Jedro

Postavljeni tožbeni zahtevek je nesklepčen saj bi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku toženec izgubil pravico, da kot lastnik sosednje nepremičnine odstrani in si prilasti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine in korenine, ki rastejo v njegovo nepremičnino, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne še preostali tožbeni zahtevek, ki glasi: “Tožena stranka A. P., C. c. ..., V. mora opustiti in se v bodoče vzdržati vseh dejanj, ki motijo tožečo stranko A. S., U. b. J. ..., V. v posesti nepremičnine parc. št. ... k.o. V.-T. in so podoba ali enaka dejanjema, ki ju je tožena stranka izvršila: - od dne 17.7.2004 do dne 18.7.2004, ko je porezala živo mejo ob meji med nepremičninama parc. št. ... in ... k.o. V.-T. v dolžini 28 metrov, kar je na mapni kopiji, ki je sestavni del tega sklepa označeno od točke A do točke B, - dne 24.8.2004, ko je ponovno porezala živo mejo ob meji med nepremičninama parc. št. ... in ... obe k.o. V.-T. v dolžini 7 metrov, kar je na mapni kopiji, ki je sestavni del tega sklepa označeno od točke B do točke C, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.“ Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 2 in 3 izreka), potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene potrebne pravdne stroške nastale na prvi stopnji v znesku 1.232.166 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev, pod izvršbo in tečejo od 25.4.2007 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 198,976 EUR pod izvršbo, tožena stranka pa sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka dolžna opustiti in se v bodoče vzdržati vseh dejanj, ki motijo tožečo stranko v posesti nepremičnine parc. št. ... k.o. V.-T. in so podobna ali enaka dejanjema, ki ju je tožena stranka izvršila dne 17.7.2004 do dne 18.7.2004 in dne 24.8.2004, ko je porezala živo mejo ob meji med nepremičninama parc. št. ... in ... obe k.o. V.-T., prvega navedenega dne v dolžini 28 metrov in drugega navedenega dne v dolžini 7 metrov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice na opustitev vseh dejanj toženca, ki posegajo v posest tožnice na nepremičnini 141, ki je potrebna za obrezovanje žive meje ob meji med navedenima nepremičninama. Pod točko 3. je zavrglo tožbo glede ugotovitve motilnih dejanj in pod 4. točko odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Zoper sklep sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Toženec je v pritožbi navedel, da je v izpodbijanem sklepu nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj je v izreku navedeno, da je toženec živo mejo porezal, v obrazložitvi pa je sodišče ugotovilo, da jo je obrezal. Živa meja raste in zeleni, saj je toženec opravil delo, ki bi ga morala opraviti tožnica. Prav tako tožnica ni izkazala obstoja pravnega in ekonomskega interesa za vložitev tožbe. Dejstvo je, da od odločitve v tem postopku tožnica nima nobenega koristi. Edina stvar, ki se je spremenila zaradi ravnanja toženca je bilo to, da njej ni bilo potrebno opraviti obrezovanja žive meje. Toženec s prav nobenim dejanjem ni posegel v posest nepremičnine št. 140. Toženec ni ne stopil, ne kako drugače posegel preko žičnate ograje. Zaradi navedenega je odločitev sodišča, da mora toženec opustiti vsa dejanja, ki bi posegala v posest tožnice, v nasprotju z dejstvom, da toženec v posest ni nikoli posegel. Izdani sklep je tudi sam s seboj v nasprotju, kar se tiče izreka. Pravde zaradi motenja posesti niso namenjene temu, da si sosedje nagajajo. Gre predvsem za to, da se prepreči samovolja, ki prizadene posameznika v njegovih ekonomskih in pravnih interesih. V tem primeru pa je sodišče dalo pravno varstvo nagajivemu ravnanju tožnice. Takšnega ravnanja pa sodišče ne more vzeti v zaščito, kajti s svojo odločbo je dalo tožencu jasno na znanje, da si lahko tožnica privošči celo to, da nikoli več ne obreže žive meje, pa če zaraste še parcelo, ki ni tožničina, če se pač tožnici ne da striči žive meje, ki sega preko ograje. S stališča preprostega človeka je takšno