Jedro

Kot je to v točki 49 svoje sodbe obrazložilo že sodišče prve stopnje, gre namreč za kaznivo dejanje po 1. točki 116. člena KZ-1, torej za umor na grozovit način, o čemer skuša v pritožbi prepričati okrožna državna tožilka, tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečina, ki po svoji intenziteti presega tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj in ki kažejo, da je storilec pri takšnem ravnanju tudi brezčutno užival ali se kako drugače izživljal. Na grozovit način izvršitve je tako mogoče utemeljeno sklepati na podlagi ugotovljenih tako imenovanih objektivnih okoliščin, torej ravnanj storilca, s katerimi žrtvi povzroča trpljenje, bolečine ali strah, ki presegajo običajni način izvršitve tega kaznivega dejanja, kot tudi na podlagi izkazanih subjektivnih okoliščin, ki se kažejo v krvoželjnosti ali stopnjevanju izživljanja storilca nad žrtvijo in njegovem brezčutnem uživanju ob njenem trpljenju, kar pomeni, da je v zavesti storilca, da povzroča žrtvi takšno hudo trpljenje, bolečine ali strah oziroma da se zaveda možnosti povzročiti takšno trpljenje, bolečine ali strah, kar tudi hoče, oziroma v to privoli. Navedeno pa pomeni, da more vse navedene okoliščine zajemati tudi storilčev naklep.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolžene A. A. in okrožne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena A. A. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter poskusa storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Določeni sta bili posamični kazni ter izrečena enotna kazen dvajset let zapora, v katero je sodišče vštelo tudi čas, ko je bila obdolženki odvzeta prostost, čas pridržanja in čas prestan v priporu. V skladu s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je bil obdolženki odvzet nož, ki ji je bil zasežen, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bila obdolžena oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženke, postavljenega po uradni dolžnosti, se v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila obdolženkin zagovornik ter okrožna državna tožilka. Obdolženkin zagovornik se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da kaznivo dejanje pod točko 1 izpodbijane sodbe pravno opredeli po 117. členu KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in izreče temu primerno ustrezno nižjo kazensko sankcijo, glede obtoženi očitanega kaznivega dejanja pod točko 2 izreka pa izreče oprostilno sodbo iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP, temu podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje in razsojanje.

3. Okrožna državna tožilka je pritožbo vložila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi ter v odločbi o kazenski sankciji, in sicer tako, da obdolženko spozna za krivo storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja poskusa umora po 1. točki 116. člena KZ-1, v zvezi s 34. členom KZ-1 ter v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter obdolženki določi za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka 27 let zapora, za poskus kaznivega dejanja umora, opisanega pod točko 2, pa kazen 14 let zapora, nakar naj obdolženki izreče enotno kazen 30 let zapora.

4. Glede na predlog obdolženkinega zagovornika, da pritožbeno sodišče obdolženko in zagovornika obvesti o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 378. člena ZKP o seji obvestilo vse procesne udeležence, ki so se seje tudi udeležili.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

6. Tako okrožna državna tožilka kot obdolženkin zagovornik v pritožbah grajata pravno kvalifikacijo obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Okrožna državna tožilka tako meni, da je imelo prvostopno sodišče na voljo vso dejstveno podlago za opredelitev obdolženkinega ravnanja kot grozovitega, pri čemer obširno obrazlaga, da gre po njeni oceni za hud in grozen umor in poskus le-tega. Sodišče bi zato moralo večji pomen pripisati intenziteti prizadejanih poškodb in številčnosti le-teh, uporabi dveh nožev in upoštevaje vztrajnost in obdolženkino odločnost ter izrazito neusmiljenost obdolženke do oškodovank ter upoštevaje tudi psihično in fizično trpljenje oškodovank, njun strah, nemoč in zavedanje, da jima grozi smrt, obdolženki očitana kazniva dejanja pravno opredeliti kot kaznivo dejanje umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in kaznivo dejanje poskusa umora po 1. točki 116. člena KZ-1, v zvezi s 34. členom KZ-1 in v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. 7. Obramba, ki tako kot Državno tožilstvo v tej smeri prvostopnemu sodišču očita kršitev iz 4. točke 372. člena KZ-1, pa v nasprotju s tožilstvom meni, da bi bilo kaznivo dejanje pod točko 1.) izreka potrebno opredeliti kot kaznivo dejanje uboja na mah po 117. členu KZ-1 v zvezi s tretjim oziroma drugim odstavkom 29. člena KZ-1, pri kaznivem dejanju pod točko 2.) izreka pa bi naj šlo za dejanje storjeno v neprištevnosti in ne v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, tako da sta obe očitani kaznivi dejanji nepravilno pravno opredeljeni in je zato podana, po oceni zagovornika, kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. V nadaljevanju pritožbe obdolženkin zagovornik opisuje potek dogodkov kritičnega jutra v stanovanju A., razmere med obdolženko in oškodovankama in navaja, da je obdolženki glede kaznivega dejanja pod točko 1.) izreka mogoče očitati zgolj kaznivo dejanje uboja na mah, izvršeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Glede na izvedensko mnenje V. je po oceni obrambe namreč ostalo popolnoma nejasno vprašanje razumevanja pomena dejanja, pri čemer je iz izvedenskega mnenja oziroma ustne dopolnitve le tega z dne 22. 1. 2020 razumeti, da bi tudi le ta lahko bila bistveno zmanjšana, vendar je, po oceni zagovornika, ta del izvedenskega mnenja ostal zanemarjen, pri čemer vendarle ni mogoče izključiti niti stanja neprištevnosti. Kaznivo dejanje iz 117. člena KZ-1 stori, kdor koga ubije na mah, ker ga je brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil. In v predmetni zadevi je po oceni zagovornika bilo ugotovljeno prav to, da je bila obdolženka z besedami in ravnanji pokojne sestre močno razdražena. Prisotnih je bilo več intenzivnih čustvenih stanj (jeza, razdraženost, ogroženost), ki so se po oceni obrambe sprevrgle v afekt, kar je v izvedenskem mnenju navajal tudi V. Tako so po oceni zagovornika podani vsi elementi kaznivega dejanja iz 117. člena KZ-1, torej hipni naklep, močna razdraženost in pri obdolženki prisotno afektno stanje, ki je povzročilo stanje zožene zavesti, povzročitev močne razdraženosti brez obdolženkine krivde z napadom in hudimi razžalitvami s strani pokojne oškodovanke, ki so bile nedvomno takšne, da so močno razdraženost bile sposobne izzvati tudi v objektivnem pogledu. Dejanje je bilo storjeno neposredno po dejanju in izrečenih besedah pokojne in je s tem brez dvoma podana tudi kontinuiteta med povzročitvijo razdraženja in ubojem. Kar zadeva točko 2.) izreka izpodbijane sodbe, pa obramba meni, da ni moč spregledati izvedenskega mnenja v delu, ko je bilo navedeno, da se je v obdobju od trenutka, ko se je obdolženka z mamo ruvala, pa do trenutka, ko je obdolženka avtomatično šla za materjo, stopnja nesposobnosti obvladovanja obdolžene še poglobila in že dosegla bistvene dimenzije. Kar se je dogajalo kasneje, je bilo posledica tega, ker se obdolženka ni mogla več ustaviti. Slednja navedba sodnega izvedenca, pri čemer so bili vsi kasnejši poskusi izvedenca, da navedenemu mnenju odvzame težo neučinkoviti, pa po mnenju obdolženkinega zagovornika kaže, da je bil, kot je že navedeno, poskus kaznivega dejanja, opisanega v točki 2.) izreka izpodbijane sodbe, izvršen v stanju neprištevnosti in ne v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zaradi česar bi naj bili obe že navedeni kaznivi dejanji nepravilno pravno opredeljeni, s tem pa bi naj bila podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

