Jedro

Za odločitev je bistvena dejanska ugotovitev, da je tožnica s kupoprodajno pogodbo z dne 5. 2. 1993, sklenjeno na podlagi Stanovanjskega zakona, prodala B. B. stanovanje. To pomeni, da je že 5. 2. 1993 B. B. prevzel vse pravice in obveznosti na kupljenem stanovanju, ki jih imajo lastniki stanovanj (primerjaj 118. člen SZ). Ob tem velja še dodati, da se je za te nakupe v sodni praksi uveljavilo stališče, da gre za originarno pridobitev lastninske pravice, zato vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, saj je bilo tedaj zemljiškoknjižno stanje zaradi prehoda iz družbene v zasebno lastnino z lastninjenjem in privatizacijo stanovanj neurejeno in mnogokrat ni odražalo pravega dejanskega stanja. Tako se izkaže, da je tožnica (občina) že 5. 2. 1993 izgubila lastninsko pravico in posest na spornem stanovanju, s tem pa je odpadla tudi kakršnakoli možnost obstoja njene dobroverne lastniške posesti.

Zgolj preštevilčenje parcele (ki je bila poočitena tudi v zemljiški knjigi) oziroma zapis v pogodbi parcelne številke pred preštevilčenjem po presoji Vrhovnega sodišča ni razlog za ničnost realizirane kupoprodajne pogodbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora tožencu plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.798,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica dela parcele št. 641/2 in dela parcele št. 641/1, obe k. o. ..., ki sta v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označeni z rezervirano parcelo št., kot izhaja iz izreka sodbe, pri čemer je navedeni elaborat sestavni del sodbe. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema niti stališča sodišča prve stopnje, da ni aktivno legitimirana za tu obravnavano tožbo, niti stališča sodišča druge stopnje, da je tožba nesklepčna. Vztraja, da je še vedno lastnica spornega objekta, ker je kupoprodajna pogodba z dne 5. 2. 1993 nična, in da je posledično še vedno dobroverna lastniška (posredna) posestnica spornih delov vtoževanih nepremičnin. Poudarja, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja (v zvezi z njeno dobroverno lastniško posredno posestjo) predlagala zaslišanje priče A. A., vendar je bil njen predlog (brez obrazložitve) zavrnjen. Smiselno zatrjuje tudi kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ko trdi, da bi moralo sodišče ugoditi njenemu dokaznemu predlogu in zaslišati še pričo A. A.. Uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 287. člena ZPP bi bila podana le v primeru, če bi sodišče predlagani dokaz neutemeljeno zavrnilo. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj ima sodba sodišča prve stopnje razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganega dokaza razumno utemeljena.

7. Bistvena in nosilna značilnost nadalje zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbo sodišča druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana. Tudi zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v obravnavani zadevi ni podana, ker sodišče druge stopnje ni preslišalo tožničinih pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje je namreč v 7. točki svoje obrazložitve zelo jasno navedlo razloge o odločilnih dejstvih. Ob tem velja tožnici pojasniti, da sodišču ni treba odgovoriti prav na vse njene pritožbene navedbe, temveč samo na tiste, ki so za odločitev v konkretni zadevi bistvene. Temu pa je sodišče druge stopnje v konkretni zadevi zadostilo.

8. V tej zadevi tožnica (občina) trdi, da je s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico na delu parcel št. 641/1 in 641/2, obe k. o. ... (kar v naravi predstavlja del stanovanjske hiše, ki sicer leži na parcelah št. 3392/0, 641/1 in 641/2, vse k. o. ...).

9. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev izhaja, da je v zemljiški knjigi kot izključni lastnik parcel št. 641/1 in 641/2, obe k. o. ..., vknjižen toženec. Parcela št. 3392/0, k. o. ... (prej parcela št. 86/1, k. o. ...; parceli je bila namreč spremenjena samo številka parcele) pa je bila sprva v lasti B. B., potem pa je z odločbo Socialistične Republike Slovenije z dne 28. 3. 1977 prešla v družbeno lastnino, na kateri je imela pravico uporabe pravna prednica tožnice. C. C. je od tožnice s kupoprodajno pogodbo z dne 5. 2. 1993 (sklenjeno na podlagi Stanovanjskega zakona) odkupil stanovanje v stanovanjski hiši na parceli št. 86/1, k. o. ... (v izmeri 84,50 m2, na naslovu F. 1) in solastniški delež na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah stanovanjske hiše, vendar je v zemljiški knjigi pri parceli št. 3392/0, k. o. ..., do 27. 9. 2011 še vedno ostala vpisana družbena lastnina, sedaj pa je kot lastnica vpisana tožnica. V postopku tudi ni bilo sporno, da je bil resnični lastnik in neposredni posestnik spornih delov parcel št. 641/1 in 641/2, obe k. o. ..., B. B., po njegovi smrti pa A. A. (saj je tožnica to sama zatrjevala, primerjaj list št. 23 in 24 sodnega spisa).

10. Za odločitev v konkretni zadevi je bistvena dejanska ugotovitev, da je tožnica (oziroma njena pravna prednica) s kupoprodajno pogodbo z dne 5. 2. 1993, sklenjeno na podlagi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), prodala B. B. stanovanje v stanovanjski hiši na parceli št. 86/1, k. o. ... (v izmeri 84,50 m2, na naslovu ...) in solastniški delež na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah stanovanjske hiše. To pomeni, da je že 5. 2. 1993 B. B. prevzel vse pravice in obveznosti na kupljenem stanovanju, ki jih imajo lastniki stanovanj (primerjaj 118. člen SZ). Ob tem velja še dodati, da se je za te nakupe v sodni praksi uveljavilo stališče, da gre za originarno pridobitev lastninske pravice, zato vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, saj je bilo tedaj zemljiškoknjižno stanje zaradi prehoda iz družbene v zasebno lastnino z lastninjenjem in privatizacijo stanovanj neurejeno in mnogokrat ni odražalo pravega dejanskega stanja1. Tako se izkaže, da je tožnica (občina) že 5. 2. 1993 izgubila lastninsko pravico in posest na spornem stanovanju, s tem pa je odpadla tudi kakršnakoli možnost obstoja njene dobroverne lastniške posesti.

11. Neutemeljena je tudi revizijska teza, da je kupoprodajna pogodba z dne 5. 2. 1993 nična (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje). Predmet kupoprodajne pogodbe z dne 5. 2. 1993 je stanovanje v stanovanjski hiši na parceli št. 86/1, k. o. ..., ta parcela pa se je samo preštevilčila v parcelno št. 3392/0, k. o. ... (lega, oblika in površina parcele se niso spremenile). Zgolj preštevilčenje parcele (ki je bila poočitena tudi v zemljiški knjigi) oziroma zapis v pogodbi parcelne številke pred preštevilčenjem pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni razlog za ničnost realizirane kupoprodajne pogodbe. Ob tem velja še dodati, da ne drži tudi revizijska teza, da je sodišče druge stopnje spregledalo tožničino tezo o ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 5. 2. 1993, saj se je do njene veljavnosti opredelilo v 7. točki svoje obrazložitve.

12. Upoštevaje vse navedeno je zaključek pritožbenega sodišča, da tožnica (občina) ni izkazala dobroverne lastniške posesti na delu parcel št. 641/1 in 641/2, obe k. o. ..., in da posledično tudi ni priposestvovala spornih delov parcel, materialnopravno pravilen.

13. Ostale revizijske trditve glede na navedeno niso pomembne, zato nanje ni potrebno posebej odgovarjati.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožničino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora tožencu povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

1 Primerjaj zadevo VSRS II Ips 202/2012.