razmišljanje nerazumljivo. Ob dejstvu, da je tožnica svojo posest ogradila, da je šlo za rezanje vejic, ki so prirasle spomladi z žive meje, nad katerimi niti posesti ni mogla imeti, saj pred tem niso obstajale, je jasno, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti v celoti in tožnici naložiti vse stroške. Pritožnik je priglasil tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožnica je v pritožbi zoper citirani sklep navedla, da je tožnica pri obrezovanju žive meje uporabljala tudi parc. št. ..., ki je v lasti toženca. To je prepričljivo izpovedala tožnica sama ter tudi toženec. Ne nazadnje pa je to dejstvo potrdil tudi priča R., ki je potrdil, da je tožnica dvakrat letno porezala živo mejo, tako da je dostopala do žive meje s parc. št. ... Prav tako je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da se zavrne dokazni predlog po zaslišanju prič E. in Z. H., ker ni sporno, da je tožnica pred motilnim dejanjem rezala predmetno živo mejo. Tako se je izvajala zatrjevana posest tudi na parc. št. ..., čeprav v omejenem obsegu. Pritožba tudi graja odločitev sodišča glede zavrženja tožbenega zahtevka kot izhaja iz 3. točke izreka. Člen 181/1 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne daje nobene pravne podlage za zavrženje tožbenega zahtevka. Ne more biti dvoma, da bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku tudi v 1. točki kot izhaja iz odločbe Višjega sodišča v Celju z dne 28.2.2007. Prva in druga točka tožbenega zahtevka sta namreč povezani. Prav tako se tožnica pritožuje zoper stroškovni del izpodbijanega sklepa. Tožnica ni le delno uspela v pravdi, ampak v celoti, saj iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženec motil tožnico v posesti in je zato sodišče tožencu naložilo, da se mora vzdržati vseh motilnih dejanj. Če pa bi sodišče kljub temu štelo, da je toženec uspel le delno, potem bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določilo člena 154/3 ZPP, saj tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, glede katerega pa zaradi obravnavanja niso nastali nobeni dodatni stroški. Tožnica je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku je Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SpZ, Ur. List RS; št. 87-4360/2002), ki je veljal v času vložitve te tožbe. V 34. členu navedenega zakonika, ki določa obseg sodnega varstva je določeno, da z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Vendar pa gre v konkretni zadevi za uporabo pravil sosedskega prava, ki v 83. členu SpZ določajo pravila glede tega kdaj lahko lastnik nepremičnine poreže veje in korenine, ki rastejo iz sosednje nepremičnine. Po tem določilu lahko lastnik nepremičnine odstrani in si prilasti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine in korenine, ki rastejo v njegovo nepremičnino, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine. Iz navedenega določila izhaja, da je toženec kršil navedeno določilo sosedskega prava in tožnica tako uživa varstvo le po teh določilih. V konkretni zadevi pa je tožnica zahtevala sodno varstvo iz naslova motenja posesti njene nepremičnine, to je parc. št. ..., ki se nahaja v katastrski občini (v nadaljevanju k.o.) V.-T. ter parc. št. ... iste k.o., katere lastnik je toženec, saj je zatrjevala, da je tudi na tej nepremičnini imela posest zaradi striženja meje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je postavljeni tožbeni zahtevek nesklepčen, saj ni v skladu s 34. členom SpZ. S postavljenim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva več kot ji po materialnem pravu gre, saj bi z ugoditvijo zahtevku, toženec izgubil pravico, ki mu jo kot lastniku sosednjega zemljišča nudi določilo 83. člena SpZ. V tem ima pritožnik prav ko trdi, da bi v primeru, če bi tožnica popolnoma opustila striženje žive meje, toženec bil onemogočen v varstvu svoje nepremičnine po 83. členu SpZ. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje tudi neobstoj ekonomskega interesa za vodenje posestne pravde, saj tožnici ni nastala nikakršna škoda.

