Jedro

Neposredni uporabnik je oseba, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je s prvo izpodbijano odločbo odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2012 v višini 67,81 EUR, z drugo pa za leto 2013 v enaki višini, in sicer v obeh primerih za zazidana stavbna zemljišča, na katerih stojita objekta s stanovanjskimi prostori na naslovu A. (nadomestilo za posamično leto v višini 30,57 EUR) in B. (29,87 EUR letno) ter garaža na naslovu B. (7,37 EUR letno). Iz obrazložitve odločb je razvidno, da je NUSZ odmerjen na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabno stavnega zemljišča v občini Žirovnica (Uradni vestnik Gorenjske, št. 47/02 in naslednji).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovi pritožbi zoper omenjeni odločbi zavrnil, med drugim njegovo stališče, da ni zavezanec za plačilo. Ker je neposredni uporabnik omenjenih nepremičnin, je dolžan plačati NUSZ na podlagi 62. člena ZSZ/84 in 2. člena omenjenega odloka.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da res prebiva na naslovu B., ni pa zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, ker je to trenutno njegov pokojni oče. Poleg tega nima niti pravice razpolaganja z njimi (npr. sklenjene pogodbe o najemu prostorov). Ker ni lastnik objekta, ne more dokazovati stanja nepremičnin na omenjeni lokaciji. Zato mu je kršena ustavna pravica do pritožbe v delu, ki se nanaša na dokazovanje pravilnosti podatkov, od katerih se odmeri NUSZ. Predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi. Priglaša stroške postopka.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožnik zavezanec za plačilo NUSZ za stavbno zemljišče s stanovanjskim objektom in garažo na naslovu B. Po 62. členu ZSZ/84 je zavezanec za plačilo NUSZ neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Iz navedene določbe izhaja, da je zavezanec za plačilo obravnavane dajatve, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, neposredni uporabnik tega zemljišča, ali pa – kadar gre za zazidano stavbno zemljišče –, neposredni uporabnik stavbe ali dela stavbe, ki na takem zemljišču stoji. Po stališču Vrhovnega sodišče v zadevi X Ips 1180/2004 je neposredni uporabnik oseba, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin.

V zadevi ni sporno, da tožnik uporablja objekte na naslovu B., saj tam živi. To pomeni, da neposredno uporablja tudi zazidano stavbno zemljišče, zato je dolžan plačati nadomestilo za njegovo uporabo. Za odločitev v zadevi tako ni pomembna okoliščina, da je lastninska pravica zaradi nedokončanega zapuščinskega postopka še vedno vpisana na njegovega pokojnega očeta, upoštevaje, da po 132. členu Zakona o dedovanju (ZD-1) preide pokojnikova zapuščina že po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti.

Tožnik kot uporabnik predmetnih zemljišč pa ima možnost preveriti, ali je bilo pri odmeri pravilno upoštevano dejansko stanje stavbnega zemljišča (npr. površina, opremljenost s komunalnimi objekti in napravami, namembnost). Tudi sicer ima vsak zavezanec in ne le tisti, ki je lastnik stavbnih zemljišč, pravico uveljavljati nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je neutemeljen očitek, da je bila v tem delu kršena tožnikova pravica do pritožbe.

Glede na navedeno in ker tožnik izrecno ne navaja razlogov, ki bi se nanašali na nezakonitost izpodbijanih odločb v delu, v katerem je bil odmerjen NUSZ za objekt na naslovu A., odmera nadomestila za zemljišče parc. št. 539/1 k.o. ... pa ni predmet tega postopka, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).