi stopnji (znižanja prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo) je tožnik namesto 4.467,87 EUR upravičen do 58,67 % odmerjenih stroškov v višini 2.621,30 EUR (tožnik je uspel z 6.521,61 EUR namesto prvotno prisojenih 11.115,58 EUR).

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške te vloge v skladu s 155. členom ZPP.