8. Iz vsebine obeh pritožb je tako razbrati, da prvostopnemu sodišču očitata nepravilno pravno kvalifikacijo obravnavanih kaznivih dejanj. Pri tem izhajata iz lastne ocene izvedenih dokazov, ki se razlikuje od te, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče in torej kršitev kazenskega zakona smiselno uveljavljata v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Čeprav kršitve kazenskega zakona ni mogoče uveljavljati na način, kot to počneta pritožnika, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon, ali pa ga sploh ne uporabi, pritožbeno sodišče glede na obširne pritožbene trditve v tej smeri, tudi glede pritožbenih navedb, ki se v tej smeri nanašajo na dejansko stanje, že na tem mestu dodaja sledeče:

9. Čeprav je sicer soglašati s pritožbenimi navedbami okrožne državne tožilke, da je obdolženka ob izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj pokazala vztrajnost in odločnost, da oškodovankama vzame življenje, nakar gre prav gotovo sklepati tudi iz intenzitete in števila oškodovankam prizadejanih poškodb, in ko tudi ni mogoče zanikati, da je bila obdolženka v svojem ravnanju neusmiljena do obeh oškodovank, ki sta, kot to v pritožbi navaja okrožna državna tožilka "njeni krvno najbližji osebi", pa vendarle ni mogoče soglašati z navedbami iste pritožbe, ko zatrjuje, da je obdolženka pri tem ravnala na grozovit način in z namenom izživljanja ter povzročanja bolečin oškodovankam, torej na način, kot to določa 1. točka 116. člena KZ-1. 10. Kot je to v točki 49 svoje sodbe obrazložilo že sodišče prve stopnje, gre namreč za kaznivo dejanje po 1. točki 116. člena KZ-1, torej za umor na grozovit način, o čemer skuša v pritožbi prepričati okrožna državna tožilka, tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečina, ki po svoji intenziteti presega tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj in ki kažejo, da je storilec pri takšnem ravnanju tudi brezčutno užival ali se kako drugače izživljal. Na grozovit način izvršitve je tako mogoče utemeljeno sklepati na podlagi ugotovljenih tako imenovanih objektivnih okoliščin, torej ravnanj storilca, s katerimi žrtvi povzroča trpljenje, bolečine ali strah, ki presegajo običajni način izvršitve tega kaznivega dejanja, kot tudi na podlagi izkazanih subjektivnih okoliščin, ki se kažejo v krvoželjnosti ali stopnjevanju izživljanja storilca nad žrtvijo in njegovem brezčutnem uživanju ob njenem trpljenju, kar pomeni, da je v zavesti storilca, da povzroča žrtvi takšno hudo trpljenje, bolečine ali strah oziroma da se zaveda možnosti povzročiti takšno trpljenje, bolečine ali strah, kar tudi hoče, oziroma v to privoli. Navedeno pa pomeni, da more vse navedene okoliščine zajemati tudi storilčev naklep.

