Jedro

Pod pogoji iz odločbe US RS z dne 26. 3. 2015 v zvezi z odločbo US RS z dne 10. 7. 2002 je mogoče ponovno odmerjati pokojnine le uživalcem, za katere so bile vplačane delnice pri notranjem odkupu z delom plače, ki se šteje v pokojninsko osnovo, vendar ta ni bila upoštevna zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 1. 12. 2016 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 12. 10. 2016 in naložilo toženi stranki, da je dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe izdati nov upravni akt o zahtevi tožeče stranke za ponovno odmero pokojnine po vlogi z dne 6. 5. 2015. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je potrebno v zadevi ugotoviti, ali je tožnica sodelovala pri notranjem odkupu tako, da so bile delnice vplačane z delom plače, torej na način, ki je relevanten za izvedbo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 3. 2015. Tožnica je tekom sodnega postopka zatrjevala, da je sodelovala pri lastninskem preoblikovanju podjetja A. d. d. V dokaz je predložila obvestilo delodajalca A. z dne 17. 6. 1991. Iz navedenega obvestila je razvidno, da je tožnica 1. 7. 1990 postala lastnica navadnih delnic razreda A, ki so bile izdane iz nerazporejenega dobička za leto 1989. Da navedene delnice niso imele značaja osebnega dohodka, je potrdila upraviteljica A. d. d. - v stečaju, v dopisu z dne 16. 8. 2018 ter tudi navedla, da zneska, s katerim naj bi tožnica sodelovala pri lastninskem preoblikovanju podjetja ni bilo mogoče najti. Med drugim je upraviteljica tudi pojasnila, da je notranji odkup podjetja A. d. d. potekal z vložitvijo certifikatov, z gotovinskim nakupom delnic in s kreditom. Že na podlagi teh dokazov bi moralo sodišče tožničin zahtevek zavrniti, saj iz navedenih dokazov ne izhaja, da je bil tožnici izplačan znesek v višini 55.680.000 takratnih DIN kot del plače in s katerim naj bi sodelovala pri notranjem odkupu podjetja. Drugih dokazov sodišče (kot npr. akti delodajalca, ki dokazujejo lastninsko preoblikovanje podjetja in podobno) ni pridobilo in za tak zaključek glede dejstva, ki so bila ugotovljena pred sodiščem prve stopnje, ni podlage. Iz izvedenih dokazov je jasno razvidno, da gre za interne delnice po zakonu o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom (Ur. l. SFRJ, št. 84/89 in št. 46/90), razdeljene na osnovi nerazdeljenega dobička iz leta 1989, rezerviranega po zaključnem računu za leto 1989. Na ta način se je družbeno podjetje preoblikovalo v podjetje v mešani lastnini - delniško družbo. Takšne delnice pa nimajo značaja osebnega dohodka oziroma plače, temveč imajo značaj listine o lastnini sredstev, vloženih v delniški družbi, saj so bile dejansko izdane, ne zaradi naknadnih izplačil osebnih dohodkov za leto 1989, temveč zato, da se je družbeno podjetje tako preoblikovalo v delniško družbo in torej po svoji naravi pomenijo premoženje, ne pa plače. Da je bil del delnic vplačan iz dobička podjetja, del iz naslova popusta, del pa je podjetje omogočilo delavcem tudi obročno odplačevanje, je potrdila tudi upraviteljica v dopisu z dne 16. 8. 2018. Pa tudi sicer, v kolikor bi šlo za znesek plače, s katerim bi tožnica sodelovala pri notranjem odkupu podjetja, bi bili od tega zneska obračunani davki in prispevki po takrat veljavni zakonodaji (skladno z določbo drugega odstavka 7. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi R Slovenije, objavljeno v Ur. l. RS, št. 37/90) najpozneje do 31. 12. 1990, delnice, razdeljene na osnovi dobička za leto 1989, pa vplačane najpozneje ob predložitvi zaključnega računa za leto 1990, to je najpozneje do 28. 2. 1991. Tega pa podjetje ni storilo, saj je iz obvestila z dne 14. 4. 1992, ki ga je priložila tožnica razvidno, da naj bi bili prispevki naknadno plačani v marcu 1992. 3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe v pritožbi in poudarja, da je šlo v njenem primeru za del plače iz dobička, ki je bil direktno prenesen v notranji odkup delnic v znesku 55,680.000,00 takratnih DIN. Ta znesek nikoli ni bil upoštevan pri odmeri pokojnine, niti v odločbi toženca z dne 19. 2. 1997 oziroma 17. 4. 1997. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V obravnavanem primeru gre za spor o zakonitosti zavrnilnih upravnih odločb toženca z dne 12. 10. 2016 in z dne 1. 12. 2016 o ponovni odmeri predčasne pokojnine, izdanih na zahtevo tožnice z dne 6. 5. 2015 o reviziji podatkov o plačah, s katerimi naj bi bile plačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A., in sicer na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 (odločba US RS z dne 26. 3. 2015).