Sicer je res, da SpZ izrecno ne določa obstoja ekonomskega interesa kot pogoja za varstvo posesti, ki je v svoji osnovi varstvo pred samovoljnimi posegi v obstoječe izvrševanje oblasti nad stvarjo ( 1. odst. 24. člena SpZ). Kljub temu pa se je v sodni praksi razvilo stališče, da je slednjega potrebno vzeti v premislek v primeru, ko gre le za neznatno spremembo dejanskega položaja, brez posebno zaznavne škode. V takšnem primeru bi bil lahko namen posestnega varstva zlorabljen, zlorabo pravic pa je dolžno sodišče onemogočit (1. odst. 11. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V obravnavanem primeru škoda tožnici res ni nastala, saj je sodišče ugotovilo, da je toženec živo mejo le obrezal (kar je razvidno tudi iz fotografij), zato se je spomladi ponovno obrasla. Zaradi navedenega tožnica ni imela ekonomskega interesa za posestno varstvo, ki ob svojem poglavitnem namenu zagotavlja tudi varstvo ekonomskih interesov, saj se z varstvom pred samovoljnostjo varuje predvsem ekonomski položaj.

Sodišče zaradi vsega zgoraj navedenega tudi ni ugodilo pritožbi tožeče stranke.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP ugodilo pritožbi toženca še v preostalem delu in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ( določilo člena 366 ZPP v zvezi z 4. točko 358. člena ZPP).

Prav tako je v skladu z določilom 1. odst. 154. člena ZPP naložilo plačilo potrebnih pravdnih stroškov tožnici, saj je s svojim tožbenim zahtevkom v celoti propadla. Toženec je priglasil stroške, ki so mu nastali v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče mu je prisodilo v skladu z Odvetniško Tarifo ( OT; Ur. List RS, št. 67/2003) znesek v višini 1.232,166 EUR, in sicer za: odgovor na tožbo 300 odvetniških točk, prvo vlogo z dne 20.9.2004 300 točk, za zastopanje na naroku dne 10.1.2005 300 točk, za urnino za ta dan 100 točk, za zastopanje na naroku dne 17.2.2005 150 točk, urnina 50 točk, za poštne in druge materialne stroške 2.500,00 SIT, potne stroške stranke dvakrat 2.000,00 SIT, za pritožbo z dne 29.3.2005 375 točk, za prejem sklepa in poročilo stranki 40 točk, za administrativne stroške 1.800,00 SIT, za zastopanje na naroku dne 5.1.2007 300 točk, za prejem sklepa z dne 28.2.2007 in poročilo stranki 50 točk, za zastopanje na naroku dne 25.4.2007 150 točk, za prejem sklepa in poročilo stranki 50 točk, administrativne stroške v višini 2%, vse povišano za 20% DDV ( 198,747 EUR). Prav tako je prisodilo še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po preteku 8-dnevnega paricijskega roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka ( člen 313/2 ZPP in 299/1 Obligacijskega Zakonika ( OZ; Ur. List RS, št. 83/01). Sodišče druge stopnje je zavrnilo priglašene stroške za pridobitev potrdil o pravnomočnosti sklepa, saj le-to ni potrebno glede na to odločitev pritožbenega sodišča. Pritožnik je s svojo pritožbo v celoti uspel, zato je v skladu z določilom 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, in sicer do 375 točk za sestavo pritožbe, za prejem sklepa in poročilo stranki v višini 50 točk ter do poštnih in pisarniških stroškov v višini 2%, kar v skladu z OT znaša 425 točk ob vrednosti točke 0,495 EUR skupaj 198,976 EUR. Ker od teh pritožbenih stroškov pritožnik ni zahteval zakonskih zamudnih obresti, mu jih sodišče ni prisodilo ( 1. odst. 2. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 163. člena ZPP).

Pritožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato v skladu z 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP nosi sama stroške pritožbenega postopka.