11. V obravnavani zadevi pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki bi potrjevale pritožbeno stališče, da je šlo v obravnavani zadevi za umor oziroma poskus umora storjen na grozovit način. V obravnavani zadevi namreč tega, da bi se naj obdolženka nad oškodovankama izživljala, jima povzročala posebno trpljenje in bolečine, ki po intenziteti presegajo trpljenje oziroma bolečine, ki nastanejo pri umoru, ni izkazano. Sicer pa tega tožilstvo v opisu dejanja v obtožbi niti ni zatrjevalo. Objektivne okoliščine, torej sam način izvršitve obravnavanih kaznivih dejanj oziroma zgolj število vbodov z nožem, kot to izhaja iz opisa v izreku izpodbijane sodbe, pa ne zadostuje za sklepanje, da sta bili obravnavani kaznivi dejanji storjeni oziroma poskušani na grozovit način, o čemer skuša v pritožbi z obširnimi pritožbenimi navajanji prepričati Okrožno državno tožilstvo. Grozovit način, kot eden izmed izvršitvenih načinov kaznivega dejanja umora je, kot je že navedeno, podan, ko storilec žrtev muči, ji povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje ali takšne fizične bolečine ali trpljenje, ki po intenziteti trajanja presegajo trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Ob tem pa, kot že navedeno, morajo biti podani tudi subjektivni znaki (brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca).1

12. Iz razlogov navedenih v točki 48 izpodbijane sodbe pa ne more biti uspešna niti pritožba zagovornika, ko skuša prepričati, da je obdolženka svoji sestri vzela življenje "na mah", v smislu določb 117. člena KZ-1, ker bi jo naj pokojna s svojim ravnanjem spravila v stanje močne razdraženosti, ki ga obdolženka ni z ničemer izzvala. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z razlogi, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov v svoji sodbi, v točki 48, v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče. Po opisanem napadu obdolženke na sestro je sledil napad obdolženke na mamo in nato ponovno na sestro, ko je le-ta že negibna ležala na tleh. Izvedeni postopek je tudi pokazal, da so skozi daljše časovno obdobje v družini A. tudi med obdolženko in oškodovanko B. B. bili konflikti, ki so se reševali tako z verbalnim kot fizičnim nasiljem. Sodišče je tako ocenilo, da je kritičnega jutra, glede na zagovor obdolženke, prišlo med sestrama ponovno do konflikta, kar po oceni prvostopnega sodišča pri obdolženki, tudi glede na mnenje izvedenca V., ki je povzeto v nadaljevanju, ni povzročilo stanja močne razdraženosti v smislu določb 117. člena KZ-1, kar še toliko bolj velja glede poskusa odvzema življenja materi, za katero obdolženka niti ni trdila, da bi jo kakorkoli napadla ali ji izrekla grožnje oziroma žalitve.

13. Preizkus izpodbijane sodbe je tako pokazal, da v pritožbah zatrjevanih kršitev kazenskega zakona prvostopno sodišče ni zagrešilo, v kolikor pa pritožnika menita, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedene dokaze, pa pritožnika, kot je že rečeno, s tem ne uveljavljata v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč uveljavljata pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

14. Neutemeljeno pa pritožba obdolženkinega zagovornika prvostopnemu sodišču očita tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Ne držijo namreč navedbe zagovornika, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je prvostopno sodišče povzelo zgolj tiste navedbe izvedenca V., ki bi lahko podprle navedbe v obtožbi, preostale navedbe pa je spregledalo in se o njih sploh ni opredelilo. Mnenje izvedenca V. je namreč v izpodbijani sodbi obširno povzeto, tehtno in prepričljivo pa so v izpodbijani sodbi pojasnjeni tudi razlogi za zaključek, da je obdolženka ravnala v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ker je zaradi prehodne duševne motnje, akutne reakcije na strah, v stanju zožene zavesti, bila njena zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Kljub intenzivnemu čustvovanju in vključitvi matere v dogajanje, ko se je obdolženkina čustvena stiska sicer še poglobila, je bil namreč pri obdolženki ves čas podan povsem jasen namen, da povzroči škodo obema oškodovankama (točka 65 izpodbijane sodbe). Obdolženka se je zavedala kaj dela, zavedala se je svojega početja in od njega ni odstopila, saj je celo sledila oškodovankama po stopnišču in je s svojim početjem nadaljevala, dokler ni dosegla svojega namena, ko je torej dejanje, ki ga je začela, tudi dokončala. Zaključki prvostopnega sodišča torej nikakor niso pavšalni, kot to v pritožbi želi prikazati obdolženkin zagovornik in tudi mnenje izvedenca V. ni ostalo "popolnoma nejasno glede vprašanja razumevanja pomena dejanja". Izvedenec je, kot je to navedeno tudi v točki 69 izpodbijane sodbe, ob ponovnem zaslišanju na glavni obravnavi, v ponovljenem postopku, pojasnil vse nejasnosti, tako da so bili odpravljeni vsi pomisleki in dvomi. Da izpodbijana sodba v tej smeri nima ustreznih razlogov in da so le-ti nejasni ali v nasprotju sami s sabo, torej ne drži. Tudi ne drži, da so še posebej nejasni in pomanjkljivi razlogi prvostopnega sodišča navedeni v točki 48 obrazložitve prvostopne sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč povsem določno obrazložilo, zakaj ni mogoče slediti stališču obrambe, da je obdolženka svoji sestri B. B. življenja vzela na mah, torej v smislu 117. člena KZ-1. Obrazložilo je, zakaj ni pri obdolženki šlo za stanje močne razdraženosti, kot jo ima v mislih 117. člena KZ-1. V točkah od 62 do 70 pa je prvostopno sodišče pojasnilo tudi vse tisto, kar v pritožbi še nadalje izpostavlja zagovornik v smeri ugotavljanja obdolženkine prištevnosti.