7. Pri reševanju predmetne zadeve je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz odločbe US RS z dne 26. 3. 2015 v zvezi z odločbo št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (odločba US RS z dne 10. 7. 2002). S slednjo je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je bila 4. alineja 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92) v delu, ki je izključevala vštetje dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v pokojninsko osnovo, v neskladju z ustavo. V pokojninsko osnovo se po navedeni določbi ZPIZ/92 namreč ni štel del plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup kljub temu, da je zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZLPP) delavcem omogočil odkup družbenega kapitala in s tem uresničevanje pravice do razpolaganja z osebnim dohodkom. Četrta alineja 46. člena ZPIZ/92 je povzročila poslabšanje materialnega položaja zavarovancev pokojninskega zavarovanja, saj so bila podjetja po ZLPP zavezana plačati prispevek tudi od osebnega dohodka, namenjenega za notranji odkup delnic.

8. V praksi je imela protiustavna 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 različne posledice. Med drugim kljub protiustavni 4. alineji 46. člena ZPIZ/92 zaradi pravnomočno končanih postopkov, do ponovne odmere pokojnine, ni moglo priti in tudi ni bilo mogoče uveljavljati neprave obnove postopka, ker Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), drugače kot ZPIZ/92 in tudi sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ni vseboval instituta neprave obnove postopka, ki jo je mogoče uveljavljati v 10 letih od dokončnosti posamičnega upravnega akta.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici najprej s sklepom toženca z dne 27. 3. 1992 priznana predčasna pokojnina od 31. 3. 1992 dalje. Dne 11. 5. 1992 je tožnica zahtevala popravek odmere pokojnine na podlagi obvestila delodajalca, da so bili zanjo naknadno plačani prispevki od razdeljenih delnic na osnovi dobička za leto 1989 v višini 55.680.000,00 takratnih DIN. Z odločbo z dne 7. 7. 1992 je bila takšna njena zahteva zavrnjena z obrazložitvijo, da delnice nimajo značaja osebnega dohodka in se zato ne vštevajo v pokojninsko osnovo. Z odločbo toženca z dne 19. 2. 1997 je bila tožnici zaradi dopolnitve starosti 55 let od 1. 2. 1997 dalje odmerjena predčasna pokojnina brez zmanjšanja v znesku 84.862,45 takratnih SIT, ki pa je bila v reviziji z dokončno odločbo z dne 17. 4. 1997 spremenjena tako, da se pokojnina odmeri v višini 82.603,43 takratnih SIT, saj je bilo predhodno že ugotovljeno, da se delnice za leto 1989 ne vštevajo v pokojninsko osnovo. Z odločbo z dne 10. 4. 1997 je bila nadomeščena odločba z dne 19. 2. 1997 ter odločeno, da ima tožnica pravico do predčasne pokojnine v višini 82.603,43 takratnih SIT. Tožnica je dne 16. 6. 2004 podala zahtevo za obnovo postopka zaradi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 7. 2002 in z njo ugotovljeno neustavno določbo 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Z odločbo z dne 9. 10. 2004 v zvezi z dokončno odločbo z dne 5. 1. 2005 je bila tožničina zahteva za ponovno odmero pokojnine zavržena na podlagi določbe 4. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP). Pomeni, da je šlo v tožničinem primeru za prav takšen zgoraj opisani primer, kakšne posledice je imela protiustavna 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 v praksi.

10. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 26. 3. 2015 presodilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z ustavo, ker ni zagotavljal neprave obnove postopka (I. točka izreka). Določilo je način izvršitve svoje odločitve. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (zavod) je zavezalo, da v 60. dneh po objavi odločbe v Uradnem listu ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem, za katere v reviziji ugotovi, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 (II. točka izreka). Uživalcem pokojnine, za katere revizija ni bila opravljena, je omogočilo, da so lahko v 60 dneh zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile plačane delnice za notranji odkup, ter ponovno odmero pokojnine (III. točka izreka). Zavod je nadalje zavezalo, da izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe po 183. členu ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (IV. točka izreka), in izreklo, da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (5. točka izreka).