15. Pritožbeno sodišča pa ob tem, glede na obsežne pritožbene trditve obrambe, da so zaključki prvostopenjskega sodišča v smeri, da je med sestrama kritičnega jutra prišlo le do običajnega konflikta, pavšalni, in da prvostopenjska sodba v tej smeri nima ustreznih razlogov, dodaja še, da je imelo prvostopenjsko sodišče ob že navedenem za svoje zaključke podlago tudi v izvedenem dokaznem postopku. O razmerah na domu obdolženke in o številnih prepirih in konfliktih so izpovedale v postopku zaslišane priče, tudi sosedi, o nenehnih prepirih pa je bilo nenazadnje sklepati tudi na podlagi listinske dokumentacije, zapisnikov CSD in izpovedbah socialnih delavk na podlagi poškodbenih listov, obvestil o telesnih poškodbah, odločbi o prekrških in ostalo, kar je prvostopenjsko sodišče povzelo na straneh od 18 do 21 in kar brez dvoma potrjuje zaključke, da je v družini A., torej med obdolženko in obema oškodovankama, že dalj časa pred obravnavanim kaznivim dejanjem prihajalo do konfliktov, tudi do fizičnega obračunavanja, kot je to zaključilo (v točki 35 svoje sodbe) prvostopenjsko sodišče. Ne drži torej, da prvostopenjsko sodišče v tej smeri nima ustreznih razlogov oziroma, da so le ti pavšalni in sami s seboj v nasprotju. Pa tudi mnenje izvedenca V. ne nasprotuje zgoraj navedenim zaključkom prvostopnega sodišča, kot se to trudi prikazati obramba. Da ni šlo za razdraženost takšne intenzitete, kot ga ima v mislih 117. člen KZ-1, pa je v svojem izvedenskem mnenju obsežno pojasnil tudi izvedenec V. in je, kot je že navedeno, obrazloženo v točkah od 64 do 70 prvostopne sodbe.

16. Zaključki prvostopnega sodišča pa tudi ne temeljijo zgolj na tistih navedbah izvedenca, ki so potrjevali navedbe obtožbe, kot to prvostopnemu sodišču očita zagovornik, temveč je sodišče prve stopnje v sodbi povzelo vse tiste okoliščine, ki so za obravnavano zadevo odločilnega pomena. Pri svojih zaključkih je izvedenec med drugim izhajal prav iz obdolženkinega zagovora in okoliščin, ki jih je le ta v svojem zagovoru navajala. Izvedenec V. je tako še posebej izpostavil, da je mnenje izdelal ob predpostavki, da je dogajanje potekalo tako, kot ga opisuje obdolženka v svojem zagovoru.

17. Prvostopno sodišče pa je v ponovljenem postopku, kot je to sicer že navedeno, z izvedencem V. tudi razčistilo vse nejasnosti glede obdolženkine prištevnosti, kar v pritožbi obširno izpostavlja zagovornik. Pojasnilo je, da je bila obdolženkina zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana in obdolženka torej v nobeni fazi obravnavanih kaznivih dejanj ni bila neprištevna, o čemer skuša v pritožbi ponovno prepričati zagovornik. Svoje zaključke je prvostopno sodišče utemeljeno oprlo na večkrat dopolnjeno in obrazloženo izvedensko mnenje izvedenca V., ki je bil v tej zvezi tudi večkrat neposredno zaslišan in je še posebej vprašan tudi pojasnil, da v nobenem trenutku ni podvomil v svoje zaključke o tem, da je bila obdolženkina zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Ob obširnem zaslišanju na glavni obravnavi 22. 1. 2020 je izvedenec V. pojasnil tudi, da je njegovo izjavo, dano na eni od prejšnjih obravnav, da se obdolženka ni mogla ustaviti, potrebno razumeti na način, da je ta sposobnost bila bistveno zmanjšana, ne pa, da se ni mogla ustaviti, ker ji je „padla zavesa na, pred oči“, pri čemer se je izvedenec skliceval tudi na okoliščine, da si je obdolženka preden je stekla iz stanovanja na hodnik po stopnišču, za obema oškodovankama, tudi obula oziroma nataknila škornje. Izvedenec je svoje zaključke tudi sicer obširno pojasnil, kar vse je prvostopno sodišče povzelo tudi v obrazložitvi svoje sodbe (strani 26, 27 in 28, pa tudi ostale).

18. Ne drži torej, da prvostopno sodišče ni zavzelo stališča o izjavi izvedenca iz dopolnitve izvida in mnenja z dne 22. 1. 2020. Sodišče je namreč izvedencu ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi (ob navzočnosti zagovornika) zastavilo prav vprašanja, ki jih v pritožbi ponovno izpostavlja zagovornik. In izvedenec se je, kot je že navedeno, o teh vprašanjih tudi povsem določno izjasnil. Okoliščina, da v izpodbijani sodbi niso dobesedno povzeta vsa vprašanja in odgovori na glavni obravnavi zaslišanih prič, konkretno tudi izvedenca, pa nikakor ne pomeni v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

19. Neutemeljeno pa zagovornik prvostopnemu sodišču očita tudi nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, „na kak način je ODT prišlo do števila 48“, torej do števila vbodov, ki jih je obdolženka povzročila pokojni sestri in tudi ne, na čem temeljijo zaključki o tem, da je obdolženka mater zabodla vsaj 12 krat. 20. Da je obdolženka oškodovankam prizadejala številne vbodne rane v vitalne dele telesa, kar vse izhaja tudi iz fotografij obdukcije pokojne B. B. in fotografij s kraja kaznivega dejanja, je zapisno v točki 50 izpodbijane sodbe. Glede na to, da je iz izvida in mnenja izvedenca za sodno medicino T. Z. iz Inštituta za sodno medicino (na katero se sklicuje prvostopno sodišče v točki 28 obrazložitve svoje sodbe), pa tudi iz ostalih listin in prilog v spisu, na katere se prav tako sklicuje prvostopna sodba, pri čemer na glavni obravnavi v mnenje že navedenega izvedenca ni nihče podvomil in ker tudi sicer ni bilo nobenega dvoma o tem, koliko vbodnih ran je zadobila katera od oškodovank, pa prvostopno sodišče v tej smeri tudi utemeljeno ni navajalo še posebnih razlogov oziroma v sodbo tudi ni prepisovalo in naštevalo vse (številne) vbodne rane, ki sta jih utrpeli oškodovanki. Glede na številne rane, najdene tako pri zunanjem pregledu, kot pri raztelešenju trupla, ko so bile na truplu pokojne B. B. najdene tudi vbodne rane, ki so se nadaljevale v več vbodnih rovov in so torej nastale le z delnim izvlekom rezila noža iz rane po vbodu in ponovnim vbadanjem nepopolno izvlečenega noža iz telesa s spremembo smeri vbodnega rova, ko so bile na telesu pokojne najdene tudi številne praske in vreznine, kar vse je navedeno v točkah 28 in 29 izpodbijane sodbe, pa tudi (z uporabo matematičnega izračuna) ni nejasno, na čem temeljijo zaključki o tem, da je obdolženka oškodovanki zabodla vsaj 48 krat oziroma vsaj 12 krat. 21. Podana pa tudi ni v pritožbi zagovornika zatrjevana bistvena kršitev ZKP, ker se v izreku izpodbijane sodbe navajata dva noža, pri ogledu kraja kaznivega dejanja pa drugi manjši nož ni bil najden, o čemer (po oceni obrambe) prvostopno sodišče v svoji sodbi ni navedlo ustreznih razlogov. Kot je bilo že pojasnjeno tudi v prejšnji odločbi pritožbenega sodišča, okoliščina, da eden izmed nožev, s katerim je obdolženka izvršila kaznivo dejanje, ni bil najden, ne predstavlja odločilnega dejstva. In čeprav je sodišče tokrat v opis obravnavanega kaznivega dejanja povzelo tudi število in izgled nožev, s katerimi je obdolženka izvršila kaznivo dejanje, navedeno ne predstavlja ne znakov kaznivega dejanja in tudi ne odločilnih dejstev in v ničemer ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Nož, na katerega se sklicuje pritožba, je bil namreč le sredstvo, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje. Kako so izgledali noži, iz kakšnega materiala in dolžine so bili, namreč na dejstvo, da je oškodovanka B. B. umrla zato, ker jo je obdolženka velikokrat, vsaj 48 zabodla z nožem, ni vplivalo.

22. Prvostopno sodišče je v celoti sprejelo zaključke izvedenca V., ki je, kot že navedeno, svoje izvedensko mnenje gradil prav na zagovoru obdolženke, torej tudi na predpostavki, da je pokojna B. B. obdolženo A. A. najprej prav s tem „manjšim“ nožem napadla, saj bi ga naj držala proti obdolženki in z njim tudi nekajkrat zamahnila in tudi prvostopno sodišče je v razlogih, v točki 47 svoje sodbe, podrobno pojasnilo in tudi v tej smeri obrazložilo svoje zaključke. Navedlo je, da četudi je bil s strani obdolženke zatrjevani napad sestre B. B. resničen in protipraven, obdolženkino obrambno dejanje ni bilo sočasno. Kot je to povedala v svojem pisnem zagovoru tudi obdolženka sama, je namreč njena pokojna sestra B. B. nož odložila na mizo in se obrnila proti kuhinjskemu pultu. Za tem pa je imela omenjeni nož ves čas v rokah prav obdolženka, tudi med zatrjevanim ruvanjem med obema sestrama, ko bi ga naj pokojna B. B. hotela odvzeti. Takrat je B. B., kot je to navedla tudi obdolženka sama, tudi že zabodla in sodišče prve stopnje je prav na te navedbe obdolženke v svoji sodbi (točka 47) odgovorilo. Ob navedenem pa se ponovno izkaže, da okoliščina, da ta „manjši nož“ ni bil najden, nikakor ne predstavlja odločilnega dejstva, izpodbijana sodba pa ima sicer tudi v tej smeri ustrezne razloge, zato so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve, da se prvostopno sodišče o navedenem ni opredelilo. Kar se tiče pritožbenih navedb, da bi se s preiskavo sledi na nožu, ki ni bil najden, potrdil zagovor obdolženke v delu, ko je ta trdila, da je imela nož v rokah tudi pokojna sestra B. B., pa je ponovno izpostaviti, da je prvostopno sodišče prav te navedbe iz zagovora obdolženke v svoji sodbi (točka 47) obrazložilo, in pri tem navedlo, da je sprejelo zagovor obdolženke v delu, ko je zatrjevala, da je imela najprej nož v rokah pokojna sestra, ki je s tem nožem tudi zamahovala proti obdolženki, tako da okoliščina, da „manjši nož“ ni bil najden, kot je že navedeno, nikakor ne predstavlja odločilnega dejstva, saj tudi najdba tega noža ne bi v ničemer vplivala na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