11. Vse navedeno pomeni, da je pod pogoji iz odločbe US RS z dne 26. 3. 2015 v zvezi z odločbo US RS z dne 10. 7. 2002 mogoče ponovno odmerjati pokojnine le uživalcem, za katere so bile vplačane delnice pri notranjem odkupu z delom plače, ki se šteje v pokojninsko osnovo, vendar ta ni bila upoštevna zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. To pa hkrati pomeni, da za odločitev v obravnavanem primeru ne more biti odločilna zgolj ugotovitev toženca, da se po pregledu podatkov iz centralne evidence o lastninskem preoblikovanju podjetij tožnica ne nahaja v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij in da torej ni sodelovala pri lastninskem preoblikovanju z notranjim odkupom delnic. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v večih identičnih zadevah, kot npr. v zadevi Psp 370/2017, ki jo je navedlo že sodišče prve stopnje in se sklicevalo na zavzeto stališče pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje pa je poleg tega pravilno štelo, da je za izvedbo III. točke izreka ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015 potrebno upoštevati lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic, ne glede na način vplačila delnic, če so bile vplačane z delom plač.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, in sicer obvestila delodajalca A. d. d. z dne 17. 6. 1991 (priloga A2) zaključilo, da je tožnica sodelovala pri lastninskem preoblikovanju podjetja in da je lastnica delnic, ki so bile vplačane iz osebnega dohodka iz dobička za leto 1989. Poleg tega je na podlagi dopisa delodajalca z dne 14. 4. 1992 (priloga A3) ugotovilo, da je delodajalec v marcu 1992 pri pravnem predniku toženca dodatno prijavil dohodek za leto 1989 na ime tožnice v znesku 55.680.000,00 takratnih DIN, ta znesek pa predstavlja delnice razdeljene na osnovi dobička za leto 1989, od katerih je delodajalec naknadno vplačal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po stališču, ki ga je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo, tudi v primeru, če gre za dobiček, gre še vedno za del plač. Na takšno stališče se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje in poudarilo, da zahtevka za vštevanje izplačila v obliki vrednostih papirjev pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče zavrniti le iz razloga, ker gre za nedenarno izplačilo v obliki udeležbe v dobičku. Zato so v takih primerih podani razlogi za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov zaradi udeležbe v dobičku v obliki delnic oziroma komercialnih zapisov.

13. V konkretnem primeru je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec zmotno zaključil, da tožnica ni sodelovala pri lastninskem preoblikovanju podjetja A. z delom plače, ki bi bil lahko upoštevan na podlagi Ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015, ker je šlo za delitev dobička podjetja iz leta 1989. Glede na takšen zaključek je sodišče prve stopnje pravilno dodatno razčiščevalo še vprašanje, ali so bili za vtoževani znesek plačani prispevki, saj je poleg že obrazloženih okoliščin, in vprašanja ali gre za osebni dohodek oziroma plačo, pomembno za upoštevanje zneskov pri ponovni odmeri predčasne pokojnine plačilo prispevkov.

14. Tekom sodnega postopka, ko je sodišče prve stopnje razčiščevalo dejansko stanje, je stečajna upraviteljica v dopisu z dne 16. 8. 2018 med drugim res navedla, da izdane delnice niso imele značaja osebnega dohodka. Vendar za to ni predložila nobenih dokazov ni niti ni navedla, na kakšni podlagi temelji njen odgovor. Enako stečajna upraviteljica v citiranem dopisu, čeprav je navedla, da je tožnica sodelovala pri notranjem odkupu, ni posredovala podatka, na kakšen način je tožnica pri tem sodelovala. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na sporočilo stečajne upraviteljice in ga šteje kot relevantno za samo odločitev.

15. Pritožbeno sodišče dodatno izpostavlja, da toženec, v kolikor obstaja kakršenkoli dvom tako glede zneska kot plačila prispevkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v postopek vključi revizorja, da še dodatno pregleda podatke v matični evidenci o vsebini posameznih obrazcev, npr. obrazec M4 in M8 in eventuelno še druge podatke. Doslej namreč revizor teh podatkov in enako podatkov, ki naj bi bili za toženca sporni, ni ugotavljal (zapisnik z dne 18. 4. 2016).

16. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče ni moglo slediti pritožbenim navedbam toženca, zaradi česar je njegovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je utemeljeno skladno z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) odpravilo izpodbijani odločbi kot nezakoniti in naložilo toženi stranki, da izda nov upravni akt o tožničini zahtevi z dne 6. 5. 2015 o ponovni odmeri pokojnine (82. člen ZDSS-1).