23. V skladu z določbo drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče meni, da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišče pa pri tem ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katera stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja le tista dejstva, ki so odločilna in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Obramba pa je dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti tudi izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva. Predlagani dokazi morajo biti glede na njihovo vsebino in vrednost sposobno bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, biti morajo torej materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja. Zakaj prvostopno sodišče ni ugodilo predlogu obrambe, da se v zadevi postavi novega sodnega izvedenca, in sicer Komisijo E. E., glede obdolženkine prištevnosti v času obravnavanih kaznivih dejanj, je prvostopno sodišče pojasnilo v točki 5 izpodbijane sodbe z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj je izvedenec V. v ponovljenem postopku v celoti odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in so bile vse nejasnosti odpravljene. Zato ni bilo nobene potrebe po pribavi še dodatnega izvedenskega mnenja.

24. Tudi okoliščine, zakaj sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za zaslišanje zdravnice C. C., dr. med., spec. psih., glede psihičnega stanja obdolženke ob njenem sprejemu na Oddelek za psihiatrijo v UKC Maribor, je prvostopno sodišče na strani 10 svoje sodbe dovolj tehtno obrazložilo. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja tudi, da je navedena zdravnica obdolženko pregledala sicer res še istega dne, pri čemer je svoja zapažanja zapisala tudi v ambulantni karton. Vendar o tem, kakšno je bilo obdolženkino psihično stanje v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj, torej več ur pred tem, ko je bila obdolženka pregledana pri navedeni zdravnici, ne bi mogla izpovedati, saj obdolženke tedaj ni videla, zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da je prvostopno sodišče v tej smeri kršilo obdolženki pravico do obrambe. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja tudi, da je sodišče prav zato, da bi se ugotovilo psihično stanje obdolženke v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, postavilo izvedenca, ki je v tej smeri podal že večkrat izpostavljeno izvedensko mnenje.

25. Neutemeljeni pa sta pritožbi zagovornika in okrožne državne tožilke tudi v delu, ko grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je bilo namreč po oceni pritožbenega sodišča ugotovljeno pravilno in tudi popolno. Prvostopno sodišče je v ponovljenem postopku razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke, izpovedbe prič ter ostale zbrane dokaze je pravilno ocenilo, na podlagi tega pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženka izvršila v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisani kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki prvostopnega sodišča in se v izogib ponavljanju na ustrezne razloge prvostopnega sodišča tudi sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja sledeče:

26. Bistvo obeh pritožb je v graji dokazne ocene prvostopnega sodišča zlasti v delu, ki se nanaša na prištevnost obdolženke in na način izvršitve obravnavanih kaznivih dejanj. Oba pritožnika tudi v tem delu selektivno izpostavljata dele mnenja izvedenca V. Zagovornik ponavlja, da je mnenje izvedenca nejasno in mestoma kontradiktorno, saj je izvedenec med drugim navajal, da ni mogoče točno povedati, kdaj je bila obdolženka popolnoma sposobna razumeti, kdaj je bila malo manj in kdaj je bila bistveno zmanjšano sposobna. Izvedenec pa bi se naj v svojem mnenju opredelil le do zmožnosti obvladovanja, do zmožnosti razumevanja pa se ni določno opredelil. Zaradi navedenega bi bilo po oceni zagovornika potrebno v postopek pritegniti Komisijo E. E., da bi se dejansko stanje v tem delu popolnoma razčistilo in ugotovilo.

27. Okrožna državna tožilka pa prvostopnemu sodišču očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker bi naj napačno ocenilo, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na zavest obdolženke, da žrtvama povzroča hudo trpljenje, bolečine in strah oziroma, da se je zavedala možnosti, da povzroča takšne posledice in to tudi hoče oziroma v to privoli. Okrožna državna tožilka pa nadalje v pritožbi ponavlja tudi dogajanje kritičnega dne, pri čemer skuša prepričati, da bi prvostopno sodišče ob pravilni oceni izvedenih dokazov moralo priti do zaključka, da sta bili obe obravnavani kaznivi dejanji storjeni na grozovit način. V pritožbi obširno opisan način fizičnega obračunavanja z oškodovankama po oceni pritožnice po svoji prekomernosti v povzročenem trpljenju oškodovank izstopa, kar terja spremembo pravne kvalifikacije obravnavanega kaznivega dejanja.

28. Pritožbi pa tudi v tem delu ne moreta biti uspešni.

29. Zakaj v obravnavani zadevi ne gre za umor oziroma poskus umora na grozovit način v smislu 116. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče že obrazložilo, ko je na smiselno enake pritožbene navedbe odgovarjalo v delu, ko je okrožna državna tožilka uveljavljala pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. Objektivne okoliščine opisane v izreku izpodbijane sodbe in sicer način storitve, vključno z opisom sredstva izvršitve (dveh nožev) in števila vbodnih ran, ob že opisanem izostanku ostalih, tudi subjektivnih okoliščin pri obdolženki, predstavlja namreč odsotnost kvalifikatornih okoliščin, ki bi „navadni“ umor povzdignile v „umor na grozovit“ način. Neutemeljene so zato obširne pritožbene trditve, da je prvostopno sodišče s tem, ko obdolženkinega v pritožbi obsežno povzetega ravnanja ni ocenilo kot grozovitega, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče pa na tem mestu ponovno dodaja tudi, da to, da bi se naj obdolženka nad oškodovankama izživljala, jima povzročala posebno trpljenje ali bolečine, ki bi po intenziteti presegale trpljenje oziroma bolečine, ki nastanejo pri umoru, ni bilo izkazano, prav tako pa tudi ni bila izkazana obdolženkina krvoželjnost ali izživljanje ali brezčutno uživanju ob trpljenju oškodovank. Navedeno namreč ne le, da ni bilo z ničemer izkazano, tožilstvo namreč v tej smeri tudi ni ponudilo dokazov. Na podlagi katerih konkretnih dokazov pritožnica zatrjuje, da je obdolženkin naklep obsegal tudi vse že zgoraj navedeno (brezčutno uživanje, trpljenje, izživljanje ...), pa tudi v pritožbi, kljub obširnemu opisovanju obdolženkinega ravnanja, njene neusmiljenosti, števila vbodov, njene odločnosti, obrambnih ran pri pokojni B. B., ni z ničemer konkretizirano.

30. Iz razlogov že navedenih v tej odločbi, točka 12 in tudi ostale, pa ne more biti uspešna niti pritožba zagovornika, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Kot je bilo že obrazloženo namreč ne drži, da je mnenje izvedenca V. pavšalno in nejasno, in da se izvedenec ni opredelil do obdolženkine zmožnosti razumevanja. Kot je že večkrat poudarjeno, je v ponovljenem postopku izvedenec odgovoril na vsa vprašanja, tudi tista, ki jih v pritožbi izpostavlja obramba, zato tudi ni bilo nobene potrebe širjenja dokaznega postopka s pribavo še dodatnega izvedenskega mnenja, konkretno Komisije E. E., saj pribava navedenega mnenja, glede na vse že navedeno in prepričljive razloge prvostopnega sodišča v tej smeri, ne bi mogle z ničemer vplivati na pravilnost in popolnost dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

31. Izvedenec V. je tako ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi 22. 1. 2020 (prepis zvočnega posnetka od list. št. 1378 - 1402) pojasnil, da so bile obdolženkine sposobnosti razumevanja svojega ravnanja in sposobnost obvladovanja bistveno zmanjšane in sicer od trenutka dalje, ko se je v dogajanje vključila mati. Obširno je izvedenec obrazložil, da obdolženka od dejanja ni odstopila vse dokler ga ni zaključila ... “v trenutku, ko je ona začela, je potem v takem stanju tudi do konca nadaljevala. To potrjuje tudi brutalnost in število vbodov .... to govori o tej razjarjenosti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti ...“. V nadaljevanju je izvedenec tudi določno pojasnil, da bi bilo ravnanje v patološkem afektu, ko je izključena sposobnost razumevanja in obvladovanja (o čemer skuša v pritožbi prepričati zagovornik), ravnanje obdolženke drugačno. Vsi, ki bi se v tem okolju našli, bi namreč lahko bili potencialne žrtve. Tako pa se je zadeva zaključila (ko je bila sestra mrtva), ko so prišli policisti, pa je bila obdolženka že povsem mirna, ni bilo reakcij, ki bi pri patološkem praznjenju trajale še nekaj časa, tako da je takšne osebe le težko ustaviti in jih več oseb le težko obvlada.

Izvedencu je bila predočena tudi izpovedba iz prejšnjega postopka, kar v pritožbi izpostavlja zagovornik, ko je izvedenec navajal, da bi se naj obdolženka le težko ustavila. Pojasnil je, da to ne pomeni, da se ni mogla ustaviti, pri čemer je pojasnil, da s tem nikakor ni imel v mislih, da bi bila obdolženka neprištevna. Tudi s prispodobo, „da bi ji naj padla zavesa na oči“, nikakor ni imel v mislih neprištevnosti, sicer pa obdolženkino ravnanje, recimo čevlji oziroma škornji, ki si jih je obula, preden je odšla za oškodovankama, že sama po sebi kažejo, da ni šlo za neprištevnost. Navedeno in ostali razlogi, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, pa vsekakor ne dajejo podlage pritožbenim trditvam zagovornika, da je dejansko stanje obravnavane zadeve v tej smeri ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno.

32. Po obrazloženem, in ker pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navajata ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta se pritožbi pokazali kot neutemeljeni.

33. Odločbo o kazenskih sankcijah graja pritožba obdolženkinega zagovornika z navedbami, da je pritožba uperjena tudi glede izreka kazenske sankcije, upoštevaje pri tem vse, kar je v pritožbi navedeno, pri čemer zagovornik svoje pritožbe v tej smeri podrobneje ne obrazloži, prav tako pa tudi ne oblikuje pritožbenega predloga.

34. Okrožna državna tožilka pa v pritožbi meni, da prvostopno sodišče pri odmeri kazni ni pravilno ovrednotilo teže najhujših kaznivih dejanj zoper življenje in telo in da je dalo premalo poudarka okoliščinam storitve dejanja. Sodišče bi moralo večji pomen pripisati intenziteti prizadejanih poškodb in številčnosti le teh, uporabi dveh nožev ter vztrajnosti in odločnosti, ki jo je izkazala obdolženka, upoštevati pa bi moralo tudi izrazito neusmiljenost do oškodovank, ki sta bili njeni krvno najbližnji osebi, še zlasti do matere, katera ji je omogočala bivanje v svojem stanovanju. Sodišče prav tako naj ne bi upoštevalo visoke ravni tako fizičnega kot psihičnega trpljenja obeh oškodovank, ki se je kazalo v obliki strahu, nemoči in zavedanja, da jima grozi smrt. Neupravičeno pa je sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino štelo dejstvo, da je dejanje na škodo matere ostalo le pri poskusu. Dejanje je namreč ostalo pri poskusu zgolj zaradi posredovanja drugih oseb in učinkovitosti zdravstvene oskrbe.

35. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno zaporno kazen. Pri njeni izbiri in odmeri je pravilno upoštevalo tako težo obravnavanih kaznivih dejanj kot tudi stopnjo obdolženkine kazenske odgovornosti in tudi vse tiste okoliščine, ki so pomembne za izbiro vrste in višine kazni. Kot obteževalne okoliščine je v zadostni meri upoštevalo način izvršitve obeh kaznivih dejanja kot tudi dejstvo, da je kaznivi dejanji storila zoper svojo sestro in mater, upoštevalo je tudi veliko mero vztrajnosti, odločnosti in krutosti, ki jo je obdolženka pokazala, kar vse se kaže v intenziteti in številu poškodb, prizadejanih v vitalne dele teles obeh oškodovank, z uporabo dveh nožev. Prvostopno sodišče je torej kot obteževalne okoliščine smiselno upoštevalo vse tisto, kar v pritožbi izpostavlja okrožna državna tožilka, pri čemer pa je po oceni pritožbenega sodišča vsem navedenim okoliščinam prvostopno sodišče pripisalo tudi ustrezno težo. Kot olajševalne okoliščine pa je pri odmeri kazni prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo obdolženkino dosedanjo nekaznovanost ter neurejene družinske razmere z dalj časa trajajočo travmatično izkušnjo nasilja in sovraštva v družini, kot tudi okoliščino, da je obdolženka obravnavani kaznivi dejanji storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Pritožbeno sodišče tako meni, da je sodišče prve stopnje obdolženki določilo primerni posamični ter izreklo povsem primerno enotno zaporno kazen, ki ustreza tako teži kaznivih dejanj kot načinu izvršitve in stopnji kazenske odgovornosti obdolženke, v zadostni meri pa so prišle do izraza tudi vse tiste okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavljata tako okrožna državna tožilka, smiselno pa tudi obdolženkin zagovornik, tako da se obdolženki na prvi stopnji izrečena enotna zaporna kazen po oceni pritožbenega sodišča pokaže kot povsem primerna in pravična in je ne gre spreminjati, ne v škodo in ne v korist obdolženke.

36. Po obrazloženem, in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

37. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica dejstva, da je obdolženka brez rednih sredstev za preživljanje in premoženja, in jo čaka dalj časa trajajoča zaporna kazen.

1 - Mag. A. Ferlinc, Med umorom in ubojem KZ-1, 18. 2. 2016, Pravna praksa 7-8, - Matjaž Ambrož, Umor na grozovit način, Pravna praksa, št. 12, 2007, - Primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča RS Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2019 (zveza: sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 109/2009) v točki 30 povzet opis dejanja, pravno kvalificiran kot grozovit način izvršitve: „da je oškodovanko udaril po obrazu, od nje zahteval, da se sleče, ji roko zvezal na stol, jo tepel s palico in zmerjal, jo zbil na tla, boksnil v obraz, ji zavezal tkanino okoli vratu, jo davil, zatem pa zvlekel do vozila in nataknil tkanino na vlečno kljuko vozila ter rekel soobtoženemu naj z vozilom pelje, nato pa oškodovanko med to vožnjo še brcal, jo zatem vrgel v prtljažnik vozila in kasneje odvrgel v reko“ ... „Glede na število in različnost fizičnega nasilja in izživljanja nad oškodovanko, ki je stopnjevalo njeno trpljenje in občutek dušenja do trenutka, ko je zaradi tega pri oškodovanki nastopila nezavest, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da je kaznivo dejanje umora storjeno na grozovit način“; - sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 341/2002 z dne 21. 10. 2004, v kateri sodišče zavzame stališče, „da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja na grozovit način tudi z navedbo, da je s svojim ravnanjem obsojenec očetu povzročil hude fizične bolečine“ ... „Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca patologa ugotovilo, da so pri pokojnem fizične bolečine po intenziteti naraščale od samega nastanka poškodbe do izgube zavesti, kar je povzročila ravno visoka stopnja bolečin pri oškodovancu“. „Brezbrižnost pa je razvidna tudi iz obsojenčevega telefonskega pogovora z bratom, kateremu je dejal, da je oče potem, ko ga je vžgal, močno kričal“. - Pritožbeno sodišče, zavedajoč se, da konkretno kaznivo dejanje ni povsem identično z drugim, ker ima vsako svoje specifike in navezne okoliščine, primeroma navaja nekaj zadev, v katerih je ravnanje storilca, ko žrtvi odvzame življenje z večkratnimi vbodi z nožem v dele telesa, pravno opredeljeno kot uboj po prvem odstavku 115. člena KZ-1: sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 26259/2017 z dne 20. 4. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 26259/2017 z dne 19. 9. 2018; sodba Okrožnega sodišča v Celju III K 56417/2013 z dne 27. 3. 2014, sodba Okrožnega sodišča v Krškem II K 989/2010 z dne 23. 4. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III K 989/2010 z dne 31. 8. 2010, sodbe Okrožnega sodišča v Kranju K 7/98, K 152/2002, 17/2003, sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 49/91 in III K 103/2005, sodba Okrožnega sodišča v Mariboru K 268/2001.